Raziskovalci že desetletja iščejo odgovor. Najverjetnejša razlaga je, da možgani vnaprej predvidijo dotik, ki ga povzročimo sami, zato ga zaznamo manj izrazito kot dotik druge osebe. Toda ali to pojasni tudi žgečkanje, ki sproži smeh? Tega znanstveniki še niso dokončno razjasnili, poroča Study Finds.
Dve vrsti žgečkanja
Žgečkanje pravzaprav zajema dve različni vrsti občutkov. Prva je rahel, srbeč občutek, podoben tistemu, ko nam po koži leze žuželka. Znanstveniki ga imenujejo knismeza (knismesis), do neke mere pa ga lahko povzročimo tudi sami.
Druga vrsta, “pravo žgečkanje” oziroma gargaleza (gargalesis), nastane ob močnejšem, ponavljajočem se žgečkanju občutljivih mest, kot so pazduhe, boki in podplati. Pogosto sproži smeh in nehoteno zvijanje telesa, sami pa jo le težko izzovemo. Pregledna raziskava, objavljena leta 2025 v reviji Science Advances, ugotavlja, da je prav ta vrsta žgečkanja še vedno slabo pojasnjena.
Štiri raziskave, objavljene v skoraj treh desetletjih, ponujajo nekaj odgovorov, a tudi kažejo, česa še ne vemo.
Zakaj se ne moremo požgečkati sami?
Ko premaknemo roko, možgani že vnaprej pričakujejo, kaj bomo ob tem občutili. Če se dotaknemo sami sebe, dotik ni presenečenje in ga zaznamo manj izrazito. Ko se nas dotakne nekdo drug, pa možgani dotika ne morejo tako natančno predvideti, zato se nanj odzovejo močneje.
Znanstveniki ta pojav imenujejo somatosenzorično slabljenje – preprosto povedano, možgani zmanjšajo odziv na dotik, ki ga pričakujejo.
Prve pomembne dokaze za to razlago so leta 1998 (v publikaciji Nature Neuroscience) predstavili raziskovalci Sarah-Jayne Blakemore, Daniel Wolpert in Chris Frith. V raziskavi s šestimi prostovoljci so s slikanjem možganov spremljali odziv na rahel dotik pene po dlani. Ko so peno premikali udeleženci sami, je bilo območje možganov, ki obdeluje dotik, manj dejavno kot takrat, ko je to počel raziskovalec.
Ugotovili so tudi spremembe v delovanju malih možganov, ki sodelujejo pri napovedovanju posledic gibov. Rezultati so podprli zamisel, da možgani vnaprej ocenijo, kakšen občutek bo povzročil naš gib.
Vendar je bila raziskava majhna in je preučevala le rahel dotik dlani, ne pa žgečkanja, ki sproži smeh. Zato ne more dokončno pojasniti, zakaj se ne moremo požgečkati sami.
Ali se lahko naučimo požgečkati sami sebe?
Raziskava iz leta 2019, objavljena v eLife, nakazuje, da se možgani lahko do neke mere prilagodijo pričakovanemu času dotika. Raziskovalci so udeležence prosili, naj vadijo preproste gibe, ki so sprožili dotik takoj ali z majhnim časovnim zamikom. Po vaji so dotike zaznavali drugače kot prej, kar kaže, da se lahko možganska pričakovanja s ponavljanjem spremenijo.
Podoben poskus z robotskimi rokami je preučeval tudi občutek žgečkanja. Udeleženci so z eno roko upravljali robota, drugi robot pa je ponovil njihov gib in se dotaknil njihove podlakti. Po vaji se je zmanjšala razlika v tem, kako žgečkljiva sta se jim zdela takojšnji in zapozneli dotik.
Raziskovalci so zato sklepali, da bi se lahko ljudje do neke mere naučili drugače zaznavati lastni dotik. Toda sprememba je bila majhna, poskus pa ni vključeval pravega žgečkanja, ki sproži smeh. Za zdaj torej ni dokazov, da bi se lahko z vajo zares naučili požgečkati sami sebe.
Ali enaka razlaga velja tudi za pravo žgečkanje?
Ne povsem. Raziskava iz leta 2022 (Philosophical Transactions of the Royal Society B) je preučevala 12 odraslih, ki so jih žgečkali njihovi znanci. Raziskovalci so spremljali njihove telesne odzive, smeh in ocene intenzivnosti žgečkanja.
Ko so udeleženci med žgečkanjem sami izvajali podobne gibe, so žgečkanje ocenili kot manj intenzivno, smeh pa se je pojavljal pozneje in redkeje. Učinek je bil še izrazitejši, ko so se hkrati dotikali lastne kože.
To nakazuje, da lahko že samo izvajanje podobnega giba spremeni zaznavanje žgečkanja, neposreden stik z lastno kožo pa občutek dodatno oslabi.
Raziskovalci so zato predlagali, da možgani lastni dotik morda oslabijo tudi na bolj splošen način, ne le tako, da vnaprej napovedujejo njegov čas. Vendar je bila raziskava majhna, zato še ni jasno, katera razlaga najbolje pojasni odziv na pravo žgečkanje.
Ali zdaj vemo, zakaj se ne moremo požgečkati sami?
Le delno. Raziskave kažejo, da možgani dotik, ki ga povzročimo sami, običajno zaznajo manj izrazito, ker ga lahko vnaprej predvidijo. Pokazalo se je tudi, da se lahko njihova pričakovanja z vajo nekoliko spremenijo.
Toda večina poskusov je preučevala preproste dotike, ne pravega žgečkanja, ki sproži smeh. Znanstveniki zato še ne vedo zagotovo, ali enaki možganski mehanizmi pojasnjujejo obe vrsti občutka.
Ko se torej poskušamo požgečkati sami, možgani najverjetneje prepoznajo dotik kot nekaj pričakovanega in ga zato oslabijo. Kako natančno ta proces deluje pri žgečkanju, ki nas spravlja v smeh, pa ostaja odprto vprašanje.
Vir: Study Finds; You Can’t Tickle Yourself, And Scientists Think They Know Why. Dostopno na: https://studyfinds.com/you-cant-tickle-yourself-and-scientists-think-they-know-why-2180/. Zadnji dostop: Oktober 2026
