Vem, da tema ne paše ravno sem, zdaj v teh lepih, toplih dneh, ko uživate s svojimi otroci… Pa vseeno, moram se izpovedati.
Pred dvema tednoma sem imela že drugi spontani splav (prvega v 12. tednu, zdaj pa v 8. tednu). Imam sicer že eno punčko, staro 5 let (hvalabogu), stara sem 33 let, zdaj smo pa spet poskušali. Eh,spet mi gre na jok. Vem, da imajo drugi še hujše težave, pa vendar še zdaj ne morem verjeti oz. razumeti, zakaj se je to zgodilo spet ravno meni. Vse sva imela pripravljeno za dojenčka, mislim, psihično sva se odločila, da je zdaj skrajni čas za to, predvsem zaradi mojih let. Ginekolog me je takoj napotil na bolniški stalež, jemala sem Dabroston, veliko veliko počivala, skratka, vsak teden sem se trudila, da živim čimbolj zdravo. Moram pa priznati, da edino, kar si štejem v zlo, je moja živčnost- namreč nenehno me je bilo strah, da se bo zopet ponovil spontani splav, kar se je na veliko mojo žalost tudi zgodilo… Nameravava še enkrat poskusiti, potem pa konec. Zdaj, ko se zavedam, da je to moja zadnja šansa (ker niti psihično ne bova več zdržala), sem pa neskončno žalostna. Joj, če bi bila mlajša…Nenehno mi roji po glavi, zakaj, zakaj, zakaj, kje je vzrok…Vzroka pa nikoli ne bom izvedela.
A ni to žalostno, da nekdo, ki si otroka neskončno želi, se mora takole mučiti, pri drugih pa otrok ni zaželjen, pa nimajo nobenih problemov niti pri zanositvi, niti donositvi….?!
Zakaj me Bog (ali kdo drug) tako kaznuje, morda pa mi hoče dopovedati, da mi pač ni usojeno imeti drugega otroka…
Hvala vam za kakšne tolažilne besede ali besede katere, ki ima podobne slabe izkušnje…
And

Ni pomembno, da imajo drugi še hujše težave. Te so njihove. Ta pa je tvoja in zato zate najhujša. In verjamem, da je res hudo. Predvsem vedi, da ti nisi nič kriva, da si ne smeš šteti v zlo živčnosti (če bi bila živčnost razlog, umetnih splavov sploh ne bi bilo :))).
Ob vprašanjih ZAKAJ, pa še enkrat poglej svojo 5-letnico, najbolj simpatično tvojo punčko in pomisli:”Kaj tako dobrega v življenju sem naredila, da imam doma tak zaklad”.
Drži se, svet se bo počasi pokazal v lepših barvah (saj veš – v hribih je najlepše v sončnem jutru po hudi nevihti).

žal ti ne morem izbrisati žalostnih izkušenj, lahko pa ti rečem nekaj vzpodbudnih besed.
da je prišlo do splava, je najbrž posledica dejstva, da zarodek ni bil pripravljen na “dostojno” življenje in je telo samo poskrbelo zanj. če si uspela donositi prvič, boš tudi še drugič. ne vidim razloga, da bi zaradi tvojih let (33) poskusila imeti otroka samo še enkrat. tako se sama spravljaš pod velik pritisk, to pa za zdravo nosečnost ni dobro. nekako razčisti sama pri sebi, če si otroka res tako želiš, kot misliš. če bo odgovor pritdilen, potem tvoja leta (ki to sploh niso!) ne smejo in ne morejo biti ovira, da ne bi imela še enega. s tem, ko boš pri sebi sklenila, da otrok bo, ko bo, boš sprostila napetost in boš verjetno lažje prenašala vse skupaj.
za vzpodbudo pa tole: moja žlahtnica je imela tri zaporedne spontane splave, nato pa še prezgodnji porod v 6 mesecu, pa je zatem rodila dva zdrava fantiča. verjemi v svojo srečo, mi pa ti bomo stali ob strani, pa boš kmalu imela še enega zdravega dojenčka.
vse lepo, m28

Draga And!

Jokam in žalujem s tabo. To je najhujša bolečina, ki bodočo mamico doleti.
Ne sprašuj zakaj in nič si ne očitaj.

Vem, kako ti je hudo, ker sem tudi imela dva splava pri šestih mesecih, toda poskušaj pozitivno misliti in načrtovat naprej.

Jaz danes po petih letih imam najbolj srčkano deklico.

Upam in želim, da boš tudi ti imela še nega sončka!

Vse dobro,
Ani

Vse dobro,
Anči

po moje bi bilo fino .. da bi se psihično utrdila .. na nek način .. kakšen ne vem … ampak .. hudo je ker si tako zelo obremenjena .. in to sigurno vpliva na tvoje telo in posledično nosečnost.

sicer tudi jaz mislim da zaradi let ni za obupat … marsikatera ima prvega otročka veliko kasneje … psihično pa zna biti res hudo vse skupaj.

držim pesti da bi ti uspelo in čimmanj razmišljaj o tem zakaj se tebi to dogaja … stisni svojo punčko in sprosti se !

B.

Draga and,

predvsem si nič ne očitaj, čeprav vem, da ti je trenutno težko in da bina vsak način rada vedela za vzrok. Sama sem izgubila otročka v 24. tednu in sem kar nekaj časa potrebovala, da sem razčistila s seboj in s temi zoprnimi očitki.
And, to so stvari na katere nimamo vpliva. To je narav in narava je kruta. Verjamem, da je bila tale nosečnost precej stresna in verjamem, da bo tudi naslednja (vsaj moja trenutna je takšna). Tudi sama se do 12. tedna sploh nisem hotela prepričevat, da sem noseča, da pričakujemo nobega člana, da bo ve super, da bo oh in sploh, ker enostavno nisem verjla, da bo uspelo. No, pa je minil tisti dvanajsti in trinajsti teden in zdaj počasi capljam proti 24. tednu in bolj ko se bliža obdbje, ko se je tudi prejšnjič zgodila nesreča, bolj me je strah… Ampak tako je. Upam, da bom šla tudi čez 24. teden in pricapljala do 30. pa potem naprej do 34. itd, itd, itd. Samo da bo.
A razumeš kaj ti hočem povedat?
Če si želiš otroka (pri tebi pa leta res niso ravno ovira), potem “go for it”. Pot ne bo lahka, to že veš in to ti zagotavljam. verjetno pač ne boš imela te sreče kot večina nosečnic, ki z radostnim pričakovanjem in veseljem čakajo novega člana. Tvoja noselčnost bo verjetno polna skrbi in strahov in mislim, da bo tako ne glede na to kdaj se boš za njo odločila – no, sicer pa ti verjetno že sama veš.
Svetujem ti, da se nehaš spraševati zakaj, zakaj ravno ti, itd, itd oziroma da si nehaš postavljati vprašanja na katera nikoli ne boš dobila odgovora. Posveti se svojemu otroku in razmisli kako zelo močno si pripravljena imeti še enega otroka. Ko boš pripravljena, se znova spusti “v boj”. Ne pričakuj nič, dokler ne boš dovolj daleč. Poskusi odklopiti misli od nosečnosti vsaj v začetnih tednih oziroma mesecih, ko še ne čutiš gibanja svojega otroka pod srcem. Pusti stvarem svojo pot in ni vrag, da če je enkrat uspelo, da bo še drugič.

Srečno.

Verjamem da ti je hudo. Sama sem imela splav samo 1x pa sem bila čisto povožena. Sedaj imam 3,5 letno živahno punčko.
S tem zakaj je prišlo do tega se poizkušaj čim manj obremenjevati. Vem da je to zelo težko vendar se tolaži s tem da enega že imaš. Nekateri nimajo niti enega. Spraševati se zakaj je na svetu tako da jih imajo eni lahko brez problema drugi pa ne, nima smisla.
Tudi midva z možem bova ostala samo pri enem. Ker imam težave pri strjevanju krvi mi novo nosečnost odsvetujejo ker bi lahko bilo prenevarno.

Veš tudi jaz sem se spraševala zakaj mora biti tako. Še enega otroka sva si oba močno želela, finančno smo preskrbljeni, imamo hišo, velik vrt … skratka ničesar nam ne manjka. Želela sva da bi najina hči dobila še bratca ali sestrico. Vendar se vedno vse ne izide kot si želimo.

Da sem se s tem sprijaznila je trajalo kar nekaj časa. Ko pa bereš o raznoraznih tragedijah ki se dogajajo ugotoviš, da to da boš imel samo enega otroka sploh ni hudo. Smo zdravi in imamo se radi in to je tisto kar nekaj velja.

Če si otroka res tako želiš poizkusi še enkrat. Če ne bo šlo in če boš spoznala da za to nimaš več “živcev” se boš morala pač sprijazniti da boste mogoče ostali samo pri enem.

Življenje je polno presenečenj. Nikoli ne veš kadj bo sreča potrkala na tvoja vrata.

Sicer pa ….imaš lepo družino, ste zdravi in se razumete. Ali ni že to sreča ?

Želim ti veliko sreče !

Draga moja – pa saj si stara samo 33 let – nekateri pri teh letih še prvega nimajo. Moja sestra ima prvega pri 36 letih. Časa imaš še na pretek – vsaj nekaj let.
lp

Priporočam ti pregled; možno je, da imaš pregrado v maternici, kar v 25% nosečnosti povzroči splav, najpogosteje že v 1. trimesečju. Jaz jo imam, pa tega niso ugotovili prej, šele po prvem porodu (hvala bogu je tokrat prevladalo tistih 75% in je otrok ostal). Preden bi ponovno zanosila, bi jo morali odstraniti, drugače bo spet tistih nesrečnih 25% možnosti splava! Takrat mi je ginekologinja rekla, da jo ima zelo veliko žensk (mislim da kar tretjina!), a da se ne ugotovi, ker je vidna le par dni pred menstruacijo in morajo narediti ultrazvok prav pod pravim kotom. Kakor sem rekla, če je ne iščejo, je najpogosteje sploh ne ugotovijo! (Pri meni jo je iskala in tudi našla, ker sem imela prezgoden porod.). Da se jo odstraniti (histeroskopija), odvisno pa je tudi, kako visoka je (če je nizka, ni take verjetnosti za splav). Drugi možni vzroki: okvara ploda, bakterija ki ne bi smela biti prisotna, stres…
Verjamem da je hudo, vendar imaš vsaj eno srčico že doma!

Bom še jaz pristavila svoj piskrček, da te malo opogumim. Tudi jaz sem imela po prvem uspešno donošenem otroku 2 nesreči. Prvič sem zaradi razpoka mehurja splavila v 20 tednu. Otrok je imel tako hude poškodbe, da je bilo čudno, da sem nosila 20 tednov in ni šlo ven že prej. To kar je bilo je 1/1000 možnosti da se pojavi. Nato sem po cca 2 letih zopet zanosila (z rahlim strahom da se vse ponovi) in ko sem že mislila, da smo na konju, v 24. tednu splavila. Zopet je bilo za to, kar se mi je zgodilo 1 procent možnosti. Bila sem zeloooooo žalostna.
Vendar moram reči, da sem potem dobila neskončno voljo ne samo za še enega , vendar še za dva otroka. 10 mesecev po tem sem na srečo zopet zanosila. Na začetku sem bila zelo prestrašena, ker sem krvavela in sem bila že čisto na tem da zopet ne bo nič. Vendar sem pod budnim nadzorstvom zdravnice in opravljeni cerklaži uspešno donosila in rodila malenkost prekmalu rodila (37. teden). Bila sem zelo srečna. ko sem rodila to zadnjo deklico sem bila stara 34 let.
Moram pa priznati, če mi sedaj ne bi ratalo, da bi verjetno obupala. Sedaj imam dve punčki (6 in 1,5 leto). Vendar ti za konec lahko rečem le naslednje.
Kljub neizmerni žalosti in obupu ne obupaj, ker če si močno želiš ti bo uspelo, kot je meni. Če še enkrat splaviš,še enkrat probaj. Mora ti uspeti. Tudi z leti se ne obremenjuj, boš pač imela prvega otroka ko boš malo starejša. Tudi jaz nisem več tako zelo mlada in so nekatere moje vrstnice že zaključile s tovrstno kariero, vendar se ne obremenjujem s tem.

Upam da nisem bila predolga.

pogumno naprej

Tudi sama imela 2 spontana splava. Obup, žalost, jeza – ogromno čustev, ki so kar butala iz mene. še zdaj, po več kot 7-ih letih sem zelo žalostna, nikoli ne bom pozabila teh dveh otročičkov, ki sva si ju z možem tako želela. PO dveh težkih izgubah sem nato še 2x zanosila in zdaj imam dva čudovita otroka. Predno sem prvič rodila, sem v bolnišnici ležala 30 tednov in dobila goro zdravil, da je sinko zdržal do 38. tedna. Je pa res, da sem bila tudi sama zelo prestrašena, kako bo v tretje in velik del moje nosečnosti se je dogajal v glavi (ko se je končal 28. teden, ko bi sinko preživel v inkubatorju, so se tudi krči nehali).
Še zdaj ne morem pozabiti in se še vedno vsaketoliko zjokam. Zlasti prvi spontani splav je bil zame zelo stresen, saj me niso dali na čiščenje, ampak sem bila v bolnici 6 dni, zvečer ko se je začela krvavitev je bilo detece še živo, zjutraj pa so iz mene leteli ogromni krvavi kosi in to naravnost takrat, ko sem šla na WC, da sem za ubogim revežem morala spustiti vodo… Tega nisem in ne bom nikoli pozabila. Drugič je bilo nekako psihično “lažje”, saj so me takoj uspavali in očistili maternico.
Ko sem jokala za svojima otročičkoma so me najbolj prizadeli stavki: tistih par celic, zarodek, saj si še mlada, saj bo…
Še zdaj vem, kdaj bi morala imeti rok poroda, vedno se takrat spomnim nanju in 1.novembra na Žalah tam pri cerkvi vedno prižgem dve svečki.
Ne predaj se, jaz sem se borila in po dveh grozljivih izkušnjah 2x rodila.
Se pa strinjam s tabo, da je to zelo krivično – ene želimo otroke, druge jih pa nalašč splavijo ali pa kasneje z njimi grdo ravnajo.

Ne morem te potolažiti; vem, da ti je hudo, a morda ti bo lažje, če veš, da nisi sama in edina. Imaš svojo deklico in ne dvomim, da se bo enkrat najavil še eden. Zaradi let se ne obremenjuj in zdi se mi, da ti bo psihično lažje, če se ne omejuješ z “zadnjo možnostjo”. Pusti ta razglabljanja za kasneje. Tvoja starost je še mladost in nič pozno ni za ponovne poskuse. Seveda, če boš psihično vzdržala. Želim ti veliko tovrstne moči in čimmanj strahu.

Tudi jaz sem imela že dva spontana splava. Prvega pred prvim rojenim otrokom, drugega pa vmes med obema. Po mojem je res dobro, da najprej odpraviš morebitne organske vzroke – pregrado. Tudi jaz jo imam (ugotovljena po drugem sp. splavu), a ker ni tako velika, bom šla v novo nosečnost z določenim tveganjem. Zagotovo bom spet preležala prvih 12 tednov, kot vedno doslej.

Spomnim se, da mi je bilo prvič veliko hujše, ko še nisem imela nobenega otroka. Drugič mi je bilo pa težko, ker se nisem dovolj pazila (nisem vedela, da bi v vsakem primeru morala ležati, saj sem se dobro počutila). Sem pa veliko laže prebolela izgubo, ker sem že skrbela za enega otroka. In še to me je tolažilo, da otrok ni “padel v stranišče”, ampak mi je enostavno “priplaval ven” (9. teden), zato sem ga sama pokopala.
Najbolj od vsega mi je bilo pa grozno to, da sem v bolnici (čiščenje) ležala v isti sobi, kot dekleta, ki so prišla na splav.

Draga and,
veliko nas je, ki smo doživele isto kot ti (jaz kar 3x) in čutimo enako kot ti. Res je krivično in vedno znova, ko se spomnim na moje “nedonošenčke”, me stisne pri srcu. K sreči imam zdaj 3 sončke, ki jih brez operativnih posegov na maternici ne bi bilo. Tudi jaz sem imela pregrado, ki so jo odstranili, poseg pa je bil zame čisto enostaven. Andreja, tudi tebi priporočam, da se odločiš zanj – bolje kot negotovost bo/ne bo.

Ginekologi običajno 1. splav štejejo kot “nekaj običajnega”. Po drugem splavu pa so že pripravljeni opraviti določene dodatne preiskave, ki bi pokazale na določene napake na rodilih. Jaz npr. sem imela težave še s prehodnostjo jajcevodov in sem zato tudi težko zanosila, ko pa mi je uspelo, sem pri 12 tednih splavila, ker se je zarodek vgnezdil v predelu maternice, kjer se zaradi pregrade ni mogel razvijati.

And, jaz bi na tvojem mestu povprašala svojo ginekologinjo in jo prosila za dodatne preiskave.
Čisto normalno pa je, da si živčna in da si želiš še otrok, a nikar se ne sekiraj glede let – še imaš čas.

No, tudi za mano je eden, pa druga nosečnost, pri kateri sem od 40 tednov 36 preležala. In tudi jaz sem v 33. letu, pa še veselo planiramo vsaj še enega. Zagotovo ta leta še niso ne vem kakšna ovira, zato kar nehaj z zadnjimi šansami in podobnimi pritiski sama nase.

Po dveh splavih rabiš najprej čas, da prideš k sebi. Ne samo fizično, predvsem psihično. V miru odžalujta oba otročka. Mene je druga nosečnost presenetila že v drugem ciklusu po splavu. Po eni strani obupno olajšanje v stilu “lahko zanosim!”, po drugi obupen strah, kaj če spet…. Krvavet sem začela že konec 4. tedna, krvavitev se je vlekla še malo čez 12. teden. Pa krči, seveda. Mislim, da sem v teh mesecih “diplomirala” iz pozitivnega mišljenja, iz “držanja same sebe gor”. Najhuje je, da ne moreš sama čisto nič naredit za to, da bi tokrat šlo vse po sreči. V glavnem, čimmanj razmišljanja o “zakajih” in čimmanj strahov. Vem, da je to zelo lahko rečt, ampak zelo težko izvest. Ampak moraš! Če ne drugega, se pa priklopi na TV ali računalnik za 12 ur na dan, nabijaj igrice ali forum, samo da je glava na off!

Pa prosi tudi svojo G za pojasnitev vzroka, če ga sploh vedo. Kakšna dodatna preiskava zagotovo ne bo škodila.

Ja, ljubljanska ginekološka urgenca ima krasno organizacijo: ženske, ki se borijo za otroke, tiste, ki jih same pošiljajo v smrt in starejše gospe v menopavzi – vse nabutajo v eno sobo. Ne vem, ali se res ne zavedajo, kaj delajo s tem mamam, ki se tam borijo za svoje otročke. Jaz sem v drugo ležala z eno, ki je delala splav v 14. tednu in je cel dan in celo noč sikala “dej, pejd že ven, pejd že ven.” Dve zraven sva se pa borili za obstanek :((

Nimam nasveta, nimam izkušenj, nimam odgovora.
Imam samo upanje, da se ti bo želja izpolnila in verjamem, da se ti bo.
Tudi ti verjemi. In nikar se ne štej med “ta stare”. Si v “nartabolših” letih in za vse je(bo) še čas.

Želim ti vso srečo in vse dobro! Če(ko) boš pa spet malce na “tleh”, se pa obvezno oglasi in se izprazni. Prav je tako. Pomaga. Preverjeno. Sigurno se bomo potrudile, da te postavimo “pokonci”. Obljubim.

Bodi mi dobro in ne bodi več obupana. Misli pozitivno in bodi optimist.

LP

Saj nisi prestara! Jaz imam 33 let in “delam” na prvem otroku.

Socustvujem s tabo zaradi spontanih splavov. Vendar poskusaj se osredotociti na prihodnost in na sedanjost – imas cudovito puncko, ko bo cas, se ji bo pridruzil se bratec ali sestrica.

Joj, hvala vam za podporo. Sicer sem se pa ob branju vaših pisem spet razjokala. V kratkem imam kontrolo-prvo po splavu in imam za ginekologa goro vprašanj. Ob zadnjem ultrazvoku mi je pa ugotovil tudi dva manjša mioma na zadnji steni maternice, ki (on tako priporoča) bi jih pred poskusom naslednje zanositve želel operativno odstraniti. Dr. Pušenjak na sosednjem forumu je mnenja, da so miomi le redko redko lahko vzrok splava… Z mojim ginekologom se moram o tem še natančno pogovoriti.

Nisem pa vedela, da ima toliko žensk, žal, probleme oz. spontane splave.

Mislila sem pa, da si bom prej opomogla (psihično), pa me še kar matra….Kljub temu, da sem ponovno v službi in da sem okupirana z delom… Tako sem žalostna, ker bi ta čas lahko bila doma, počivala, v decembru bi rodila, hčerkica bi uživala ob bratecu ali sestrici…bi,bi,bi,- sami pogojniki…

Še enkrat vsem hvala lepa, če nam pa še kdaj rata…, se pa javim.

Lep dan,

and

Držim pesti, da bo v redu.
veš, tudi jaz sem ob prebiranju postala spet žalostna, spet so mi misli tekle za 7 let, 2 meseca in en dan nazaj, ko mi je umrl prvi otročiček (oz. zarodek po zdravniško, brrr…). KO sem bila z njim še noseča, sem mu pisala pisemca, kako se ga veselim, ko pa je umrl sem mu napisala zadnje pisemce, vse skupaj zapakirala v kuverto in potisnila globoko zadaj v omaro. In še danes nisem sposobna prebrati teh pisem. Kdo ve, kdaj bom imela toliko moči?
Vendar, glavo gor!!! Boš videla, da bo uspelo :-)))

Za mano so trije spontani splavi v roku leta in pol :-((, pred tem pa zdrava punčka, ki je zdaj stara 5,5 let.
Ker je moja prva nosečnost potekala povsem normalno, nisem nikoli pomislila, da bi lahko vdrugo bilo karkoli narobe. Pa je žal bilo, in potem še v tretje in še v četrto. Aprila je bilo 2 leti od zadnjega splava. Ker sem vse trikrat splavila v 8 tednu je padel sum na genetiko. In genetske preiskave so pokazale translokacijo 1. in 8. kromosoma (kar povzroča splav v 8. tednu nosečnosti) in kar pomeni, da je moja punčka neke vrste čudež.
Zdaj čakam na umetno oploditev, postopek umetne oploditve s kariotipizacijo so namreč pri nas začeli izvajati ravno 2 meseca nazaj oz. zadeva bo v praksi stekla v jeseni….

And, tvoja leta niso po moje nobena ovira. Pri 33ih se mnoge ženske šele odločajo za materinstvo, zato ne obupaj! Srčno upam, da te splav ne doleti več, povedala pa bi ti rada da ti v primeru tretjega splava pripadajo genetske preiskave (obema s partnerjem). Meni se je takrat zdelo nemogoče, da bi bilo narobe karkoli z genetiko, saj sva vendar imela/imava zdravo punčko, pa se je žal izkazalo ravno to.
Poskusi/ta znova. Mogoče tokrat uspe in nikoli ne boš vedela kaj je pravzaprav bilo narobe pri teh dveh splavih. Jaz držim pesti zate!
Sama sem po treh splavih zdaj spet polna upanja in komaj čakam jesen, da grem po svoje “pikice” 🙂
Mogoče pa bova drugo leto takle čas že obe ponosni mamici :-))

Sem tudi sama rekla, da bi šla odstraniti pregrado, a je ginekologinja svetovala, da ne. Ker da te pri tem posegu malce “raztegnejo”, da pa sem bila jaz že sicer vedno zelo odprta in bi bila potem skoraj obvezna cerklaža. Kar je pa spet težko. Predlagala je, da kar enako, kot doslej, ko imam občutek, da sem noseča, takoj obležim za par tednov in ne dvigujem ničesar in nikogar več.
Je pa res veliko odvisno od tega, kam se zarodek vgnezdi. Upam na najboljše.