Kako pomagati nekomu, ki tone, pa noče priznati, da se utaplja?
Imam prijateljico. Recimo ji Anja. Stara je 35 let.
Njeno otroštvo je bilo vse prej kot otroštvo. Oba starša sta bila alkoholika. Spomnim se, kako mi je pripovedovala, da jo je mama kot majhno deklico pošiljala v trgovino po tiste poceni diskontne žganice. Takrat še ni bilo omejitev – otroci smo lahko kupovali alkohol in cigarete. Ona pa je že pri osmih, devetih letih nosila domov steklenice, kot da nosi kruh.
Večkrat je mamo našla nezavestno na tleh. Pobruhano. V lastnih fekalijah. Kot otrok je čistila odraslo žensko, ki bi morala skrbeti zanjo.
Mama je umrla zaradi posledic alkohola, ko je bila Anja še deklica. Oče ni bil nič boljši. Alkohol je bil v njihovi hiši stalnica – kot kos pohištva, ki ga ne moreš odstraniti.
Vedno sem mislil, da bo ona drugačna. Da bo prav zaradi vsega, kar je preživela, prekinila ta krog.
Danes ima Anja 12-letno hčerko. In z bolečino v srcu gledam, kako zgodovina ponavlja samo sebe.
Z možem se pogosto napijeta. Ne govorim o kozarcu vina ob večerji. Govorim o večerih, ko komaj stojita. O glasnih prepirih. O tem, da se na hčerko dere, včasih zaradi malenkosti, včasih brez razloga. Deklica se zapira vase. Anjo imam rad. Vidim, da je v stiski. Vem, da njeno pitje ni zabava, ampak beg. Beg pred bolečino, ki je nikoli ni predelala. Beg pred otroštvom, ki ga ni imela. Beg pred občutkom, da ni dovolj dobra.
A težava je, da ona tega ne prizna. Pred mano skriva. Ko omenim alkohol, se zasmeji. Reče, da pretiravam. Da vsi pijejo. Da ima vse pod kontrolo. Jaz pa vidim, da nima.
Kako pomagati človeku, ki noče pomoči?
Kako prebiti zid zanikanja, ne da bi ga s tem še bolj oddaljil od sebe?
Kako zaščititi otroka, ne da bi izdal prijateljico?
Strah me je, da bo deklica čez 20 let pisala enako zgodbo o svoji mami.
Ne želim je obsojati. Ne želim ji pridigati. Želim ji pomagati. A ne vem več, kako. Kje je meja med podporo in tem, da s tišino omogočaš nadaljevanje istega vzorca?
Pozdravljeni,
začela bom pri zadnjem vprašanju. In bom izhajala iz svoje izkušnje. Sicer ni šlo za alkohol. Je pa šlo enako za medgeneracijski prenos nefunkcionalnega – škodljivega vzorca starševstva. Bila je moja znanka. Videla sem, kako ponavlja vzorec, ki ga je doživljala sama in za katerega je bila prepričana, da je ostal pri starših. To so slepe pege – ko dela sebe ne vidimo in smo prepričani, da ga ni. Pa je tam in še kako močno. Iz svojega poklica vem, da so možne resnične spremembe starševstva samo na način razumevanja, spodbude. Zato sem vedno znova poskušala na pozitiven način pri znanki zbuditi uvid, a ni šlo. Našla sem se v podobni situaciji kot vi, kako zaščititi otroka, ne da bi izdala mamo. Ker ni prišlo do spremembe, sem s časoma umaknila vso iniciativo za odnos. Sem bila pa na voljo, če je prišla iniciativa za odnos s strani znanke. Ko sva bili skupaj, sem zelo poskrbela zase, da nisva govorili o temah, na katere nisem imela vpliva, bi me pa razburile. S potrpežljivostjo pa sem poskušala, kolikor je bilo pač možno, (včasih zelo malo), vzbujati bolj ljubeč odnos kolegice do same sebe. Saj ljubezen vedno prebuja ljubezen. Žal vam ne morem napisati, da je bilo “vav efekt”. Na srečo z leti znanka izboljšuje odnos do svoje hčerke. Še vedno ni idealen, je pa veliko manj škodljiv.
V takih situacija ne gre tako kot bi si želeli. Če ljudje ne vidijo, se ne morejo spremeniti. Torej če mene vprašate, kako v takih situacijah pomagati človeku, ki noče pomoči. Tako da v prvi vrsti zelo zaščitimo sebe: da ne jemljemo preveč odgovornosti nase, da nas žalostna zgodba na posrka preveč in jo ves čas nosimo s seboj, da smo toliko v stiku s tako osebo kot zmoremo in da ji pomagamo pri ustvarjanju bolj ljubečega odnosa do sebe.
Je pa še drug vidik zgodbe, ki jo pripovedujete. Včasih pa je potrebno, da tvegamo odnos in zaščitimo mladoletnega otroka, tako da obvestimo Center za socialno delo. To o čemer pripoveduje, se bere kot zanemarjenje in/ali psihično nasilne nad mladoletnim otrokom. V takih primerih moramo zaščiti otroka na način, da se v družino pripelje strokovna pomoč. In pri zasvojenosti je eden od osnovnih elementov zanikanje zasvojenosti, ne videnje lastnega propada in propada celotne družine. Včasih so potrebni drastični ukrepi, da se ljudje odločijo za strokovno pomoč. Upam, da boste zmogli. Vem, da ni lahko.
Lep pozdrav,
Mateja Debeljak