Lep pozdrav!
Pred 6. meseci sem imela umetni splav.Poseg je bil brez zapletov, vseeno pa me zanima nekaj v zvezi s tem. Zdravnica mi je rekla, da naj bi hormoni, ki kažejo nosečnost izginili v približno 10. dneh. Pri meni pa se je HCG nižal cel mesec, torej zelo počasi.Zanima me ali gre za fizičen vzrok ali za psiho, saj sem otroka neskončno želela obdržati? Stara sem 21 let in to je bila moja prva nosečnost.
Ali bom lahko še kdaj zanosila? Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem.

Manca

Draga Manca,

razplovna doba, kakor imenujemo hitrost “izločanja snovi” iz organizma je pri hormonu beta HCG približno 2 dni, kar pomeni, da se mora koncentracija beta HCG ob popolni odstranitvi nosečnosti vsaka dva dneva razpoloviti. Zato je predvsem od trajanja nosečnosti pred njeno odstranitvijo oziroma od izhodiščne vrednosti odvisen čas izločanja in zato “pozitivnega izvida”. Recimo, da je bila vrednst ob odstranitvi 2000 mE /l (ne vem, ker vrednosti niste napisali) torej bo več kot 40, kar je pozitiven izvid, še po 10 dnevih, če je bila izhodiščna vrednost slučajno 10.000 mE /l potem bo >40 še po 16 dnevih (vsaj približno).
Če se vrednosti beta HCG nižajo počasneje, potem obstaja verjetnost, da je še del posteljice, ki izloča ta hormon, ostal v maternici in tak del propada bolj počasi in včasih tudi ne popolnoma.
Vsekakor morata biti vsaj 2 vrednosti pri takem poteku upadanja kot pri vas negativni, torej < 10 mE/l v razmaku 14 dni, da smo lahko prepričani v popolno izločitev nosečnosti.

Veš kaj,Manca!Zanime me le nekaj? Ali ti je splav pustil kake psihične težave, tudi jaz sem v takem položaju, ki ne vem ,kaj narediti.Marveč se bojim le težav, ki se bodo pojavile po splavu! Stara sem prav toliko kot ti, hodim na faks in nikakor…..
Mi lahko kaj več poveš o poteku priprav in splavu!Hvala za odgovor!

Lep pozdravček!
Če še nisi šla na splav, ti svetujem, da ga ne narediš. Meni je tako zelo žal, vendar je sedaj prepozno. Sam postopek ni grozen, prideš v bolnico, kjer te pregledajo, nato pa te pošljejo v operacijsko sobo, dobiš narkozo in, ko se zbudiš je mimo. Tam prespiš eno noč, drug dan pa lahko greš domov, če nimaš vročine. To ni nič hudega, grozno pa je kaj ti naredi psiha, vsaj meni je. Jaz sem otroka hotela obdržati, vendar je bil moj fant grozno proti. Poleg tega sem živela nezdravo in sem se bala, da bi to otroku pustilo posledice. Prvi teden je bilo še vse v redu, nato pa so izbruhnili hormoni, ki so mi še vedno kazali na nosečnost. Ni bilo dneva, da ne bi jokala. Povsod sem videla samo še otroke in bila obsedena s tem. Tudi menstruacija se mi je porušila, saj sem imela dva ciklusa na 40 dni. No, sedaj se je normalizirala. Sedaj je od tega že pol leta in sem se sprijaznila s tem, vendar pred vsako menstruacijo še vedno full jočem in sem totalno potrta. Tudi mojemu fantu je sedaj zelo žal. Sedaj ne vem ali bom sploh še lahko zanosila. Pravijo, da splav naj ne bi pustil posledic, toda kaj pa če ….Odločitev je povsem tvoja, vendar ti odsvetujem, saj nobeni ženski ne privoščim, da bi trpela tako kot sem jaz. Upam, da bo vse o.k. s tabo in da se še kaj slišiva.

Opravičujem se za malce grobo obvestilo vendar je na to temo prišlo precej “osebno obarvanih in izkušenj polnih” predvsem pa preveč “usmerjenih” prepričevanj, za katere menim, da niso na mestu, ko je nekdo v stiski in se ne more odločiti. Menim, da je vsakak odločitev, ki pride od “znotraj” pravilna, ne glede na to ali se nosečnica odloči za prekinitev ali za donositev.

Spoštovani gospod Pušenjak!
Pia me je vprašala za mnenje, jaz pa sem ji samo opisala moje izkušnje. Vem, da bi vsaka ženska na svetu odreagirala drugače, da bi vsaka drugače prenesla določeno situacijo. S tem, kar sem napisala je nisem hotela prepričati, saj je to njena stvar in ima svoje razloge. Mogoče pa se je našla v tem pismu.Tudi mene so pred tem pregovarjali, da naj ne grem, pa mi je danes žal, da jih nisem poslušala. Mogoče pa bo dobila od katere druge nasvet, da to ni kaj takega, da se je recimo druga ženska po splavu počutila čisto normalno in nima nobenih posledic.Ker je vprašala mene, sem ji povedala moje izkušnje, ker nisem ne ginekolog, ne psihiater, da bi ji lahko nevtralno svetovala. Vedeti pa morate, da ji nisem hotela nič slabega in nočem oteževat kakršnekoli odločitve. Stanko Pušenjak je pisal/pisala:
>
> Opravičujem se za malce grobo obvestilo vendar je na to temo
> prišlo precej “osebno obarvanih in izkušenj polnih” predvsem
> pa preveč “usmerjenih” prepričevanj, za katere menim, da niso
> na mestu, ko je nekdo v stiski in se ne more odločiti. Menim,
> da je vsakak odločitev, ki pride od “znotraj” pravilna, ne
> glede na to ali se nosečnica odloči za prekinitev ali za
> donositev.

Draga Manca,

splav je žal tema, okrog katere se prerade razvijejo zelo čudne debate, čeprav ne dvomim v dobronamernost vseh, ki se vključujete vanjo. Toda, za teke debate obstaja drug forum, kjer si različni prizadeti izmenjujejo mnenja in izkušnje. Na tem forumu pa gre v glavnem “za strokovni pogled” na probleme, tu in tam, pa “jaz dovolim” da kakšno pripombo ali smiselno priporočilo oziroma nasvet “da tudi nestrokovnjak” vkolikor se mi zdi, da me pri mojih prizadevanjih dopolnjuje. Ocenil sem pač, da vaša in še izkušnje nekaterih drugih v dani situaciji ne bodo prispevala k lažji odločitvi prizadete osebe v čustveni in časovni stiski ob odločanju za ali proti splavu.

Pozdravljena, Manca!!

Zelo vesela sem bila tvojega odgovora in mnenja, o tem, kako razmišljaš zdaj po abortusu!Še nekaj me zanima in upam, da mi boš odgovorila!Kaj je bilo tisto, kar te je napeljalo k splavu!Mogoče starši, partner, študiranje…..
Čas se mi izteka in še vedno ne najdem odgovora!
Fant pravi, naj se odločim sama, saj je telo moje!Upala sem, da bom dobila kaj več podpore z njegove strani, ampak žal ne!Boji se staršestva, prav tako kot jaz sama!Saj sem še sama po svoje otrok,nisem niti sposobna zase finančno poskrbeti kaj šele za otroka.
Starši, od začetka so bili zelo prizadeti, a zdaj se strinjajo s tem, da se sama odločim, kako naprej, podprli me bodo v moji odločitvi! Res pa je, da hočem prej kaj doseči v življenju in šele kasneje ustvariti družino!
Ko sem gledala postopek abortusa, me je bilo kar groza!
A tista usodna napaka, ki se je ženske najbolj bojimo, nas pripelje do popolnega drugačnega življenja, ki ga lahko sprejmemo ali ne!! Pravzaprav me je zelo strah!
Ne najdem odgovora!