Črnogledost

Spoštovani,

znašla sem se v stiski, iz katere ne najdem prav izhoda. Nenehno sem v 3 stanjih, 3 občutjih, ki se samo izmenjavajo in si podajajo roke, da je krog skozi sklenjen.

Čutim ali jezo ali strah ali žalost. In samo “preklapljam” med temi občutki. Jezna sem, ker se od mene preveč pričakuje, ker sem preobremenjena in ne znam tega ustrezno nasloviti/spremeniti, ker brez mene zadeve pač enostavno ne delujejo (ne doma in ne v službi).

Strah me je – vsega. Bojim se za prihodnost in ob misli na to, kaj vse se lahko zgodi, me zgrabi prava panika. Mislim na dogajanja in spremembe, na katere niti nimam vpliva, a me blazno skrbijo. Ekstremni vremenski pojavi, suša, neurja, zablojena ideologija, vojne, nestrpnost, sovraštvo med ljudmi, obetajoče se krize, pomanjkanja, bolezni, migracije … Kako je sploh še lahko kdo “normalen”, ko spremlja te novice in dogajanje v svetu? Zavedam se, da nimam vpliva na to in da se obremenjujem “na zalogo”, a si ne morem pomagati. Kaj bo z vsemi nami v prihodnosti? …

In iz prej naštetih misli pride še žalost, potrtost, brezvoljnost. Kako najti smisel v nesmiselnem svetu?

Ne vem, kaj sploh pričakujem od tega pisanja, a morala sem si olajšati dušo.