Črnogledost
Spoštovani,
znašla sem se v stiski, iz katere ne najdem prav izhoda. Nenehno sem v 3 stanjih, 3 občutjih, ki se samo izmenjavajo in si podajajo roke, da je krog skozi sklenjen.
Čutim ali jezo ali strah ali žalost. In samo “preklapljam” med temi občutki. Jezna sem, ker se od mene preveč pričakuje, ker sem preobremenjena in ne znam tega ustrezno nasloviti/spremeniti, ker brez mene zadeve pač enostavno ne delujejo (ne doma in ne v službi).
Strah me je – vsega. Bojim se za prihodnost in ob misli na to, kaj vse se lahko zgodi, me zgrabi prava panika. Mislim na dogajanja in spremembe, na katere niti nimam vpliva, a me blazno skrbijo. Ekstremni vremenski pojavi, suša, neurja, zablojena ideologija, vojne, nestrpnost, sovraštvo med ljudmi, obetajoče se krize, pomanjkanja, bolezni, migracije … Kako je sploh še lahko kdo “normalen”, ko spremlja te novice in dogajanje v svetu? Zavedam se, da nimam vpliva na to in da se obremenjujem “na zalogo”, a si ne morem pomagati. Kaj bo z vsemi nami v prihodnosti? …
In iz prej naštetih misli pride še žalost, potrtost, brezvoljnost. Kako najti smisel v nesmiselnem svetu?
Ne vem, kaj sploh pričakujem od tega pisanja, a morala sem si olajšati dušo.
Pozdravljeni,
hvala za vaše sporočilo.
Razumljivo je, da vas vse to preplavlja. Živimo v času, ko je okoli nas res veliko težkih, negotovih in tudi zelo grozljivih stvari, in ni mogoče pričakovati, da se nas to ne bi dotaknilo.
Težava pa nastane, ko vsega tega pri sebi ne zmoremo več dovolj predelati in umiriti, da bi lahko normalno funkcionirali. Takrat občutki, kot so strah, jeza in žalost, ne pridejo več samo občasno, ampak začnejo zavzemati skoraj ves notranji prostor.
V takem trenutku je lahko zelo pomembno, da človek pri tem ni sam. Ne zato, ker bi bilo z njim kaj narobe, ampak ker včasih potrebujemo nekoga, ki nam pomaga te občutke zdržati, razumeti in postopoma urediti tako, da nas ne preplavljajo več ves čas.
Zato bi vam res priporočil, da poiščete psihoterapevtsko pomoč. Ne kot hiter način, da bi vse težke misli izginile, ampak kot prostor, kjer bi lahko to, kar zdaj nosite sami, počasi skupaj z nekom predelali.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj