Zdravo!

Zadnje mesce se po težkem obdobju ( resne družinske težave in izguba službe ) borim z anksioznostjo in motivacijo a ob enem se počutim, kot da se moji možgani ne ustavijo oz. kot da neznam več počivati / sem izgorela? Vse se je začelo s strahom, da se mi bo zmešalo in posledično obsesivno-kompulzivno guglanje simptomov, da potrdim, da to ni res, a sedaj so se te skrbi stopnjevale v to, da je z menoj narobe nekaj drugega kot prilagoditvena motnja, česar diagnozo sem prejela in tudi obiskujem psihiatrinjo,kjer sem dobila Apaurine, ki jih vzamem po potrebi.

Zdi se mi, da za vsako stvar porabim ogromno energije, čeprav ne delam preveč veliko stvari in vedno, ko sem zunaj se preveč zavedam okolice, mojega telesa, svetlobe, zvokov, luči ipd. Po pomisleku sem se zavedala, da se tako počutim v ozadju že zelo dolgo, če ne celo skoraj že celo življenje, a kot, da se je to sedaj potenciralo. npr. moja situacija trenutno: zjutraj najdem energijo za sprehod in kavo, po tem vmes rabim veliko počitka, zaradi česa si velikokrat nimam energije kuhati, po tem se parkrat na teden družim s prijatelji – v teh druženjih iskreno kot se le da uživam, a po parih takšnih dneh rabim nujno preživeti cel dan v postelji. S partnerjem sva ne dolgo nazaj bila tudi na počitnicah in ob prihodu nazaj sem bila zelo emocionalno iz sebe, in sem jokala par dni vsak dan, zaradi občutka spremembe in preobremenjenosti. Opazila sem tudi da je najtežje, ko sem cele dneve sama in takrat se mi zdi, kot da imam najmanj motivacije za karkoli. Če je partner pri meni, imam npr več energije za kuhanje in pospravljanje. Zaradi vsega tega, sem se začela spraševati, če imam slučajno pod tem vsem avtizem / adhd?

Trenutno so moje obsesije glede tega, če je to depresija, a iskreno imam res veliko željo za izboljšanje mojega stanja in želim si samo živeti normalno in najditi novo zaposltev, kjer bom lahko funkcionirala.

Pozdravljeni,

iz vašega zapisa je čutiti, kako naporno je za vas zadnje obdobje. Doživeli ste resne družinske težave in izgubo službe, ob tem pa se zdi, kot da ne morete več najti pravega notranjega miru, tudi kadar imate možnost počivati.

Ob prebiranju sem dobil občutek, da ste zelo zaposleni z iskanjem odgovora, kaj je z vami narobe. Spremljate svoje občutke, preverjate simptome in razmišljate o različnih diagnozah. Sprašujem pa se, ali vas vse to iskanje odgovorov morda tudi nekoliko oddaljuje od tistega, kar ste v zadnjem obdobju čustveno doživljali.

Včasih se namreč zgodi, da nas določene življenjske izkušnje tako močno obremenijo, da se z občutki, ki jih spremljajo, težko soočimo. Naša pozornost se lahko takrat usmeri drugam, tudi v telo, simptome in iskanje razlag. Ne zato, ker bi bilo z nami nujno kaj narobe, temveč ker je včasih lažje iskati pojasnila za svoje počutje kot pa biti v stiku z bolečino, strahom, nemočjo ali drugimi občutki, ki jih nosimo v sebi.

Zanimivo se mi zdi tudi vaše opažanje, da se ob partnerju počutite bolje, medtem ko vam je v samoti težje. Bližina drugega človeka nam lahko pomaga, da se počutimo varneje in lažje prenašamo tudi tisto, kar nas znotraj obremenjuje.

Morda vam v tem trenutku ni treba najti dokončnega odgovora, katera diagnoza pojasnjuje vaše težave. Pomembneje se mi zdi, da bi imeli ob sebi nekoga, s katerim bi lahko v miru raziskovali in predelovali vse, kar doživljate. Pri tem bi vam lahko pomagala poglobljena psihoterapija, v kateri bi postopoma dobili več prostora tudi za občutke, ki jih za zdaj morda še težko razumete.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Zdravo,

Hvala Vam za odgovor in komentar – se strinjam z vami, mislim, da je definitvno moja preusmeritev na simptome in diagnoze mogoče pobeg stran od bolečih dogodkov, ki so se zgodili in nek poskus kontrole in odrešitve.

Vem, da je moj problem to,da se težko spopadam z težkimi čustvi, in neprijetnostmi in neprijetnimi občutki, saj je tako že od nekdaj.

Z partnerjem na srečo preživim skupaj dosti časa, a se mi zdi, da mi je pomembno, da bi lahko normalno funkcionirala tudi, ko sem sama in da ne bi vse vedno bilo odvisno od drugih ljudi, ker je to največji problem npr – včasih se sama nisem bala hoditi po mestu, iti v kakšno drugo mesto, začeti novo službo etc. Zdaj se mi pa dozdeva, da me je nekako strah početi te stvari sama in mi je najbolj udobno če sem sama biti doma in malo naokrog po moji soseski. In ravno zaradi tega me najbolj skrbi, kako bo, ko si najdem novo službo. Na kratko povedano, se mi zdi, da je moja samozavest zaradi teh situacij na dnu.

Imate kakšen nasvet glede tega, kako zaupanje v sebe zgraditi nazaj?

Za psihoterapijo, imate kakšne predloge v LJ? Na žalost, je tukaj seveda edina ovira finance, če bi imela sredstva, bi takoj šla.

Lep pozdrav,

biba

Pozdravljeni,

iz vašega zapisa je čutiti, kako zelo si želite ponovno zaupati sebi in živeti tako, kot ste pred temi težkimi izkušnjami. Verjetno je še posebej boleče, ko ugotavljate, da so stvari, ki so bile nekoč samoumevne, zdaj postale vir strahu in negotovosti.

Vendar se mi zdi pomembno, da trenutnega počutja ne razumete kot dokaz, da ste izgubili svoje sposobnosti ali samostojnost. Za vami je težko obdobje in morda potrebujete predvsem čas in prostor, da vse, kar ste doživeli, tudi čustveno predelate.

Sprašujete, kako ponovno zgraditi zaupanje vase. Mislim, da se to ne zgodi toliko s prepričevanjem, da moramo biti močnejši, temveč skozi postopne izkušnje, v katerih začnemo čutiti, da lahko zdržimo tudi neprijetne občutke, negotovost in strah. Pri tem ni treba hiteti ali od sebe pričakovati preveč.

Tudi to, da se ob partnerju počutite varneje, ni nujno nekaj slabega. Prav skozi odnose z drugimi lahko postopoma razvijamo več notranje varnosti, ki jo potem lažje ohranjamo tudi takrat, ko smo sami.

Ob tem bi se mi zdelo pomembno, da se ne osredotočate zgolj na to, kako ponovno normalno funkcionirati, temveč tudi na razumevanje in predelovanje vsega, kar ste doživeli. Prav tu je lahko pomemben del poti do ponovnega zaupanja vase.

Glede psihoterapije razumem vašo finančno omejitev. V Ljubljani se lahko obrnete na svetovalnico Posvet (http://www.posvet.org), kjer nudijo brezplačno psihološko svetovanje. Za cenovno dostopnejšo psihoterapijo pa se lahko pozanimate tudi v Ambulanti Sigmund Freud Inštituta (http://www.sigmund-freud.si), kjer psihoterapijo izvajajo tudi specializanti pod supervizijo.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj