Drage dame!
Vas je prav zadovoljstvo brati! Vzpodbuda, pozitivizem, podpora in pomoč v vsakem zapisu.

Napišem kratek odgovor za gospo Doječo: čestitam za povečanje družinice <3. Komplet razumem vašo skrb glede strij, vendar tudi to, če boste želela, ko bo čas se da odpraviti, če vas bo takrat sploh še motilo… tako kot je zapisala kolegica, zdaj še ni čas za neko resno ukvarjanje s tem, razen nege kože. Omenjate spremebe na koži, ki jih opažate in so lahko posledica prehrane in ja, tudi to se postopno uredi, ko pazite na izbiro prehrane.
Sicer pa, odlično vam gre!
You go girl!!!

Pozdravljam projekt Plaža 2019, jaz ga sicer raje imenujem “Življenje 2018 –> “.
(Nekako tole delam zase, za višjo kvaliteto svojega življenja, odnosov, zdravja, sebe in sebi ljube.)

Lep vikend želim vsem!

pozdrav Mirjana

Sem napisala tale post spodaj predno sem videla, da je ga.Mirjana tudi prisotna pri naši debati in sem super vesela, imam v postu tudi prošnjo za njo 🙂

živjo punce!
Sem komaj dočakala tole soboto, da pridem nad gladino. Joj kako težek podopustniški teden. V resnici nič posebnega stresno, verjetno pa povezano s tem, da sem bila 14 dni res na off in brez stresa in zdaj me že mali stresi vržejo iz tira.
Po drugi strani pa res poskušam, in to USPEŠNO, ne jest zaradi nervoze, slabe ali dobre volje. Mogoče mi tudi to “manjka” in ker moram stres preglodati drugače mi vse skupaj deluje bolj intenzivno…je to možno? BI prosila za komentar Mirjano..če kdaj prebere naše debate.

Sem vesela, ker res že 3 tedne ne posegam po hrani zaradi zgoraj opisanih razlogov. Nekako mi uspe. Že prej sem to zavedanje kdaj to počnem imela. Zdaj sem ga samo utrdila. Ko posežem po sladkem (ki je moj prvi korak) se vprašam, če res rabim, ali je to kaj drugega. Večinoma je to drugo :-)) In potem večinokrat je to dovolj, da mine. Če ni dovolj se grem pa drugo taktiko, “bom kasneje” (hvala Mirjana..).

Stehtala sem se danes, je 1 kila manj, kot takoj po dopustu (kjer sem dobila 1 kilozaradi nedela :-)), torej sem na nuli, ampak super zadovoljna!
Mislim, da se počutim dovolj sigurna s hrano, da bom poskušala z novim ciljem, redno miganje. Do zdaj sem 1x naredila dooolg sprehod, z malo teka (bežanjem pred nevihto) in en bowling..haha, kar naporno. Danes še ne vem kaj bom, nekaj bo treba.

Hrane še ne bom urejala, ker menim, da je manj čustvenega hranjenja in reden šport dovolj za moje prve korake..bomo videli kako se bo to poznalo po kakem mesecu. Potem pa novi cilji.

Doječa, super si, s temi zgubljenimi kilami si naredila že ogromno, pohvali se! Naredila si veliko. Veliko pa še boš! Strije so, ali pa niso. Koža je, kakršna je. Se bodo sigurno še umirile. Pravijo, da se telo sestavlja nazaj točno toliko časa, kot se je razstavljalo 🙂 Torej 9 mesecev..daj si čas. IN še enkrat, super si!

Prvi alt…kako te razumem. Tale september, oziroma ta teden je bil točno tako, kot si opisala. Upam, da mi uspe jesen speljat približno ok, s časom zase in ne preveč stresa. Bova skupaj naredile še kakšne strategije glede tega..prav?

Zdaj pa gremo..projekt plaža 2019, se začenja…kje je še katera za v čoln? Matruška? ostale? Se veselim!

Spoštovana Štefka1,

🙂 hvala za pozdrav. Ja, seveda. Točno kot ste ugotovila je študija iz leta 2008 na več kot 1200 posameznikih (kar pomeni znanstveno relevantna študija), da tisti, ki uporabljajo prenajedanje kot način obvladovanja neprijetnih občutkov pri povečanem stresu ne izgorevajo – manjša stopnja burn out-a. Lahko rečemo tudi tako: nekateri ljudje običajno uporabljamo prehranjevanje (hrano; najpogosteje sladko, mastno ali slano) kot blažilno sredstvo pri obvladovanju negativnih posledic stresa. Prenajedamo se in se s tem umirjamo (tolažimo, zbalansiramo notranje stanje) – naša droga.
Seveda, če si to umaknete (ker dejansko bolj škodi kot koristi) je nujno, da najdemo druge bolj zdrave načine vzpostavljanja notranjega ravnovesja in umirjanja, zadovoljstva in čustvene stabilnosti. Se pravi, namesto hrane kot sedativa morda: gibanje, šport, meditacija, čuječnost, zabava (kino, gledališče, druženje), lepe stvari zase, po lastni izbiri. In, … spolnost. Veliko lepih stvari.
Kako se vam to sliši?
Če boste utegnile, res bi rada slišala (brala) vaše mnenje.

Pozdrav Mirjana

Oh, super je priti in prebrat toliko dobrih zapisov. V vsakem se najdem vsaj kancek tudi sama. Še pol mesca nazaj polna zagona, zdaj pa vse prej kot to. Še kako drži, da bo september pester. Po eni strani mi deževni dnevi pridejo prav, da finiširam diplomo, ki visi nad menoj, po drugi strani pa onemogočajo, da bi se lepo premigala na tenisu.
Trenutno dajem prednost diplomi. Plan je, da vseeno ne pojem vsega sladkega med pisanjem, ampak vseeno vem, da mi kaksna kila navzgor ne uide. Ko bo to za menoj, se pa pridruzim projektu 2019.
Sem pa začela obiskovat terapijo, ki predvsem pomaga pri obvadovanju stresa. Tako, da imam vsaj to, če že hrane ne morem imeti pod takim nadzorom, da bi izgubljala kg. Je pa super spoznavat svoje telo. Kaj vse nam lahko pove. In vse skladišči, ne samo hrane, tudi drugo balast.

Doječa, uživaj z malčkom, malčico. Daj času čas. Uživajta skupaj, izkoristita urico suhega vremena za vozičkanje, počivajta. Zanj/zanjo si ves svet. Ne glede na višek kg. Korak za korakom se uči odpuščati sami sebi, in se trudi użivati čim kvalitetnejšo hrano. Škoda je zapraviti porodniško za sekiranje. Vem pa da ni lahko. Ampak si na super poti! Nadaljuj. 🙂

Prvi alt in Štefka, super motivacija sta. Toliko spoznanj in moči. Le pišita še naprej.

Sem z vami. Malo na stand by. Ampak gotovo pridem nazaj z novim vetrom v jadrih 😉

Še malo. Še malo…

Živjo!
Matruška dobrodošla nazaj!! Lepo slišat, da si tudi ti pridna. Se spominjam mojih diplom/izpitov…cuker na kubik, haha. Tako da te popolnoma razumem. Ne si skakat po glavi še zaradi tega, če bo do cukermanije prišlo. Ustavljaj seveda kolikor se da in seveda čimhitreje piši…hihi. Če imaš kako novo tehniko za obvladovanje stresa, bom ful vesela če jo deliš z nami..tudi prvi alt, a ne? 🙂

Mirjana, sem morala prav prespat 🙂 Saj to vse že vem, ampak me je vseeno malce potrlo dejstvo, da sem imela prav. Predvsem me skrbi, to da če se bom odpovedala tej grdi razvedi, bo vse skupaj še toliko bolj stresno. Ful bi mi bilo lažje, če bi šlo bolj zlahka…haha. Zdaj na dopustu je bilo vse tako umirjeno. In rada imam ta občutek, da stvari lepo tečejo, brez neke živčnosti.
Seveda pa to spoznanje, ne bo spremenilo mojih planov. Cuker pač ne bo moj način reševanja težav. Bom že naštudirala druge. Torej pravite, da so moji naslednji koraki ravno pravi – redni sprehodi in športanje čimvečkrat. Saj se očitno že dobro poznamo in podzavestno vemo, kaj nam koristi, a ne punce? 🙂 Čuječnost tudi..ravno berem knjigo. Sem na začetku, ampak mi je všeč. Pred spanjem poskušam pol ure brat namesto bit na telefonu. Seks? Mož ne bo imel nič proti, jaz pa tudi ne 🙂

Ta vikend je spet tisti umirjeni, sicer produktivnen, ampak vse brez živčnosti. To je tist občutek, ki ga jaz skoz iščem..mir..življenje brez preveč napetosti. To v neki meri lahko dosežem tudi sama. Npr. ne čakam do konca, ko je treba nekaj oddat do roka. Grem od doma 10 min prej, da se potem ne živciram na cesti..in take neumnosti.

Tao punce, eno lepo nedeljo vam želim, preživite jo s tistimi, ki jih imate radi. Tudi to je ena super tehnika, ziher :-)))

Joj kot bi sebe poslušala Štefka. Mir! Zavedanje kako nespametno si dovoljujemo, da nas stvari, obveznosti, karkoli, spravljajo v stresne situacije. Kljub temu, da vemo, da je vse kar šteje zdravje in ljubezen. Dajemo težo stvarem, ki dejansko niso pomembne. Mislim, da je eden ključev do notranjega miru, ravnovesje med čustvi in telesom. Povezanost. Zmernost.

Terapija, ki jo obiskujem, naj bi omogocila telesu, da spet vzpostavi lastni sistem sproscanja stresa, ki ga imamo vsi, vendar smo pozabili nanj. Sprosti že nakopičen stres, in omogoči lažji spopad z novim. Gre pa za TRE (tresenje). Zelo zanimivo.
Ja sem se odločila, da poštimam stvari, tudi globje. Tako, da me čaka tudi pogovorni del terapije, ker bi res rada razcistila, predelala določena čustva, vzorce.

Vse skupaj, z urejeno prehrano, bo en lep kompletek, na poti k tisti umirjenosti, ki jo iščem.

Škoda kee ni lažjega načina 🙂 Se strinjam. Ampak rast je treba!

Vse dobro. In hvala za lepe želje! Bom, bom!

o kako lepo je priti na forum in videti, da ste tu 🙂
Zanimivo tole, da s hrano pomagamo regulirati stres. O tem res še nisem razmišljala, verjamem pa, da se to tiče tudi mene. Prakticiranje drugih blažilcev stresa je seveda dobrodošli, vendar koliko športanja je potrebnega, da dejansko “prime”? Sama namreč že več kot 3 leta stopnjujem količino gibanja, želja /potreba po hrani, kot najbolj priročni in takojšnji potešitvi čustvenih nabojev, pa še kar ostaja.
Tako enostavno željo imamo – malo več miru, pa kot da bi želele zadet sedmico 🙂
Štefka, lep plan imaš. Matruška, diploma first, se razume. Morda vsaj občasno probaš zamenjat pecivo/čokolado s sadjem? Doječa, res je, uživaj z dojenčkom, zase pa glej predvsem, da se zdravo prehranjuješ, saj mali dobiva, kar “skuhaš”. Saj dojiš, ane? No, po nicku sodim. Dojenje pa je samo po sebi en tak proces, ki ti pomaga spravljat kile dol. Pa čim več km z vozičkom ti želim.
Gremo punce, lep, čeprav naporen mesec je pred nami. Saj bomo zmogle. A smo se danes že kaj smejale?
Se srečata znanca v Loškem potoku, pa vpraša prvi drugega, kaj bi naredil, če bi mu medved ženo napadel. Drugi odgovori: “Nič, kar sam naj se reši, kaj se pa spravlja nad njo.”

Ladies,
mogoče nisem čist povsem vsega napisala,
je treba tudi na vzrokih težav/stresa/izgorelosti/potlačenosti/kroničnega strahu/panike/anksioznosti/osamljenosti/sramu/življenjski slog delat…, ne da samo “sedative zamenjamo”. v smislu prej hrana za tolažbo, zdaj šport ali joga. Nak. Ne gre tako.
Globje je pogledat, kaj nas dejansko muči in to spremenit.
Ta del je ponavadi tisti, ki je dejansko težak. Notri greš globoko v svoje srce in misli in če je poguma dovolj si tudi priznaš, da je treba neke stvari korenito spremeniti. Težje je to kot sama izbira hrane ali pa odrekanje sladkorju.

Kako se vam to sliši?
Pozdravček
M

Absolutno se strinjam Mirjana. Mislim, da se tega kar vse tukaj zavedamo. Jaz vem, no vsaj za nekaj mojih šibkih točk. Se trudim delat na njih. Verjetno pa bi lahko šla globlje.. Po drugi strani je pa trenutna odtegnitev sedativa (kot rečete 🙂 pri meni jasno nakazala, kje res so te šibke točke. So se pokazale. Ker ko nimaš na voljo sedativa, ta nemir bolj intenzivno čutiš 😉.

Prvi alt..si me nasmejala, hvala 😉

Jaz sem lani začela obiskovat skupinsko terapijo, zdaj bom hodila individualno. Gre za pogovore prav o tem, o čemer tukaj govorimo. Sama trpim za anksiozno motnjo, zato sem lani začela delat na sebi. Sicer sem nekaj že prej, me pa zanima, kdaj človek dejansko, vsaj malo začne spreminjat vzorce razmišljanja? Ker jaz sem še vedno malo na mestu, jem in jem in sem na dieti in jem in dieta … Športam dvakrat tedensko, včasih sprehod.

Dobrodošla Bralka iz Kranja,
se mi zdi, da je delo na sebi ena taka neverending štorija. Vedno lahko na čem delaš. Jaz si pomagam z branjem knjig, člankov na to temo. Včasih čisto splošno. Sem pa nekaj časa poslušala enega psihologa, ki je imel podcaste na prav to temo. Tam sem se ogromno naučila. So pa v angleščini.

Vprašanje za Mirjano. Obračanje k hrani kot neki potešitvi stresa je verjetno nek nezaveden vzorec. Zanima me zakaj ga nekateri imamo in drugi ne? Npr.moja kolegica v stresu ne more jesti in shujša..pri meni je obratno. Vem, da je to klasična zgodba, ampak me zanima vaš pogled.
Vem, da je hrana nek takojšnji pomirjevalec, ker vzpodbuja parasimpatikus, ki nas umiri in da je to ena prvih stvari, ki se jih naučimo v življenju…(lačen dojenček in zadovoljitev s hrano). Torej je popolnoma logično, da v stresu posegamo po hrani.

Ta teden se je začel umirjeno. Tistega stresa od prejšnjega tedna ne čutim, vsaj ne v taki meri. Sem vesela.

Gibam se redno, kot sem planirala. Vikend je bil aktiven. Jutri spet skočim na hrib pred službo. Upam, da to postane stalnica letos!

Štefka, dobro ti gre.
Fajn vas je brat in vidim, da imamo podobne težave ali izkušnje. Jaz sem v obdobju maksimalnih obremenitev na šihtu in precej tudi doma, tako da zaenkrat res nimam niti energije niti volje, da bi se ukvarjala sama s sabo. Pač, ohranjam hojo v naravi, pri hrani pa je kar faza, ko bi zarad stresa pojedla vse (tud jaz nisem tisti tip, ki ne more jest, če je naporno…. preživetveni nagon?)

Bralka iz Kranja, po moje je spreminjanje vzorcev mišljenja, tako da pridejo globoko v podzavest, najbolj izvedljivo v hudih življenjskih preizkušnjah, npr diagnoza raka ipd. Drugaće pa se tudi sama večkrat sprašujem, ali je “delo na sebi” (zavestno, načrtno, zagnano….) res smislno? Pač, osvojiš neka znanja, praktična uporaba pa?

Ooo danes se bomo pa nauzili sonca 🙂
Nestrpno čakam da poženejo jurčki, potem me ne bo za spraviti iz gozda. Danes gremo v izvidnico 🙂
Štefka, madonish si pridna, ze pred sluzbo!

Glede dela na sebi mislim da vsak lahko doseže določene spremembe, če želi. Na kakšen način, je pa odvisno od posameznika. Jaz sem se za strokovno pomoč odločila zato, ker si sama nisem znala več pomagat. Anksioznost se samo povečuje, in ko jo obcutis, ko vprasas prodajalko ce imajo rzeni kruh, pred prijatelji, da o sluzbi sploh ne govorim, potem ves, da je nekaj hudo narobe. Zato upam, da bo terapija pomagala. Ker se zaciklaš in ne znas ven iz tega. Bralka iz Kranja, ali je kej napredka, glede na to da ze eno leto obiskujes terapijo?
Seveda nimajo vsi tako ocitnih tezav, zato nekaterim zadostuje ze branje knjig, redna aktivnost… eni “revezi” imamo pa smolo 🙂
Se pa strinjam prvi alt, spravit znanje v prakso, je pa tisto najtezje. Ampak jaz imam ogromno volje, da se resim te moje anksioznosti, oz da jo vsaj omejim. In seveda sumim, da je vse skupaj povezano, od hrane, stresa, obcutij.
Najtezje vprasanje, ki mi je bilo zastavljeno do zdaj: kako zadovoljni ste s svojim telesom na lestvico od 1-10. Sploh nimam odgovora. Mi je pa vsec da zacnes razmisljat o teh stvareh. Saj res, kako vsec mi je sploh moje telo? In telo tocno ve, kje na lestvici je 🙂 le jaz ne. Ampak bova prisla skupaj. 🙂

Danes je za izkoristit tole sonce! Lep dan vsem.

Do zdaj sem hodila skupinsko, šele zdaj individualno. Ni kaj dosti bolje. Sem pa rada hodila v skupino, tam mi je bilo nekakšno zatočišče. Je pa res, da je vse skupaj trajalo 4 mesece, to ni veliko. Bom videla, kako bo individualno. Trpim pa za hipohondrijo (nekaj podobnega sem tu že brala), vsaka bolezen se mi zdi usodna.

Vprašanje za Mirjano. Obračanje k hrani kot neki potešitvi stresa je verjetno nek nezaveden vzorec. Zanima me zakaj ga nekateri imamo in drugi ne? Npr.moja kolegica v stresu ne more jesti in shujša..pri meni je obratno. Vem, da je to klasična zgodba, ampak me zanima vaš pogled.
Vem, da je hrana nek takojšnji pomirjevalec, ker vzpodbuja parasimpatikus, ki nas umiri in da je to ena prvih stvari, ki se jih naučimo v življenju…(lačen dojenček in zadovoljitev s hrano). Torej je popolnoma logično, da v stresu posegamo po hrani.

Mirjana: Hello Forum, Huston speaking 🙂 Ladies, ja, emotional eating ali čustveno hranjanje je vzorec, ki je shranjen v t.i. predzavednem. Te vsebine so dostopne, če o njih premišljujemo, raziskujemo sebe, delamo na sebi, te vzorce lahko prepoznamo pri sebi. Nezavedne so zelo zelo skrite, traja leta ali desetletje, da jih odkrijemo.
Dobro vprašanje: zato ker smo se nekateri naučili, da s hrano najhitreje in najučinkoviteje potolažimo notranjega otroka (povrnemo in vzpostavimo notranje ravnovesje), pomirimo emocije in stisko, ki nastane. Praviloma si niti časa ne vzmamo, da bi pogledala, kaj nam je, ali smo v stiku s seboj, prepoznamo naše napetosti, vemo, kaj nas moti in zakaj, morda celo vemo, ap na uspemo urediti življenja na način, da bi bilo nam všeč. Trudimo se za druge, ustrežemo, ker mislimo, da tako mora iti… in ali tega notranjega otroka negujemo tako kot je zdravo. Ne najdemo prave zdrave mere “sebičnosti”, ko se posvečamo sebi in svojim željam, veseljem, hobijem.
Ujete v moram, treba je, tako to je, ja kdo pa bo, če ne jaz, ih…, moram – nam je hrana instant najhitrejša zadovoljitev. Ko smo pod hudimi pritiski (npr. stres) je bolj običajno, da ne jemo. Telo je takrat v modusu: boj ali beg ali zmrzni. Med bojem ne jemo, za beg rabimo gibko telo, če zmrznemo prav tako ne moremo jesti.
Pri prenajedanju ne gre za odziv na akuten hud stres. Pri nas gre za tri male streske danes v službi, en malo večji na poti domov, še dva do pet manjših doma, zvečer potem en ornk “kreš” z možem in tako iz dneva v dan. Vsak dan po malo in se v mesecu in letu nabere. Nagomilan stres in nezadovoljstvo nam, ker nam je hrana instant “pomirjevalo” v takih situacijah (comfort zone) – nakopiči maščobo tipa Michelin 5. okoli pasu.

Verjamem pa, da vsak, ampak prav vsak lahko ozavesti svoje škodljive vzorce obnašanja, pa kjerkoli na spektru ne-zavednega so… in jih lahko z delom na sebi preseže ter povsem spremeni. Poznam veliko ljudi, ki so zelo uspešno spremenili slabe navade v dobre navade. In to nam je cilj.

“najbolj izvedljivo v hudih življenjskih preizkušnjah, npr diagnoza raka ipd. Drugaće pa se tudi sama večkrat sprašujem, ali je “delo na sebi” (zavestno, načrtno, zagnano….) res smislno? Pač, osvojiš neka znanja, praktična uporaba pa?”

Tole bi samo še dodala: Ladies, mislim, da nam ni treba čakati, da nas šele kaka huda bolezen pripravi do tega, da ugotovimo, da smo me tudi pomembne. Nič manj kot vsi drugi. In pomembne in vredne in zaslužimo si čas zase. Dobro je, da skrbimo zase že, ko smo zdrave, da bomo dolgo zdrave tudi ostale.

Mnenja?

PozdravMirjana

ma jaz ne vem. Sem kar obupana. Ko že zdržim neke tri tedne, me spet zmanjka. Na dopustu je bilo vse super, so mi bile hlače po dopustu že kar malo široke, zdaj sem pa spet zapadla v neko “jutri bom, vseeno mi je, še tole sladkarijo …”. Kot da ne zmorem vsega. Pa nimam občutka, da bi bila v nekem hudem stresu. Verjetno so službe, kjer ljudi res mobingirajo, kjer res ne morejo niti telefonirati med delom itd. Otroka sta relativno velika (sin devetošolec, hči starejša), v bistvu uživam z njima, edino me mogoče ves čas preganja nek ljubezenski odnos, ki ga ne znam predelat … kot – al to je zdaj to v mojem življenju? Pa se imamo v bistvu lepo …

Ja, saj to je verjetno pr vsakemu, da na kakšnem področju svojega življenja želi kaj več…. lahko so to odnosi, služba, …. Tud sama imam kdaj slabe momente, sočustvujem pa z vsemi, ki se morajo spopadati z resnejšimi problemi. Zase tud prav dobro vem, kdaj sem v stresu, ker imam takrat še nekaj drugih nadležni težav in v veliki večini takrat pogosteje nekontrolirano jem. Niso to neke ogromne količine, vseeno pa dovolj, da imam že 10 let višjo težo kot bi jo želela. In ravno to je to obdobje, ko mi je hrana, predvsem sladka, v nekakšno uteho. To uteho lahko sedaj povežem tudi s kako pridobljeno slabo navado, ko npr. nimam konkretnega razloga za 2 piškota in poznopopoldansko kavo, vendar če si tega ne bi privoščila, bi mi nekaj manjkalo.
Se pa trudim prisluhniti svojemu telesu, ker sem res hito sita. Bi pa vseeno večkrat z užitkom še kaj pojedla, ker je fino, ker mi paše, ker ostali okoli mize tudi še jejo..
Smo nekam filozofske razale :).
Ste se vpisale na kakšno vadbo to jesen? Pri nas se je ta teden vse živo začelo, meni je pa še vedno v največji užitek rekreacija zunaj. No, pokrit bazen je pa še zaprt.

* razale – postale 😉