Pozdravljeni!

Sem v 16. tednu nosečnosti in dokler nisva s partnerjem povedala sorodnikom in
znancem za nosečnost sem bila dosti bolj mirna. Odkar pa vsi vedo, me kar naprej obremenjujejo s tem kar lahko in kaj ne smem.
Predvsem moja mama je najhujša. Kar naprej me kritizira, da imam čudne želje. Priznam, da jem normalno, a včasih si pač zaželim kakšne druge hrane npr. pečenega odojka, torej hrane ki je ni pogosto na jedilniku. Mama je prepričana, da moje “čudne” želje negativno vplivajo na plod in da bo otrok zaradi tega nevem kako prizadet. Če si zaželim jagod ali čokolade me že nadira, da se ja ne bi v tem trenutku prijela kje na telesu, ker bo baje otrok imel na tem mestu madež oz. znamenje.
Zadnjič sem videla majhno pisano muco in jo pohvalila kako je luškana in da bi po porodu pa nekoč imela takšno (mačk se drugače izogibam zaradi tokosplasmoze). Moja mama je postala čisto živčna, ker baje moja izjava vpliva na otroka in bom imela “pisanega?” otroka.

Vljudno vas prosim, da mi odgovorite ali moje želje res vplivajo na otroka ali so vse skupaj samo babje čenče.

Tanja

Draga Tanja,

povejte jasno in glasno svoji mamici, da ste odrasla ženska in da ste sposobni sami skrbeti za svoje zdravje in zdravje svojega plodu. Kar počne vaša mama je sicer kar pogosta “folklora” naših mam vendar je vse eno samo vraževerje. Morda je to zadnji poskus “okupacije” iz obupnega spoznanja, da je njen otrok odrasel in ni več “mala deklica”. V okviru dovoljenega povečanja telesne teže do 12 kg si lahko privoščite kar koli (preveč maščobe sicer ni zaželeno a vendar, kot začimbo jo lahko včasih tudi “zlorabite”)

Tudi jaz vam povem, da je vse to in še marsikaj samo babje čenče.
Priporočam vam da preberete veliko o nosečnosti, porodu, otroku, saj boste tako dobili prave informacije, kajti ste v takem okolju, ki vam z napačnimi informacijami lahko le škodi( dezinformacije, psihični napor,..)
Tudi sama imam tako taščo, vendar sem vsakič ko je začela s takimi , mogoče tudi malo nesramno, odreagirala in ji povedala da je danes pač tako in ne tako kot pravi ona, itd in da ne želim nasvetov, če pa jih bom želela, bom sama vprašala, ter da je ona rihtala in vzgajala svoje, nama z možem naj pa da mir da skrbiva za svoje otroke.
To se je nekajkrat zgodilo, vmes je bila tudi zamera, vendar se s tem nisem obremenjevala, saj je bilo bolje, kakor da mi neprestano kdo po glavi skače s raznimi dezinformacijami, ki so veljali pred 30 leti.
Na začetku sem bila strpna in sem jo prenašala, potem pa mi je zavrelo in sem za svoj mir to storila, čeprav sem se ob tem slabo počutila. Toda vem, da moram zase, za mojo družino in vrednote poskrbeti sama, zato sem to naredila, tako zdaj vsaj vedo kje je meja naše intimnosti, v katero pač spustimo druge in kje je prostor le za naju s partnerjem in najine otroke.In če želijo to spoštovati, so dobrodošli, sicer pa ne!
Srečno