Kdo je res dober Psihiater/Psihoterapevt v Sloveniji?
Imam odraslo hčerko, zaposleno, srednjih let, ki so ji po 20 letih težav – depresija, panika, prehranske motnje, urinska inkotinenca, ki jih je neuspešno reševala s psihologi, občasnimi terapijami, antidepresivi in obiski pri psihiatru, končno, torej po 20 letih, v CMZ postavili diagnozo: mejna osebnostna motnja. Ima tipične znake.
Zaradi zasedenosti psihiatrov, ne more do dobre nove trajnejše strokovne pomoči. Lepo prosim, če mi lahko posredujete ime psihiatra, ki se uspešno in strokovno ukvarja s pomočjo pri tej motnji, lahko tudi samoplačniško.
Hvala vnaprej.
mama
Pozdravljeni,
hčerka se lahko naroči tudi pri meni, če želi.
Lep pozdrav,
Daniela Fiket
Pozdravljeni,
trenutno kliničnega psihologa nimamo.
Lep pozdrav,
Daniela Fiket
Kdorkoli, 16.10.2024 ob 13:43
Jaz sem tudi mož in oče, ki ima težave s spanjem, anksiozo, prebavo. Mnogo žen vas je pisalo za može. Kje ste, kaj ste storili, je kaj bolje? Zanimajo me vaše izkušnje. Jaz jemljem antidepresive in pa za spanje Trittico. Prej sem imel Kventiax, pa mi je ob poslabšanju prenehal delovati. LP
Pozdravljeni,
izvajam individualno in skupinsko terapijo, ampak je običajno potrebno čakati na vstop. Za informacije pokličite na številko spodaj.
Lep pozdrav,
Daniela Fiket
Opozorila bi samo na to, da je bistvena razlika med psihiatri, psihologi in psihoterapevti.
Velika večina psihiatrov nima psihoterapevtske izobrazbe, prav tako je njihov študij fokusiran predvsem na psihofarmakologijo (kako delujejo psihiatrična zdavila, katere predpisati ob katerih težavah). Moja psihiatrinja je recimo super kar se tiče zdravil – se posveti mojim simptomom in upošteva moje želje, če so izvedljive. Zanima jo predvsem to, kakšno je moje psihično in psihofizično stanje, torej ali sem npr. anksiozna, utrujena, žalostna, imam samomorilsko ideacijo ipd. Konkretne vsebine mojih anksioznosti je ne zanimajo, niti nima časa zanje, (temin pri njej običajno traja od 10 do 15 minut).
Psihologi so večinoma bolj ‘opazovalci’ – na podlagi pogovora in testov ocenijo, za kakšno vrsto težav pri posamezniku gre. Njihova naloga je predvsem diagnostika. Veliko psihologov ima sicer tudi psihoterapetsko izobrazbo in veščine, ne pa nujno vsi – vsaj sklopu zdravstvenega zavarovanja neke poglobljene psihoterapije običajno ne izvajajo (moja psihiatrinja me je recimo zdaj dala na čakalno listo, čakalna doba je leto in pol, in ko bom na vsti, bom prejela bolj ‘psihološko svetovanje’ kot psihoterapijo, največ enkrat na mesec po pol ure).
Psihoterapevti so tisti, ki se dejansko poglobijo v posameznika in z njim vzpostavijo odnos, v skloppu katerega lahko dejansko delamo na sebi in rešujemo osebne stiske. Priporoča se, da psihotearpija poteka najmanj enkrat tedensko po 45 min – 1 uro, v primeru hujših težav lahko tudi dvakrat tedensko. Šele ob izboljšanju stanja se lahko nato izvaja bolj ‘preventivno’ oz. vzdrževalno, enkrat na dva tedna ali enkat na mesec. Za odrasle je v sklopu ZZZSja to praktično nemogoče dobiti, samoplačniško pa se cene gibljejo nekje od 40€ (za študente ali socialno šibke) do 80€ na uro, kar je velik finančni zalogaj. Seveda se splača, ampak preprosto ni vsem dostopno.
Alternativno se je možno vključiti v kakšno psihoterapevtsko vodeno skupino preko ZZZS, kar je lahko zelo koristno, so pa te skupine običajno bolj namenjene ljudem z generaliziano depresijo in/ali anksioznostjo, in pri vključitvi upoštevajo strukturo obiskovalcev (sama sem svojo psihiatrinji vprašala za to možnost, pa je trenutno v Mariboru aktivna le ena taka skupina, ki jo obiskujejo predvsem študentke v zgodnjih dvajsetih, kar zame ne bi bilo primerno, tudi če bi še bila prosta mesta).
V bistvu sem želela poudariti to, da je zelo pomembno, da vemo, kaj lahko od določenih stokovnjakov realno pričakujemo. Od psihiatra torej zdravila, od psihologa pojasnila, od psihoterapevta pa pogovor, če posplošim.