Pozdravljeni!

Saj ne vem niti kako naj se lotim pisanja. Bom začela kar s svojimi preteklimi težavami in osebnostjo.

Sem sredi dvajestih let. Že od nekdaj sem dokaj čsutvena in se me na tem področju da dokaj hitro iztiriti ali spraviti v jok. V tem nisem sicer videla nič slabega, toda zaradi tega je velikokrat zamegljen moj razum. Vsi mi pravijo (domači in fant), da sem izredno negativna oseba oz. celo najbolj negativna, kar jih poznajo. Da v vsem vidim le slabo, da če ima stvar 70% dobrega in 30% slabega, bom jaz videla le tistih 30%. Sama se nimam za negativno osebo, ampak zgolj za realno. Sem prepirljiva in z ljudmi se večkrat spuščam v konflikte. Sama jih nimam za konflikte, ampak zgolj za razčiščevanje problemov, argumentiranje, pojasnjevanje. Drugi vidijo, kot da se ves čas hočem prepirati. Že od nekdaj me zelo skrbi za bližnje. Dostikrat me je strah tega, da bi se komu kaj zgodilo ali bi zbolel, bi bila prometna nesreča…karkoli. V nekem življenjskem obdobju so bile te misli, še posebej hude. Skrbi me tudi zase. Da nisem kaj bolna, da ni kaj narobe z mano, kaj če imam kako neodkrito bolezen. Živim v kar urejeni in zadovoljni družini, ampak večkrat se skregam. Pravijo mi, da se spotikam v najmanjše detajle in podrobnosti. Ko se skregamo, planem v jok in vse vidim črno, kako me ne razumejo, ne marajo, želijo, da že spokam itd….Ko je vse ok mi take misli ne hodijo po glavi. Čeprav jaz, ko se kregamo vem, da imam jaz prav. Vsi ostali so proti meni! Tako jaz to doživljam. Omenila sem zato, ker se drugi med sabo res ne prepirajo, ampak le z mano. Potem je spet nekaj časa ok. Zaradi ene malenkosti, napake ( ki se meni zdi ogromna) se moram nujno pogovorti, argumentirat, prepričevat ljudi in jih sparviti v slabo voljo.

Omenila naj bi tudi , da sem se v preteklosti že zdravila z antidepresivi. Vzrokov je bilo več in nič konkretnega. Prometna nesreča, skrbi, negativne misli, razhod s fantom…..jemala sem jih 1 leto in vse je bilo super v tem času. Vsega sem se zavedala in živela lepo. Potem sem jih nehala jemati in 1 leto je kar šlo brez, potem sem spet zapadla v en začaran krog nesreče, negativnih misli, nezadovoljstva. Spet sem jih jemala kakšno leto in živela srečno. Bila sem vesela, zadovoljna, z vsem sem se razumela, vsi so me imeli radi in vse super. Se mi pa zdi, da sem izgubila s tem nekaj “sebe”. Svojo ostrino in teženje. Sedaj se spet ponavljajo vzorci.

Poleg vsega sem zelo zatežena in sitna. Nikoli zadovoljna. Sem obsedena z redom v smislu, da more biti vsaka stvar postavljena točno na mestu, ki je zato določen. Če ni se bom toliko časa obremenjevala s tem, da bom šla prestavit. Vse mora biti tipi topi na svojem mestu, ker me drugače čisto znervira, sem slabe volje, se znašam nad fantom, kakšen je, da se mu ne da nič dopovedat… Ali ima to kakšen psihološki izvor?

Zdi se mi, da sem nezadovoljna z ljudmi okrog sebe. Ker je krog čedalje širši je mogoče problem res v meni in ne v drugih – družini, fantu??? Čeprav sproti jaz tega ne vidim in se mi zdi, da ravnam pravično.

Res ne vem ali takšna sem in takšna vedno bom. Nezadovoljna, sitna in zajebana (oprostite izrazu),zatežena baba. So trenutki, ko sem na to kar ponosna.

Zdi se mi, da se spet bližam fazi, ko bi potrebovala antidepresive. Potem bi bilo spet vse lepo in prav, bila bi srečna in zadovolja in prav tako vsi okrog mene. Na terapijah bi mi bilo vse jasno, vse bi razčistila, ampak najbrž bi se stari vzorci čez čas spet začeli ponavljati…..

Menite, da sem primer za psihiatra ali antidepresive? Kako naj zlezem ven iz tega brez, da bom vse življenje na tabletah? Ali je kaj škodljivo, če bi na obdobja jemala antidepresive?

Zdi se mi kot, da sem jaz kakršna sem večno nezadovoljna, zagrenjena, zatežena, konfliktna, ostra, odločna punca. Če jem zdravila, pa prijetna, zadovoljna, srčna, prijazna, topla…kot, da imam dva obraza.

Srednje poti ne znam ubrati na nobenem področju. Ali je črno ali pa belo. Verjemite se, da sem se trudila, delala na tem, pa enostavno padam nazaj notri…sicer mogoče vsakokrat počasneje in z več samozavedanja, a vendarle….

Kaj poročete na to?

Hvala!

Pozdravljeni,

iz posta je mogoče sklepati na težave, ki bi zahtevale obravnavo pri psihiatru. Človek, ki jemlje antidepresive se osebnostno ne sprememni. Očitno pri vas ublažijo marsikatero težavo in očitno je njihov učinek precejšen, če pravite da ste druga oseba.

O zdravljenju se odločamo, ko vemo za kaj gre. Torej – postavitev diagnoze je nujna, šele potem lahko razpravljamo tako o načinu zdravljenja kot o prognozi.

Že, ampak zakaj se vedno po končani kuri začnem vračati v prejšnje stanje? Zakaj ne ostane tako, kot je med jemanjem?
Ali je to stalna praksa, da takšne osebe kar celo življenje ali na 2 leti jemljejo antidepresive? Lahko to kaj škoduje?

Pozdravljeni,

kot sem napisala že zgoraj, diagnoza je nujna.

Pri antidepresivih se težave (zaradi katerih je oseba začela jemati antidepresive) lahko povrnejo, če zdravljenje ni trajalo dovolj dolgo.

Pri nekaterih je potrebno res dolgotrajno zdravljenje. Glede škode pa tole, če gre za pravo depresijo potem posameznik sploh nima izbire: življenje z depresijo je pretežko in sama depresija dela več škode, kot pa zdravila, ki jih oseba jemlje.

lp

Razumem, da je najprej potrebna diagnoza. Sprašujem hipotetično.

Moje zdravljenje je trajalo 12 mesecev. To se mi zdi dovolj dolgo.

Ali ni mogoče bolj pomembno sprememba življenjskega sloga? Kaj pa možnost, da pač takšna sem in se takrat, ko jih jemljem “izboljšam”, potem pa spet postanem jaz?

Ne bi rekla, da os težave tako hude, da ne bi morala živeti z njimi. Je pa življenje vsekakor lepše z njimi.

KAkšne so lahko posledice dolgotrajnega jemanja?

Hvala lepa.

Pozdravljeni,

v osnovi se vam vzorec vedenja v življenju “splača” ali pa ne. Če se vam “splača”, ga boste najverjetneje obdržali oz. ne boste motivirani, da bi ga spremenili. Če je življenje s težavami lepše, kot brez njih, potem je pač to njihova funkcija in je malo verjetno, da boste to spreminjali.

Zdravljenje, ki traja 12 mesecev je lahko načeloma dovolj dolgo, če ste z zdravljenjem doseglji remisijo, torej stanje predno so se pojavile težave. Pri nekaterih se težave povrnejo in so zato prisiljeni v zdravljenje še naprej.

Pomembnih daljnoročnih učinkov verjetno še ne poznamo, zdravila veljajo za varna, sicer upoštevamo nekatera varnostna pravila. Pri depresiji so dokazali, da povzroča upad celic v predelu možganov odgovornim za čustva in da tega upada ni, če oseba jemlje antidepresive. V tem kontekstu velja, da antidepresivi delujejo nevriprotektivno, torej zaščitniško.

lp

Stvar je v tem, da se niti ne spomnim, da bi bila jaz dejansko kdaj tako topla in prijetna oseba kot pod vplivom AD…se mi zdi, da sem bila vedno bližje temu stanju brez AD.
Res se mi zdi, da me dejansko spremenijo.
Če pa pravite, da to ni mogoče, kaj to pomeni, da v resnici jaz sem takšna oseba kot pod vplivom AD?

V prvo, ko sem pristala na AD mi je predpisal Zoloft, pa ga nisem prenašala zaradi prehudih stranskih učinkov (bila sem non stop zaspana in sem samo spala), Cipramil mi sploh ni pomagal, Efectin R pa se je obnesel za zelo super in primerno v tistem času.
V drugo sem dobila Portal in mi je tudi super ustrezal, s tem da je bila razlika očitna predvsem, ko sem jemala po 2 tableti, manj proti koncu, ko sem samo še po 1.

Kaj pravite?

Hvala