Elisabeth Mahase v svoji analizi za BMJ piše o tem, da iniciative ne moreš izsiliti – lahko pa spremeniš okolje, ki pasivnost spodbuja. V pripevku predlaga nekaj preverjenih strategij, kako aktivirati ekipo, ne da bi pri tem izpadli kot dežurni pritoževalec.
Podporna komunikacija naredi več, kot si mislite
Maura Hughes, zdravnica splošne medicine, opozarja, da pasivnost pogosto sploh ni stvar sposobnosti. Pogosto gre bolj za to, da se sodelavec ne počuti dovolj varno, da bi spregovoril. Če je bil kdo v preteklosti zaradi svojih idej kritiziran ali celo zasmehovan, se hitro nauči, da je bolje biti tiho. Ne zato, ker noče sodelovati, ampak ker se tako zaščiti.
Namesto očitkov je zato veliko bolj smiselno, da ste konkretni. Recimo: “Danes se ukvarjam z X – bi lahko ti prevzel Y?” S tem jasno razdelite delo in hkrati pokažete, da mu zaupate. Včasih pa pomaga že to, da tudi sami poveste, da niste vedno prepričani v vse. Ko ljudje vidijo, da ni treba biti popoln, se lažje vključijo.
Razumevanje motivacije je ključ
Tej Pradhan, zdravnik na sekundarni ravni, opozarja na nekaj, kar pogosto spregledamo: preden poskušamo nekoga spremeniti, se je vredno vprašati, kaj ga sploh žene. Je tu le začasno? Ga bolj zanima drugo področje? Če naloge povežete z njegovimi dolgoročnimi cilji, bo verjetno bolj vključen — ne zato, ker mora, ampak ker vidi smisel.
Koristno je tudi opomniti, da se mehkih veščin ne naučimo iz knjig. Ravno zahtevni pogovori, zapletena birokracija in neprijetne situacije so tisto, kar nas pripravi na resničen poklic. Če to nekdo razume, je lažje najti motivacijo tudi za manj priljubljene naloge. Kadar pa pogovori ne zaležejo, je včasih smiselno povabiti k pogovoru nadrejenega ali mentorja — konstruktivna povratna informacija ima pogosto večjo težo, če pride od nekoga z avtoriteto.
Je sploh treba ukrepati?
Maitri Shila Tursini, zdravnica s posebnim zanimanjem za zdravje žensk, doda še en zorni kot: preden sploh ukrepate, se ustavite in vprašajte, ali je to res potrebno. Če pasivnost ne vpliva na kakovost dela in ne povečuje vašega bremena, morda ni razloga za intervencijo. Ne želijo si vsi izstopati ali prevzemati odgovornosti izven svojega opisa dela — in to samo po sebi ni problem.
Včasih je v ozadju kaj drugega: izgorelost, osebne stiske, težko obdobje. Preprosto vprašanje “Kako si?” — in to z resničnim zanimanjem — včasih odpre pogovor, ki ga nihče ni pričakoval. Kadar pa je ogrožena varnost, ni časa za obotavljanje. Takrat je odkrit pogovor nujen, a naj bo usmerjen v podporo in rešitev, ne v iskanje krivca.
Ne sodite na prvo žogo
Najprej poskusite razumeti, kaj je v ozadju – ne sodite na prvo žogo. Veliko lahko naredite že s tem, da ustvarite okolje, kjer si ljudje upajo spregovoriti. Če pa začne pasivnost vplivati na delo ali obremenjuje ekipo, je pomembno, da jasno postavite meje in po potrebi vključite tudi nadrejene.
VIR
- Mahase E. Careers: My colleague doesn’t take initiative, what can I do? BMJ 2026; 393:s701. doi: https://doi.org/10.1136/bmj.s701
