Sorodnik je imel aprila 2001 težjo prometno nesrečo (kot voznik avtomobila), pri kateri si je (med drugim) hudo poškodoval stopalo desne noge – komunikativni zlom desne petnice. Zdravniki so se odločili za konzervativno zdravljenje … Rezultat – noga še vedno zelo boli, je otečena, drugačna od zdrave, ne sme je obremenjevati in vidno šepa. Ta teden je bil ponovno pri kirurgu specialistu in na rentgenu – verjetno bo potrebna operacija. Do takrat pa je specialist predpisal še eno serijo terapij v rehabilitacijskem centru.
Napotnico za terapije bi naj dvignil pri osebnem zdravniku. Toda le-ta mu je noče napisati z obrazložitvijo, da lahko take vaje dela tudi doma in mu tako in tako ne bi pomagale. Sorodnik je seveda obupan, saj lahko zaradi omenjenega ostane trajni invalid.
Sprašujem, ali ima osebni zdravnik res pravico na tak način zavirati zdravljenje? Kaj lahko sorodnik napravi? Navsezadnje gre za njegovo nogo, za njegovo prihodnost!!!
Najlepša hvala za odgovor.

Presoja je sicer res navadno prepuščena splošnemu zdravniku, vendar ti le redko oponirajo mnenju specialista. Njaprej je potrebno vsaj poskušati zgladiti spor na licu mesta skupaj z osebnim zdravnikom in njegovim neposredno nadrejenim (navadno je to vodja dispanzerja), potem pa preostane pritožbena pot,najprej na vodstvo zdravstvenega zavoda, kjer je osebni zdravnik zaposlen in potem še naprej.
Svetujem pa vendarle, da poskusite z osebnim zdravnikom razčistiti zadevo, poslušajte njegove argumente in če so tehtni, ponovno razmislite. Ni nujno, da ima specialist vedno prav. Če sorodnik vztraja na terapiji, za katero spl. zdravnik meni, da ni potrebna, lahko gre po samoplačniški poti in po končanem pritožbenem postopku, če bo ta rešen v njegovo korist, uveljavlja povračilo stroškov.

Najlepša hvala za zelo hiter odgovor. Vseeno bi rada še nekaj pojasnila. Sploh ni šlo za spor. Sorodnik je sprejel zdravnikovo odločitev mirno, “sekira” se doma. V nobenem primeru se noče prepirati z zdravniki, niti se ne bo pritožil. Težko pa je govoriti o tehtnosti argumentov, potem ko je stanje poškodbe po 7 mesecih še vedno takšno, kot je. Zdravniki so doslej le zmajevali z glavo, niso vedeli, kaj bi, zato so se v glavnem odločali za čakanje. Zdaj, ko so končno predpisali neko konkretno terapijo, ko je človek dobil upanje, da se bo končno premaknilo, pa tak šok pri osebnem zdravniku. Težko je gledati prej vitalnega človeka, ki “gnije” doma, saj ni sposoben delati, se (zaradi tega) zapira vase in sekira in … čaka … na čudež (ker osebni zdravnik ne upošteva specialistovega mnenja).
Najlepša hvala še enkrat.

PS. Vam je že kdo povedal, v kako zelo veliko pomoč ste nam (forumovcem) z Vašo strokovno prisotnostjo na forumu? Pogosto v vprašanju koga drugega najdemo tudi kaj zase, za kar smo vam nadvse hvaležni. Mislim, da lahko govorim tudi v imenu (vsaj nekaterih) drugih – preverjeno.
Želim Vam lep konec tedna.

Teja, vso pohvalo prijetni višji med.sestri Mariji Rejec, si lahko napisala tudi v mojem imenu. Z napisanim se globoko strinjam. Dani odgovori so izčrpni, hitri in zelo strokovni, svoje delo opravlja res z srcem, če pomislimo na kolikšna področa vse segajo naša vprašanja.
Iskrena hvala gospa Rejec, da si vzamete čas za nas!

Lp, Jana