Kako naprej?
V tem trenutku sprejemam odločitev ki bo obema popolnoma spremenila življenje. Najtežjo odločitev svojega življenja. In nimam nikogar s katerim bi se lahko o zadevi pogovorila, zato se obračam na vas. Prosim ne mi zamerit. Oba si želiva bit srečna in skupaj očitno ne moreva bit. Pasivna sva. Jaz vedno znova ugotovim da od njega podpore, ki jo v tem trenutku rabim, pričakovati ne morem, on pa mi je preprosto ne more dati, ker jo tudi sam potrebuje veliko preveč. Popolnoma normalno je da oba potrebujeva nekoga, ki nama bo stal ob strani. Bojim se da bom čez leto ali dve popolnoma izčrpana in na koncu ne bom mogla več pomagat ne njemu, ne sebi. Zadeva traja že osem let. Nikoli ne bo vedel, kako gromozanski korak je za mlado žensko v svojih najboljših letih, da svoje življenje postavi na stranski tir, da se je pripravljena preseliti v okolje, kamor ve da ne spada, da je pripavljena sprejeti službo v tem okolju, službo ki ji je nihče ne ponudi, da se je ne zaradi partijev, ampak zaradi strahu pred tem kar bi se lahko zgodilo, odločila da ne bo nikoli nikomur mama, pa vedar je pripravljena vso svojo ljubezen in podporo nuditi njemu in njegovemu otroku. On nikoli ne bo vedel, kaj pomeni boriti s samim seboj za nekoga. Nikoli! Boli me, ker si v tem trenutku ne znam predstavljati življenja brez njega, pa vendar ne morem tako naprej. Hudo je, ko imaš odgovore na vsa vprašanja, ki se tičejo tvojih bližnjih, sebi pa ne moreš ali ne znaš pomagati…mogoče celo pričakuješ eno malenkost, spodbudno besedo od nekoga, ki mu stojiš ob strani, a te kar ni in ni. Počutim se kot da sem sama na tem svetu. To je edini razlog, da še nisem spakirala in odšla… Karkoli. Tri besede. Od kogarkoli. Hvala vam!
Nikoli, ampak res nikoli ne smemo svojega življenja položiti v tuje roke in ga pogojevati s tujo ljubeznijo. Danes smo, jutri nas več ni. Vedno, vedno moraš biti sama svoja oseba, vedeti, zakaj si se odločila, kot si se, stati za svojo odločitvijo, priznati morebitne napake in spremeniti napačne odločitve, dokler je to še mogoče …
Nikoli, nikoli ne naredi za drugega stvari, zaradi katerih se boš potem spraševala, zakaj tega ne zna ceniti. Še tako nesebična odločitev je ponavadi – sebična. In samo če je sebična, je lahko tehtna. Torej, ti najprej razčisti pri sebi, zakaj si se odločila za selitev, zakaj ne boš imela svojih otrok, zakaj boš raje ves svoj čas in ljubezen posvetila njima. Zaradi njiju? Ne verjamem, ker so matere Tereze zelo na redko posejane na tem svetu. Jaaaa, tako je, zaradi sebe si to naredila. Ko boš to dojela, se ti bodo odprle tudi poti in boš našla rešitev. Ali pa končno notranji mir in srečo.
Ne vem no, jaz mislim, da se nam za ljubezen ni treba zahvaljevati.
Se strinjam z metulkoo.
To, da si sebe postavila na stranski tir za 8 let, je največja napaka. So situacije, ko je treba ali zelo zaželjeno, da sebe postavimo na stranski tir, vendar ima to rok trajanja in to nikakor niso leta. Žal mi je, da si se tako odločila, ampak samo ti imaš ključ za lastno kletko v katero si se zaprla, misleč, da je to najboljše, kar lahko nekomu nudiš.
Kako si lahko mislila, da nisi dovolj takšna kakršna si, ampak se moraš dobesedno kaznovat, si odsekat , da boš lahko okej za nekoga?
Po moje si razočarana bolj zato, ker ti drugi (torej partner) ni dal tega, kar bi si sama mogla dat. Ali čutiš paradoks v tem?
In ja, ranjena duša ne more drugi ranjeni duši dat podporo. Umakni se na svoje za nekaj časa in si uredi misli.
Draga Nia005,
Moji predhodnici sta lepo napisali – ne smemo pozabiti nase, ko smo v odnosu z drugim. Ker, če to storimo, potem živimo življenje drugega in naše lastne potrebe in želje ostajajo neizživete. Pomeni, da jih potiskamo vase, da jih poskušamo zadušiti. Posledično takšno ravnanje za seboj prinese osamljenost, nezadovoljstvo, zagrenjenost in utrujenost (kar opisujete tudi sami). Ob tem pa nezavedno pričakujemo, da nam bo partner ves ta vložek nekako povrnil, bil hvaležen, a to se ne zgodi. Sčasoma nas tako zadovoljevanje potreb drugega ne osrečuje in izpopolnjuje več, kar je popolnoma normalno in naravno. Najprej moramo poskrbeti zase, da lahko poskrbimo za druge (jaz temu pravim pozitivni egoizem :).
Tako vas jaz podpiram v vaši odločitvi (če je moj občutek pravi, da potrebujete potrditev v vašem razmišljanju: »Oba si želiva bit srečna in skupaj očitno ne moreva bit.«). Čas je, da se malo umaknete, zadihate in razmislite o tem, kaj pravzaprav želite od svoje prihodnosti. To ne pomeni, da je odločitev dokončna in za vedno, pomeni le, da si po osmih letih vzamete čas samo zase. Da prisluhnete sebi. In kadar smo v stiku s seboj, ko se odzivamo na lastne potrebe, takrat nismo osamljeni. Lahko smo sami, a nismo osamljeni.
Držim pesti za vas.
Če potrebujete individualni pogovor (brezplačno), me lahko mirno kontaktirate.
Lepo vas pozdravljam,