Pišem, ker sem že čisto brez energije – psihične, čustvene, fizične, intelektualne … vsakršne. Resno razmišljam o samomoru, ker me občutki obupa in depresije spremljajo že desetletja in enostavno več ne morem. Mogoče je usoda nekaterih, da se ubijejo (-mo). Če si vsaka duša izbere svoje “poslanstvo”, je mogoče to pač moje … Vedno znova me depresija in suicidalnost ulovita in me oropata volje do življenja. Enostavno se ne vidim ne vrednosti in ne smisla in ne veselja v svojem življenju. Posamezne dele imam rada – družino, prijatelje, naravo, svoja psa, a sebe nimam rada. In vse, kar delam, se mi zdi brez veze in odveč in nepotrebno in ob vsem še sigurno “narobe”. Še po samem čudežu ljudje doslej niso ugotovili (ali pa so in se pretvarjajo); da sem zguba na vsej črti in da je najboljše, da me enostavno ni. Poleg tega imam blazno slabo vest, če sem kdaj vesela, da živim, ko pa se po svetu dogaja toliko hudega in se slednje še povečuje. Kako smo lahko zadovoljni, srečni, veseli, ko pa je toliko vojn, pomanjkanja, krivic, nesreč?…. Ko je bila pred časom tista katastrofa v Nepalu, nisem mogla odmisliti podob uničenja celih vasi … Kako je dobesedno odneslo in zmlelo ljudi, ki smo jih še sekunde prej gledali preko nadzornih kamer (posnetki, ki so bili na spletu)?? Kako smo lahko brezčutni ob podobah iz Gaze? Kako lahko “razviti” svet ob vseh teh grozotah normalno funkcionira? Slabo vest imam, da sploh živim. Vem, da je absurdno, a ne morem pomagati. Ali je lahko en del človeštva brezskrben, ko drug del doživlja takšne izgube? … In: kam gre naša prihodnost, kaj če bo tudi pri nas vojna, kaj če se ponovno okrepi radikalna desnica in bomo spet ostali brez svoboščin?…. Skratka v moji glavi kaos skrbi in strahov, pomešanih z lastno izgubo smisla ter volje do življenja. Ne vem, kaj pravzaprav me zadržuje. “Nabrala” sem dovolj zdravil, da me po njihovem zaužitju ne bo več in ne vem, če tega res ne bom naredila. Enostavno več ne morem in ne vidim smisla, da bi ..

Pozdravljeni,

ob prebiranju vašega zapisa imam občutek, da ste že zelo dolgo sami s svojo stisko in da ste od vsega skupaj preprosto izčrpani. Kot da se že desetletja borite sami s seboj in nikakor ne najdete miru.

Posebej mi je padlo v oči, kako veliko sočutja premorete do drugih ljudi in njihovega trpljenja, do sebe pa ste izjemno strogi, skoraj kruti. Kot da za vas veljajo povsem drugačna merila kot za vse ostale. Kot da si niti veselja ne smete dovoliti, ne da bi vas ob tem spremljala krivda. Sprašujem se, od kod prihaja takšen odnos do sebe. Kaj se je moralo zgoditi v vašem življenju, da ste začeli nase gledati tako negativno? Takšni občutki običajno ne nastanejo kar sami od sebe, ampak imajo svojo zgodovino, ki se je pogosto niti ne zavedamo.

Tudi vaše razmišljanje o trpljenju po svetu se mi zdi povezano s tem. Seveda je povsem človeško, da nas prizadenejo vojne, krivice in trpljenje drugih. Vendar se sprašujem, zakaj se ob tem pri vas pojavi občutek, da sami nimate pravice biti srečni. Kot da bi morali tudi vi trpeti, ker trpijo drugi.

Mislim, da bi bilo zelo dragoceno, če bi lahko v poglobljenem psihoterapevtskem odnosu začeli raziskovati te notranje občutke in postopoma razumeli, zakaj se vedno znova znajdete v tako bolečem odnosu do sebe. Ne verjamem, da je vaša usoda, da končate svoje življenje. Verjamem pa, da je lahko človeku po desetletjih trpljenja zelo težko verjeti, da je sploh še mogoče kaj drugače.

Zelo resno pa jemljem to, da ste si že pripravili zdravila in razmišljate, da bi jih zaužili. Zato vas prosim, da trenutno ne ostajate sami s temi mislimi. Povejte nekomu od bližnjih, kaj se dogaja, in mu predajte zdravila. Glede na to, kar opisujete, bi bilo pomembno, da takoj poiščete tudi nujno pomoč. Pokličite 112 in povejte, da razmišljate o samomoru ter imate pripravljena zdravila.

Morda za začetek ni treba iskati smisla celotnega življenja. Morda je dovolj, da si za zdaj dovolite možnost, da vaš pogled nase ni edini možen in da bi se lahko ob ustrezni pomoči nekoč počutili tudi drugače.

Vesel bom tudi vašega odgovora.

Želim vam vse dobro,
Miha Štrukelj