Pišem, ker potrebujem nasvet oz. tolažbo. V tem trenutku sem namreč popolnoma brez volje do življenja. Ne smo brez volje – aktivno razmišljam, da bi življenje končala. Ta moja »ljuba« depresija me muči že mnoga desetletja, praktično odkar vem zase kot misleče bitje. In od tega sem že res (re, resss) utrujena. Sprašujem se, koliko takšnega psihičnega terorja človek sploh zmore. Ko pogledam nazaj, se mi zdi nerealno, da sem še kar tukaj. Od vseh situacij v primarni družini, do dvojnega materinstva, do službenih obveznosti, do izgube staršev …. Kako sem sploh še lahko tukaj? Tolikokrat sem že bila na robu in se vrnila, zdaj pa se mi zdi to nemogoče. Imam že celo načrt za samomor in ob tem bi rada edino, da se nihče (!!!!) ne bi čutil soodgovornega za to moje dejanje. Same smrti se ne bojim – mislim, da je rešitev za vse ljudi, ki so prišli do konca svoje poti, bodisi zaradi starosti, bolezni, nesreče ali – lastne izbire. Ne zdi se mi več normalno, da se toliko časa borim z mlini na veter in vedno znova padam nazaj, globlje in globlje v brezup … Ne vem, kako naj najdem smisel (če sploh?) za življenje, zlasti ob upoštevanju vsega, kar se dogaja na svetu: obeti vojne, nestrpnost, ekološki ekstremi in krize, trpljenje ljudi, vojna v Gazi, Ukrajini … Ob tem imam »slabo vest« oz. občutek krivde za lastno življenje: ne morem se otresti podob ljudi, ki jih prizadene kaj hudega (prizori iz Vietnama, ko je dobesedno zradiralo cela naselja in odneslo ljudi kot mravljice; vojna, reportaže iz Gaze …). Nič več me ne veseli, nobene svetle točke ne najdem ne ve družini, ne v hobijih, ne v ničemer…Dogodki in priložnosti, ki so me včasih veselili in mi dajali neko moč, so čisto brez veze – nobenega pričakovanja, veslaj ali hvaležnosti ne čutim. Kot da sem mrtva v sebi. Ob tem pa (ironično!) delujem povsem nasprotno: v službi uspešna, doma vse urejeno, »vsem« na voljo za pogovor in tolažbo. Zakaj sem sploh še tukaj, ko sem tako – odveč? Pravzaprav ne vem, kaj pričakujem tudi od tega zapisa – mogoče res le tolažbo, saj mi res ni pomoči.

Pozdravljeni,

opazil sem, da ste podobno sporočilo napisali tudi na drugem forumu, kjer sem vam že odgovoril. Ob prebiranju tega zapisa pa imam občutek, da je vaša stiska še globlja oziroma da ste izgubili še tisto malo upanja, ki vas je morda doslej držalo pokonci.

Tokrat ste napisali tudi nekaj več o svojem življenju. Posebej mi je padlo v oči, da kljub vsemu navzven delujete uspešno, skrbite za družino, opravljate svoje obveznosti in ste drugim na voljo za pogovor in tolažbo. Sprašujem se, koliko prostora pa je bilo v vašem življenju za vas same? Kdo je bil na voljo vam, ko ste potrebovali razumevanje, bližino in oporo? Morda ste se že zelo zgodaj naučili, da morate zdržati, poskrbeti za druge in svoje občutke nekako potisniti na stran. Seveda vas ne poznam dovolj, da bi to lahko vedel, vendar se mi zdi vredno razmisleka.

V prejšnjem odgovoru sem omenil tudi vaš zelo strog odnos do sebe. Zdi se mi, da se v obeh zapisih kaže nekaj podobnega. Kot da ste za vse druge sposobni najti razumevanje in sočutje, zase pa skoraj ničesar. In morda je prav ta odnos do sebe eden od pomembnih delov vašega trpljenja.

Vseeno bi vam rad povedal nekaj, kar se mi zdi pomembno. To, da po toliko letih ne vidite več izhoda, še ne pomeni, da ga ni. Razumem, da ste utrujeni od nenehnega boja in da vam je verjetno težko verjeti, da bi bilo sploh lahko drugače. Toda vaše trpljenje ima svojo zgodovino in verjamem, da bi ga bilo mogoče v poglobljenem psihoterapevtskem odnosu postopoma bolje razumeti in predelovati.

Zelo pa me skrbi, da zdaj govorite o konkretnem načrtu za samomor, v prejšnjem sporočilu pa ste omenili tudi zdravila, ki ste jih zbrali. To je nekaj, kar moramo vzeti zelo resno. Prosim vas, da ne ostajate sami, da zdravila predate nekomu, ki mu zaupate, in da takoj poiščete nujno pomoč. Pokličite 112 in povejte, da imate samomorilni načrt in dostop do zdravil. Če vam je pretežko poklicati, prosite koga od bližnjih, naj to stori z vami.

Morda vam v tem trenutku ni treba najti smisla življenja ali odgovora na vse, kar vas teži. Za začetek je pomembno predvsem to, da si dovolite, da vam nekdo pomaga nositi vsaj del tega, kar že tako dolgo nosite sami.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj