Ali odhaja k angelom tudi moj ati?
Vesela sem, ker mislite name…
Še vedno sem v bolniški. Danes zjutraj sem samo otroka spravila v šolo, potem pa sem šla nazaj v posteljo. Spala sem ves dopoldan, s tem, da mi je bilo zelooo slabo, ves čas, že par dni mi je zelo slabo…
Sinoči sem skenirala slike na računalnik od atije… tako zelo lepe so in tako sem jokala…. če je kje kdo od vas pripravljen, mi naj pusti meil, pa mu pošljem slike….
jaz sem tako jokala ob njih…
Draga Motorola moje iskreno sožalje. Hudo je, vendar se babica hvala bogu ne bo mučila več.
Draga Nataša1!Seveda smo s tabo in ob tebi. Vsak dan pomislim nate in tvojega atija ter bolečine, ki jih vsi prestajate. Kako dobro razumem in vem o čem govoriš.
Bodi močna, vem utrujenost je huda, praviš slabosti, ja to vse izvira iz notrajega psihičnega stanja in duševne bolečine. Ja žal je tako. Drži se, sem s tabo…
Objemček”!!!!
Naj ti še nekaj povem, v soboto sem imela rojstni dan, prvi rojstni dan, odkar moje mamice ni več med nami, ne morem opisati, kako mi je bilo hudo, ker mami ni bilo ob meni, in da mi ni mogla čestitati in….pa sej vem, kaj bi mi zaželela. Žalostno…
*******Draga mami, rada te imam!!!!******
Hvala za slikice, Nataša. Kot sem napisala…. očka ima simpatične črne in iskrive očke. Naj ti takšne ostanejo v spominu. Prav verjamem ti, kako te mora boleti, ko gledaš očka, kako se muči in se spreminja…
Ne vem, kaj naj ti rečem. Pobožaj ga še v mojem imenu. 🙂
Bodi močna.
Hvala vsem za izrečena sožalja.
V četrtek imamo pogreb. Me je kar malce strah… Mah sej veste… 🙁 Neprijeten dogodek, res.
Oprosti, Nataša, ker ti še s svojimi težavami smetim temo. A mislim da se tu gor najdemo takšni, ki smo v podobnem (psihičnem ali fizičnem) zosu.
Nataša, drži se!! Moje osebno mnenje je, da je čisto pravilno, da si še na bolniški. Če ti uspe, da se naspiš. Pa privošči si kak krepak zajtrk. Vem da ti je slabo, ampak je to reakcija – izčrpanost in šok organizma. Menim da bi pomagalo pojesti kak zajtrk…
Skratka, Nataša, drži se! In poskusi se “razvajati” oz. čimbolj olajšati ta čas in te dneve…
Motorola,
kje pa, zelo sem vesela, da si tukaj, z menoj. čeprav v takem žalostnem trenutku, ampak meni dobro dene za mojo dušo.
kar beri, kar prisluhni meni in izpovej se obratno meni in ostalim, ki naju spremljajo.
ojoj, pogreb, zdi se mi, da tega pa ne bom prenesla. V mislih bom s teboj.
Ja, razvajam se na način, da sem na e pošti in si pišem tudi z vami. Razvajam se, da imam popoln mir, zdajle ko sta otroka v šoli.
Najbrž bom danes nesla atiju eno smrekco, jo malce okrasila in mu jo dala na mizico poleg postelje.
Če bo dočakal božič, mu bom nesla tudi jaslice.
Morda bi se zdajle spravila mičken pospravit. Imam kup opranega perila, pa vse je kar na kupu, ker nimam moči, da bi kaj naredila. pa bom. morda zdajle. saj ta bolniška mi res paše, malce sem se umirila in prišla k sebi.
Naj mi bog da moči, veliko moči… baj baj
Nataša, kako vse ostalo postane nepomembno… Vsakdanja opravila, pospravljanje. Kot da bi se čas ustavil…
Naredi kolikor zmoreš, ne priganjaj se, izčrpana boš le še bolj. Če lahko delim svojo izkušnjo s tabo, veliko stvari se mi je nabralo v teh časih, ki jih nisem postorila, pa hvala bogu da jih nisem. Sem tako lahko več časa preživela z mojo najdražjo mami. Tako pa vse počaka, no razen tistega kar je res res nujno. Tisto je pač treba.
Vzemi si čas zase, in poskušaj malo odmisliti, se boš malo bolje počutila. Jesti pa moraš, če nimaš apetita, pa vsaj sadje, da boš ‘pri močeh’.
Drži se in javi se še kaj,
pa-pa
Tudi moje iskreno sožalje, Motorola. Kolikor je bolečine ob vsakršni izgubi,toliko je na eni strani tudi olajšanja, saj človek človeku, ki ga ima rad, ga ceni, spoštuje, ki mu veliko pomeni (pa tudi nasploh seveda!) nikoli ne privošči trpljenja! Zato pravim … olajšanje, ker z odhodom, z minljivostjo mine tudi trpljenje in bolečine! Motorola, najdena je pot, ki jo je trpeči človek iskal…
Zarja1,pozdravljena in vsi, ki me še berete.
Malo prej sem se vrnila od njega. Zelo je ubogi, vendar danes nisem več skrivala solz pred njim. Pustila sem jih, da teko.
Naredila sem en velik korak, kajti opravičila sem se mu za vse, kar sem mu v življenju hudega prizadejala, saj nisem bila popolna hči.
Povedala sem mu, da ga imam rada. In da naj tam, kamor odhaja, pazi name. Tam kamor bo odšel, je tudi moj bratec, ki ju umrl takoj po rojstvu. Spomnila sem ga nanj, na mojega bratca Francija, ki je angelček. Rekla sem mu, da jaz njega-atija, imela dolgo na zemlji. 36 let. Zdaj pa bo z njim. In skupaj naj me pazita. Naj se veseli, ker bo odšel k njemu.
In prosila sem ga, naj mi da moč. Da bom trda kot kamen, kot hrast, da bom taka kot je bil on…
Če me je razumel, če me je slišal, tega ne vem… Morda me je, nisem mogla razbrat, videla sem le njegove oči, ki so močno zrle vame in vsake toliko časa me je močno stisnil k sebi s svojo desno roko, katera je še gibna.
Vem, da ta dom, ti ljudje kjer on biva, ne vedo, da pišem sem. Vendar morda kdo bere. Zato ne bom varčevala besed, ne bom se ne vem kako skrivala, želim povedat, da je ta dom, ki se mu reče Trubarjev dom v Loki, dom prekrasnih, nadvse požrtvovalnih in prijaznih ljudi.
Tako zelo lepo skrijo za mojega atija, tako lepo je negovan, tako lepo… Hvala vam dobri ljudje.
In hvala vam, ki me berete, ker mislite in čutite z menoj. Imam vas rada.
Draga Nataša
prav je, da si se mu ‘odprla’, mu povedala vse, kar ti leži na duši. Tako bo njemu lažje, ko bo ‘odhajal’, kasneje pa tudi tebi. Saj vemo,kako hudo je, če stvari ostanejo neizrečene, to kasneje zelo boli. Dobro, da si se mu izpovedala,jaz sem mami v zadnjih dneh neprestano govorila, da jo imam rada in vse kar mi je ležalo na duši. Mene je slišala in razumela, bila je nekako pomirjena. Čeprav pa vem, da jo je zaradi tega še bolj ‘bolelo’, ko je vedela, da prihaja njen trenutek. Jutri bo devet mesecev, odkar se je poslovila od nas, pa še nekako ne dojemam, da je ne morem več videti, slišati. Vendar tolaži me to, da sem se ji izpovedala, ter bila ob njej.
Nataša, verjemi, da to očetu zelo veliko pomeni, pa vedi, da se še zelo dobro zaveda, čuti. Čeprav ne odgovori.
Nataša, drži se v teh težkih trenutkih, smo ob tebi.
pa-pa
Draga moja Nataša. Po dolgem času ti spet pišem , mojo zgodbo poznaš,zato je ne bom ponovno opisovala, ampak ko berem tele tvoje besede imam solzne oči,resnično mi je hudo da tvoj ate tako trpi, da trpite vsi vi z njim, V ponedeljek sem imela rojstni dan- prvi odkar ni več našega atija lunice. Na božični predvečer bo točno pol leta odkar ga ni več med nami.V tem času smo tudi mi pretrpeli veliko ,od tega da sem se morala s svojimi otroci izseliti iz najine hiške in si poiskati nov dom….Najbolj žalostno pa je to da je moj zlati mož pokopan v družinskem grobu zraven svojega dedka in babice in da vse sveče,ki jih prinesem na grob in prižgem zanj izginjajo, nekdo jih spretno vrže vstran- in kdo bi to bil. Ti že veš kdo ,kajne.Vendar sem se sedaj odločila ,da bom v mislih vsak dan prižgala eno zanj doma in ne bom hodila na pokopališče,ker tako ali tako nobena sveča ne ostane gor.Če želiš lahko meni pošlješ slike od tvojega ateja.Moram ti napisat ,da nam je tukaj kjer smo zdaj zelo lepo, se dosti bolje razumemo,fantu gre v šoli veliko bolje, hčerkica je dosti bolj mirna, ima mirne noči ,nič več ne lula v posteljo in sedaj ko ne hodi več v vrtec spi zjutraj tja do 11h.Tudi pri meni je nekaj novega – moji laski -ti veš zakaj gre- rastejo kot zmešani.DRŽI SE ,VEDI DA MI VEDNO LAHKO PIŠEŠ NA MAIL. VEDNO SEM S TEBOJ.P.S V TOREK BOM MISLILA NA TEBE IN NA TVOJEGA ATEJA KO GREM V ZAGREB. TOPEL OBJEM TEBI IN TVOJIM SONČKOM.