Živijo, z partnerjem sva 3leta, vse je ok, služba, dopust vse je super. Ko pa nekdo od njegovih (otroci, vnuki) kliče in sprašuje za pomoč, takrat pa kot da je konec sveta, jaz ne obstajam vse so samo drugi, jaz sem samo tista ki vse to poslušam, mojih predlogov ne upošteva. Kadar ima on probleme od drugih in skuša najti rešitev mu stojim ob strani, kadar ga jaz potrebujem ga ni blizu, tudi vpraša me ne če kaj potrebujem. Bivša žena (sporazumna ločitev) živi v isti stavbi z ločenim stanovanjem lahko dela kar hoče, partner pa mene sprašuje zakaj smo porabili toliko el.in vode. Sedaj bom šla v drugo mesto (menjava službe) partner je čisto na koncu z živci da z nama bo isto kot je bilo z njima z bivšo ker je ona šla tudi v to mesto in menjala službo (malo kasneje ga je prevarala in sledila je ločitev)….težko že to poslušam iz tedna v teden in nevem v komu je problem meni al njemu…?če je v meni sem se pripravljena spremenit. Ko ga vprašam kaj naj spremenim so odgovori: saj veš…nemorem ti verjet….če bi imela otroke bi razumela…prosim vsaj za kak nasvet

Pozdravljeni,

iz tega kar ste opisali, ne dobim vtisa, da je težavapreprosto v tem, da bi se vi “morali spremeniti”. Zveni, kot da sta v vajinem odnosu prisotni dve pomembni temi: njegova nerazrešena pretekla izkušnje in vaše nezadovoljene potrebe po bližini in varnosti.

Poskusite se vprašati: Ali se ob njem večinoma počutite varno in sprejeto, ali pogosto hodite po prstih, da ne bi sprožili njegovega strahu?

Ali imate občutek, da morate ves čas dokazovati svojoj zvestobo in ljubezen?

Ali se vaše potrebe v odnosu jemljejo enako resno kot njegove?

Iz vašega zapisa se zdi, da ste v tem odnostu pogosto sami, da ste vi zanj tam, ko vas potrebuje, sicer pa ste na drugem mestu. Pravtako se zdi, da ste pogosto “kaznovana” za nekaj kar niste naredila (nezvestoba njegove bivše”). To je občutek ki ga je vredno vzeti resno. Smiselno je razmisliti o partnerski terapiji.

Lep pozdrav,
Daniela Fiket