Ali odhaja k angelom tudi moj ati?
Draga Nataša in vsi ostali, ki doživljate težke trenutke. Razumem vas, tako rada bi vam pomagala, vam in vašim trpečim bližnjim. V molitvi višji sili se bom spomnila na vas. Sama trdno verjamem v življenje po življenju. Verjemite, da vaši bližnji v teh trenutkih čutijo vašo ljubezen.S tem jim močno pomagate. Bodite močni!
Draga Nataša
vsi, ki smo tukaj s tabo smo s tabo tudi v mislih. Glede bolniške se probaj kaj dogovorit z zdravnico-kom. Meni je moja šla ful na roko in glede na to, da opravljam kar zahtevno delo z ljudmi sploh nisem bila v stanju za razmišljat kaj šele da bi morala koga poslušat pa mu razlagat. Enostavno nisem zmogla. Sem bila doma vsega skupaj tri tedne pa bi bila lahko še več. bolovanje ssem prekinila na lastno željo.
Drži se.Tebi in tvojim domačim pošiljam velik objem.
mamiR
Ko sem prišla k njemu, sem se zjokala na ful. Zakaj? Ker je tako lepo negovan, ker tako lepo skrbijo zanj. In, ker je imel na mizici poleg sebe vrečko z miklavževim darilom in šibo…:)
To me je zelo ganilo. Tudi k njemu je prišel miklavž, pa parkel in angelčki. Kako lepo.
Prejšno noč so ga 8x aspirirali. Nekje je že bilo čutiti kot da odhaja. Vendar je zdržal.
Potem sem mu ves čas nekaj govorila. Zelo je odprl oči, vendar je gledal v zrak. Rekla sem mu, da naj dvigne roko desno, če želi, da sem ob njemu. In je dvignil roko, sicer je trajalo dolgo časa, ampak jo je. Bila sem zelo srečna. Še zdaj sem, zaradi tega dviga roke. Vendar glave ne premakne niti za milimeter. nič ne premakne. Noge malce premika, levo roko nič.
Seveda sem večkrat pomislila, da vam moram to vse napisat. Danes sem vzela en persen. Pomagala si bom s tem. Sicer sem jemala helekse, vendar to ni bilo dobro, pa tudi zdravnik mi jih ne da več. BOlje da sem v bolniški.
Ne vem kako dolgo bom, nekje me drži da bi šla nazaj v službo. Morda bi bilo bolje.Raztešena sem ravno toliko, da ne vem kaj je prav.
Hišo imam obrjeno okoli, popolnoma okoli. Nikjer nič ne najdem, likam sproti, skratka en velik bum. Sina sem peljala k nečakinji, da se ona ukvarja z njim. Evo, to sem jaz, ta hip.
Hvala vam, se vsekakor spet javim.
baj
draga moja Nataša,
čutim te v srcu in mislim nate. Ati ti je še tukaj pa tudi če se ne pogovorja s tabo, se pogovarjaj z njim, lahko čisto vsakdanje stvari.Če tega ne zmoreš, ga drži vsaj za roke in mu preko svojega dotika in misli prenesi svojo ljubezen in hvaležnost do njega.Vem težko je, za hip nemogoče. Čas za žalovanje in jok še prihaja tako tudi za gospodinjske stvari.Če zmoreš pojdi v službo, daj vedeti ljudem da si v stiski in verjemi marsikdo ti bo prisluhnil.Drži se mi in poljubi očeta.
Neverjetno, kako smo povezani, kajne?
Ja, jutri bom še v bolniški. Zjutraj bom šla k atiju in bom sedela poleg njega OB postelji.
Potem bom šla malce domov, morda mi uspe kaj pospravit. Sina je danes učila moja nečakinja. Jutri pišejo matematiko. Upam, da mu bo uspelo.
Utrujena sem od vsega. Ampak nekje po drugi strani komaj čakam novega dne, da grem k atiju. da bom ob njemu. Tako zelo ga imam rada. Danes sem mu to večkrat povedala.
Rada imam tudi vas. Boste še vstrajali z menoj na forumu? Pri nas lahko še dolgo traja…ne bo še kar konec….
še bom pisala, še bom jokala, na to stran….
Hvala, ker ste ….
Draga Nataša! Fizično ne morem biti ob tebi, vendar pa ti v mislih vsakodnevno pošiljam moč in objem!!!
Solze so mi stopile v oči, ko sem brala, da je tudi tvojega atija obiskal Miklavž! To je tako lepo….
Pri moji babici je tudi stanje nespremenjeno. Vsak dan je njen organizem bolj izmučen. Itak je po 7.letih ležanja sama kost in koža. Res je za zjokat videti tisto telo… tiste rokice in nogice (stegna imajo tak obseg, kot imam jaz zapestje! :() A se draga babi ne da! Očitno še ni pripravljena se posloviti. 🙁 Čeprav je sestra z dvajsetletnim stažem izjavila da še ni imela v vsej svoji karieri tako borbenega pacienta.
Nataša, drži se, res!! Pa javi se kaj. Srečno!
Pozdravljena, Nataša. Evo, najprej naj sporočim, da je moja babi končno dotrpela. Danes zjutraj. Končno pišem zato, ker se je zadnje dni res grozno mučila, ker jo je dušilo. Telo je bilo pa popolnoma izčrpano.
Sem letela že v dom, da sem se v miru poslovila od nje. V bistvu je bila tako spokojna….. In sem kljub globoki žalosti vseeno nekako umirjena. Ne vem kako naj drugače razložim… Sem prišla sicer nazaj v službo. Menim, da je bolje, če se vsaj približno poskusim skoncentrirati in biti produktivna, kot iti domov in… se predajati žalosti in obupu. To bo itak še prišlo za mano. 🙁
Nataša, moja babi je (bila) 7 let v domu, na Ilirski. Že pred cca 10 leti je blazno napredovala demenca in alzheimerjeva bolezen. Potem jo je 7 let nazaj delno zadela kap. Glede na to, da stara starša nista ljubljančana, babi pa je rabila stalno nego, smo jo dali v dom. Tam jo je še enkrat delno zadela kap. Tako da ni mogla dobro jesti in požirati. Pa tudi kmalu zatem ni več spoznala nikogar. V bistvu priklenjena na posteljo 24/7! 🙁 Moja mama je res vsa ta leta vsakodnevno hodila k njej. Jo hranit, negovat, obračat … Mislim da je moja mama zlata mama. Tako kot je ona skrbela zanjo… Ja, kljub temu, da se ni zavedala je bilo pa najbolj žalostno to, da je čutila baje da hude bolečine. Tako da je bila sploh zadnja leta na zdravilih, ki so ji lajšala bolečine.
Je (bila) pa zares borka, ker je v zadnjih dveh letih preživela 3x pljučnico. In zdravniki so jo vsakokrat odpisali. Pa se revici srce ni dalo in je še kar bilo…
Skratka, Nataša – moji mamici je seveda nepopisno hudo. Ampak mi je zatrdila, da čuti hkrati olajšanje ravno zaradi dejanj: da je sedela ob njej, magari le držala za roko. In ji neskončnokrat povedala, da jo ima rada…. Da se je res poslovila od nje.
Vem da v tvojem primeru ni to prava tolažba, a vendarle verjamem,da tudi ti nekako tako gledaš na to…
Nataša, DRŽI SE, res!!!!! Pošiljam ti topel objem!
Draga motorola, moje iskreno sožalje…
Vse kar mi rečeš JE prava tolažba….
Še se javim… Sem pa čist izčrpana, toliko bi še rada napisala, pa ne morem… hvala bogu, da je motorolina babica končno našla svoj mir, tam kjer ni nobene bolečine. Verjamem, da ji je lepo, verjamem, tam je svetloba, le kaj je tam??
Nataša, mislim nate…. En topel objemček…
Nataša kako si.Upam da se držiš.Včeraj sem mislila na tebe in tvojga očeta.Včeraj je bilo namreč 2 meseca odkar moje mame ni več.Mi je bilo hudo,kopa sem se spomnila na tvojga očeta,mi je bilo malo lažje pri duši,ker vsajvem da ne trpi več,tako kot je.
Velik topel objem zate.