Film Garfield
Nekaj (in zelo dobro) je pred kratkim napisala “Ali”.
Evo, kopiram:
Avtor: Ali
Datum: 10-08-04 11:40
Z nostalgijo se spominjam ogledov kinopredstav v Komuni,Unionu ali Viču, ko smo se frklje od doma odpravile že vsaj uro in pol prej, da smo še malo popeketale po centru, vrgle uček na kakšnega luštnega tipčka, si privoščile sladoled v Bonbonieri in predvsem na mrtvo čvekale in se hihitale.
V kinodvoranah so bili ljudje relativno kultivirani, niso vsevprek žvečili ali žlampali in smetili, kot bi prej 14 dni ne jedli in pili, niso se prerivali, kot bi jim šlo za življenje in smrt in tudi niso kot po pravilu zamujali pričetka prikazovanj.
Kinodvorane so imele dušo in ogled filma je bilo prijetno doživetje.
Zdaj pa…
Dogodilo se je, da se je naša družinica odpravila v Kolosej – ogledali naj bi si Garfielda, katerega fani smo že kar lepo število let. Film naj bi začeli predvajati ob 18.00 (vsaj menim, da bi na vstopnici zapisana ura morala veljati kot ura pričetka predvajanja filma), zato smo nekaj minut prej posedli po sedežih in čakali na pričetek filma.
Nevajeni popolne (ne)kulture novodobnih obiskovalcev kinodvoran smo bili precej začudeni, ko so se še 10 in več minut po predvidenem pričetku filma v dvorano zgrinjale družine, ovešene z očitno obveznimi škatlami pop-corna in kozarci coca-cole.
Seveda dopuščam možnost, da človek zaradi nepredvidenih dogodkov občasno zamudi in pride v kino grozljivo lačen, ampak množično uletavanje kokičarjev in bezljanje po temi gor in dol ni bilo nekaj, česar ne bi želeli zamuditi.
Naslednji “kulturni šok” smo doživeli takoj po pričetku prikazovanja reklamnega bloka – mislim, da se vsi strinjamo, da je “Garfield” lahkoten družinski film, namenjen predvsem mlajšim, torej je bila reklama za New Yorker – opolzka, neprikrito seksistična in namigujoča – popolnoma neprimerna za prikazovanje v dvorani, polni otrok.
Po reklamnem bloku – (naj mi prosim nekdo razloži, zakaj sem za nekomercialno ceno vstopnice 1.000 SIT prisiljena najprej nekaj minut buljiti v reklamne oglase) – so bile na vrsti neskončne minute nepotrebnih “predfilmov” alikakorjihpačimenujejo.
Tako kot reklamo za New Yorker bi enako mirno snela s programa tudi reklamo za film o kralju Arturju – mislim, da bi se nasilju in grozi iz tega filma v dobro otrok lahko mirno odpovedali. Ali pa v Koloseju domnevajo, da so (otroška) pornografija, nasilje, vojne, požigi in podobno sestavni del našega sodobnega vsakdana, s katerimi se otroci morajo znati spoprijeti in jih sprejeti v svoj svet že v rosnih letih?
Nekaj otrok (tudi čenča) je med filmom tožilo zaradi preglasnega zvoka ob predvajanju filma. Samo domnevam lahko, da moč glasnosti v dvoranah redno preverjajo in se trudijo, da obiskovalci predstav zaradi le-tega ne bi imeli kakršnihkoli težav, a res ni prijetno, če te po koncu ogleda (plačane) predstave bolijo ušesa in glava.
Napisala sem pisemce in ga poslala v Kolosej (pa morda mi bodo celo odgovorili), mene pa zanima, kako obisk kinodvorane in ogled filma v sodobnih kino-kompleksih doživljate vi.
Ste tako konzervativni kot jaz ali se bolj prepustite industrijskemu obisku kina?
Lp,
Ali
