Moja prva potica…
… je pečena. Sicer malce preveč, ampak sem hudičevo ponosna nanjo.
Namreč, peke kvašenega testa sem se dolgo bala, ko hudič križa. V spominu mi je ostala peka potic doma za praznike. En sam stres in skoraj cel dan dela, pa klofanje, pa se testo ni hotelo razvaljat, potem se je še nadev prižgal in jasno se na koncu ni dal razmazat, pa ko smo jo zvijali, se je lepila na prt… Sto in en problem, vsakič drug in vsakič je bila potica enakega okusa. MNJAM.
Ampak jaz sem takrat prisegla, da se tega heca ne bom šla. In se tega držala do letos, ko je mami objavila, da nima časa pečt, ker nima kje (je ravno v fazi selitve), in da bomo letos pač potico kupili. Pa sem si rekla, jok! Še vsako leto smo imeli domačo in jo bomo tudi letos.
In potem šok. Priprava potice mi je vsega skupaj vzela dobre pol ure. Testo sem pripravila v mašini za kruh (5 minut dela – 2 uri čakanja), nadev skuhala v mikrovalovki (ni variante, da se prismodi), razvaljala, namazala, zvila in butnila v pečico. Simpl.
Ok, potica najbrž ni pripravljena po standardih moje mame. Testo bi lahko tudi malce bolj enakomerno razvaljala in nadev bolj enakomerno porazdelila. V strahu, da se mi ne bi testo lepilo sem prt preveč pomokala…
Ampak, je moja,je domača in prepričana sem, da bo tudi dobra.
Takole. Moj aparat ima program za pripravo testa. To pomeni, da testo zgnete in vzhaja, speče ga pa ne. Ko testo drugič vstane, zapiska in takrat ga vzameš ven in razvaljaš.
Količine sem vzela kar od tistega recepte, ki ga pri nas mami uporablja še okoli 30 let. Je pa iz knjige Kolač vaš posnos, od dr. Oetkerja.
Takole: vrstni red kako daješ sestavine v aparat je pomemben.
125 ml mleka
2 jajci
3/4 čajne žličke soli
50 g stopljenega masla
50 g sladkorja
žlička naribane limonine lupinice
400 g moke
1 zavitek suhega kvasa
Nadev – je čisto posebna zgodba, ker takih potic, ko jih dela moja mama, jaz še nikjer nisem jedla. Nadeva je namreč toliko kot moke. Čez dan ali dva, ko se malce sesede, testa skoraj ni videti, potica pa je mnjam, vsaj meni.
Jaz sem pekla makovo, svojo najljubšo:
400 g mletega maka (se dobi že zmlet v vrečkah, mislim, da Farmgold, ali nekaj takega – dve vrečki)
Cvetlični ali gozdni med (moj mož obožuje s kostanjevim, ampak jaz žal kostanjevega ne maram)
mleko
Zmešaš, da dobiš ne presuh, ne premoker nadev. Jaz dodam res po občutku, najprej toliko medu, da mi je fila ravno prav sladka, potem še toliko mleka, da se bo dala zadeva razmazat.
S skledo v mikrovalovko za 3 minute (približno) na ful, ko zavre na 350 ali 500 W, še za 8-10 minut. Občasno malce premešam, ni pa nujno.
Pol pa pomokaš eno staro rjuho, razvaljaš, namažeš, če želiš potreseš še z rozinami, s pomočjo rjuhe zviješ, daš v pekač in v mrzlo pečico, ki jo vključiš na 200 stopinj. Pečeš ene 40 minut.
Ne sliši se ravno enostavno, vendar je v primerjavi s klasično pripravo res simpl.
Ja, jaz jo dam kar v mrzlo, ker je ne pustim nič vzhajati v pekaču. Po navodilih namreč naj bi zvita in lepo v pekač položena potica vzhajala še 60 minut, potem pa v toplo pečico na 220. Jaz jo pa dam kar v mrzlo pečico, ki jo nastavim na 220. Pa se pečica lepo segreje, potica vzhaja, in ni potrebno zaradi ene potice cel dan viseti doma.
Aja, orehov nadev pri nas delamo enako kot makovega, samo z medom in mlekom oz. smetano, če je pri roki. Tega nadeva nič ne kuhamo, le počasi segrejemo do vretja.
Pa predno dam potico pečt jo namažem z jajcem.
Upam, da ti bo uspelo. Moja je kar OK. (smo predčasno probali krajce) Malce preveč je sicer pečena in zato bolj suha, ampak jutri, ko se malce posede, bo kar prava.
bravo zate! jaz se tega še lotevam. mogoče za božič. moj mož obožuje potico in lani za veliko noč sem mu rekla, da za fanta pa že ne bom potice pekla, za moža pa že mogoče. in to je bila v bistvu moja “snubitev”, saj sva se potem čez slabe 3 mesece poročila. no, ampak tudi za moža je še nisem spekla. mogoče bom še malo počakala, da mi bo moja sedaj dveletnica lahko pomagala.
vesele praznike in veliko ponosnih užitkov ob lastni potici!
urša
Moja je tudi v pecici in omamno diši po hiši…pa še malo nadeva je ostalo, tako, da v kratkem spet pečem…
Začelo pa se je tako. Preselila sem se k fantu in njegovim staršem…poprej sem vsako leto godrnjala kako malo file naredijo pri njih. In prvo leto tašča izjavi, da bom pekla potico jaz…uf uf uf..saj sem prej samo pomagala doma mami, zares pa pekla nikoli…grrrr ampak poraza pa ne bom pokazala in sem se lotila peke…PRVIČ MI JE FUL FUL USPELA…pa še za testo sem se kar zmislila kako naj bi sle sestavine noter(malo sem pogledala na vrecko od moke) …in sedaj sem CARICA in pečem vsako leto za Božič, veliko noč in še 5krat vmes..
Se pa spomnim, da ko sva se presellila, da sem jo pekla skoraj vsaki mesec…tako rad jo ima namreč moj mož…
je to v genih?
lp m
Hoj!
Moram še jaz pristavit svoj piskerček.
Potico zelo rada pečem, pa tudi ostale dobrote. Vendar mi potica ni vedno uspela kot sem si želela. Letos sem se lotila recepta iz revije Dober tek. No v tej zadnji številki so se še posebej razpisali o poticah in kar me je najbolj zanimalo: o napakah pri peki potic.
Moram se pohvalit: potica mi je super uspela, tako po okusu kot po videzu. Ta moment jo je še 2 kosa, pa naredim kar veliko. Vzelo mi je 2 uri časa (vse ročno), pekla pa sem 50 min. Poskusite.
Nečesa pa ne razumem. Zakaj za vraga kuhate nadev??? Ponavadi se npr. orehe, mak samo popari z vročim mlekom.
Pa dober tek!