Pozdravljeni,

sicer res redko izlivam duso na papir,samo me že tolk teži/bremeni,da enostavno morem.

Kaj naj recem..

Sem mlajsa generacija v poznih 20-tih letih,blizu 30. Poročen s res super zensko,vedno prava opora v pravem smislu. V zgodnjih 20. letih sva si uredila&kupila svoje stanovanje, prbl. par let nazaj sem odšel na svoje ( svoje podjetje), ki še danes dela stabilne prihodke in se od tega zivi (tako kot partnerka kot jaz),ampak v vsaki zgodbi obstaja drama in tukaj je.. po dobrih zacetkih sem zelel oz. sem poslovanje podjetja siril in za to siritev spoznal morebitnega poslovnega partnerja,s katerim je nama v zelo kratkem casu uspelo vzpostaviti dober odnos ter dobiti dober posel iz tujine za Slo. Vendar po teh nekaj mesecih “idile” se je vse skupaj začelo krhati,saj je poslovni partner lagal,zavajal ter denar polnil v svoj mosnjicek/zep.. nakar je to po prbl. 6 mesecih prislo do sprva odpovedi poslovnega poslovanja podjetja iz tujine (podruznica v Slo) zaradi prevar glede denarja in vsega in posledicno do razdora najinega poslovnega sodelovanja ( bila je poslovna vez med nama,vsak s svojim podjetjem sva sodelovala,on je imel pa pogodbo naprej za to tujo podjetje). V tem kratkem casu je moje podjetje utrpelo krepko izgubo 15.000 – 20.000e,če še ne več,kar je seveda za mlado podjetje zelo velik znesek. Na sreco so tuji partnerji oz. tujo podjetje spoznalo mojo zagrizenost ter trud in meni/mojemu podjetju ponudili pogodbo direkt prek njih,kar je super,vendar tisto izgubo od prejsnih mesecev se vedno cutimo&trpimo. Prislo je seveda vmes veckrat zapadlih ter kasneje hitro resenih obveznosti,vendar iz meseca v mesec,saj sem za seboj v ekipi ze v drugi dejavnosti imel prej par zaposlenih,ki so mi bili vedno na prvem mestu ter kasneje te moje obveznosti.

Skratka prislo je do tega,da sem cisto prestrukturiral svoje podjetje ter ostala s partnerko sama zaposlena. Najbolj me zalosti dejstvo, da vedno sem za vse bodisi financno bodisi kaksno drugo pomoc bil v prvi vrsti jaz,ki sem pomagal drugim,sedaj sem se pa znašel prvič sam na drugi strani, čisto na dnu in z pregorelostjo in voljo..

Priznam,da sem v zadnjih mesecih veckrat razmisljal o najbolj črnem scenariju ( samomor), ker enostavno ni in ne najdem pomoči,ki bi mi pomagala prebroditi tole slabo poslovno in kasneje tudi druzinsko leto (saj sva s partnerko tudi izgubila otroka v 5mesecu nosecnosti).

Skratkam zelim/o se sestaviti in iti naprej,pustiti vse to zadaj,kot boleco preizkusnjo ampak preizkusnjo,ki me/nas je ogromno naucila.

Se opravicujem za taksen spis ampak mi je res dobro delo tole izlitje.

Vsem Vam pa želim čim več srece in najbolj pa zdravja!:)

Lp