Ste vedno prijazni do vseh, pa imate občutek, da vas nihče ne ceni?

Na forumu Med.Over.Net se je pojavila dilema bralke ki opisuje osebo iz svojega okolja: “Poznam osebo, ki je neverjetno prijazna. Vedno se ponudi, da bo pomagala, vsakogar pohvali, nikoli se z nikomer ne spre in zelo pazi, da se komu ne bi zamerila. Če kdo potrebuje pomoč, je vedno prva zraven. Dolgo sem mislila, da je pač tak človek. Potem pa sem začela opažati, da jo zelo prizadene, če njene prijaznosti kdo ne opazi ali se ji ne zahvali. Takrat hitro pride do tega, da je nihče ne ceni, da se ona za vse razdaja, drugi pa tega ne znajo ceniti.”

Bralka se ob tem sprašuje: “Ali je človek lahko tudi preveč prijazen? Kako ločiti nekoga, ki je preprosto srčen, od nekoga, ki s prijaznostjo ves čas išče potrditev? Je v ozadju strah, da nas drugi ne bi marali, in ali se tega sploh zavedamo?”

O tanki meji med pristno prijaznostjo in pretiranim ugajanjem drugim smo se pogovarjali z Branko Grbin, specializantko integrativne psihoterapije.

Ko smo že pri tem, kaj nam gre na živce: Vam gredo zadnje čase vsi na živce? To je lahko opozorilni znak

Kako ločimo pristno prijaznost od ugajanja drugim?

Navzven sta si lahko zelo podobna. V obeh primerih človek pomaga, prisluhne in je pripravljen narediti nekaj za drugega. Razlika se pogosto pokaže v motivu in v tem, kaj se zgodi, ko prijaznost ni opažena ali nagrajena.

“Najbolj izstopa razlika med tem, ali pomagamo zato, ker si tega res želimo, ali zato, ker težko prenesemo možnost, da bi bili komu neprijetni. Pri pristni prijaznosti lahko pomagamo, ne da bi za to potrebovali pohvalo ali zahvalo. Če odziva ni, smo lahko razočarani, vendar se naša predstava o sebi ne sesuje. Pri ugajanju drugim pa je odziv okolice pogosto veliko pomembnejši,” pojasnjuje sogovornica. Prav trenutek, ko pričakovane zahvale ni, lahko zato pove veliko.

Če oseba brez zahvale težko nadaljuje in hitro začne razmišljati: ‘Nihče me ne ceni,’ je mogoče, da njena pomoč ni povsem ločena od potrebe po potrditvi. Pri zdravi prijaznosti pa odsotnost pohvale praviloma ne pomeni, da smo zaradi tega manj vredni.

Kaj se lahko skriva za nenehno ustrežljivostjo?

Razlogov je lahko več. Strokovnjakinja med njimi omenja strah pred zavrnitvijo, potrebo po potrditvi, nizko samovrednotenje in naučene načine vzpostavljanja odnosov. Nekdo se je lahko že zgodaj naučil, da je sprejet predvsem takrat, ko je priden, ustrežljiv in ne povzroča težav. Zato sogovornica opozarja, da takšnega vedenja ne smemo prehitro razglasiti za manipulacijo. Človek se lahko svojega vzorca in razlogov zanj sploh ne zaveda.

“Če bom dovolj prijazen, me bodo imeli radi“

Pri pretiranem ugajanju se lahko pojavi nekakšno neizrečeno pričakovanje: jaz bom dober do drugih, oni pa me bodo zato sprejeli, cenili in ne bodo odšli.

“V psihoterapiji bi bili pozorni na notranje pričakovanje: ‘Če bom dovolj prijazen, me bodo imeli radi, me bodo sprejeli in ne bodo odšli.’ Takšna logika lahko človeka hitro ujame v nenehno ugajanje. Ko pričakovanega odziva ni, se pojavi občutek krivice ali zavrnitve,” pravi Branka Grbin.

Takšno pričakovanje ni nujno zavestno. Prav zato je po besedah sogovornice potrebna previdnost pri označevanju nekoga za manipulatorja. Ključno vprašanje je lahko zelo preprosto: Ali lahko nekomu pomagam tudi takrat, ko vem, da v zameno ne bom dobil ničesar?

Zakaj se iz “vedno bom pomagal” rodi občutek “vsi me izkoriščajo”?

Na prvi pogled se zdi protislovno: človek pomoč ponuja prostovoljno, čez čas pa ima občutek, da se za druge razdaja in da tega nihče ne ceni. Težava je lahko v mejah, ki niso bile nikoli izrečene.

“Večkrat reče ‘ja’, čeprav bi želel reči ‘ne’, nato pa se nezadovoljstvo počasi kopiči. Drugi lahko začnejo njegovo ustrežljivost razumeti kot nekaj samoumevnega. Oseba pa ima občutek, da se ves čas razdaja, nihče pa tega ne opazi. Težava je, da okolica pogosto sploh ne ve, da je bil za ‘da’ v resnici skrit ‘ne’,” razloži sogovornica.

Če drugim ne povemo, da nam nekaj ne ustreza, od njih težko pričakujemo, da bodo naš neizrečeni NE prepoznali sami.

Zakaj je tako težko reči “ne”?

Za nekoga, ki svoje sprejetosti ne doživlja kot samoumevne, lahko “ne” pomeni veliko več kot zgolj zavrnitev prošnje. “Če je človek prepričan, da bo zaradi zavrnitve izgubil naklonjenost drugega, bo raje ustregel, tudi ko mu to ne ustreza,” pojasnjuje.

Podobno je lahko z izražanjem jeze in nestrinjanja. Če smo se naučili, da je jeza nekaj slabega ali nesprejemljivega, jo bomo morda raje potlačili.

Toda, kot opozarja Branka Grbin, potlačena jeza ne izgine. Pozneje se lahko pokaže kot zamera, umik ali izbruh.

In ko se komunikacija preprosto ustavi: Vas partner po prepiru ignorira – kdaj molk postane kaznovanje?

Kaj se zgodi, če želimo za vsako ceno ostati “dober človek“?

Potreba po ugajanju lahko vpliva tudi na to, kako močno poskušamo nadzorovati podobo, ki jo imajo drugi o nas – čeprav tega ne počnemo nujno zavestno.

Če mora človek za vsako ceno ohraniti predstavo ‘jaz sem dober človek’, si težko dovoli jezo, nestrinjanje ali napako. Lahko začne tudi pretirano prilagajati svoje vedenje temu, kako ga vidijo drugi, saj ga njihovo odobravanje potrjuje v občutku lastne vrednosti.

In tu sogovornica potegne pomembno ločnico: “Pristnost pomeni, da lahko ostanemo dobri tudi takrat, ko postavimo mejo, komu rečemo ne ali ko komu preprosto nismo všeč. To, da nas nekdo ne odobrava, namreč še ne pomeni, da smo naredili nekaj narobe.”

Zakaj nas lahko zaboli, ko pohvalo dobi nekdo drug?

Če je naš občutek lastne vrednosti močno odvisen od pozornosti in pohval okolice, je lahko težko tudi takrat, ko priznanje dobi nekdo drug. Navzven lahko ostajamo prijazni, znotraj pa se pojavijo primerjanje, zavist ali občutek, da smo spregledani. Toda tudi zavist sama po sebi ne pomeni, da je nekdo slab človek.

“Pomembno je, da zavisti ne razumemo kot dokaz slabega značaja – pogosto nam pove, česa si sami močno želimo,” pravi.

Ko začnemo govoriti bolj odkrito, se lahko zgodi tudi, da komu to ni všeč. Kako se odzvati, če namesto razumevanja dobimo žaljivko?

Kaj nenehno ugajanje naredi odnosom?

Če svojih resničnih občutkov ne izražamo, so lahko odnosi navzven videti izjemno mirni. Pod površjem pa se lahko dogaja nekaj povsem drugega. Kopičijo se lahko jeza, razočaranje, zamera in izčrpanost. “Paradoks je, da si želi bližine, vendar je v odnosu vse manj zares prisoten, ker drugim kaže predvsem tisto različico sebe, za katero misli, da jo bodo sprejeli,” opozarja sogovornica. Prav prizadevanje, da bi ohranili odnos, lahko tako začne ovirati pristno bližino.

Kako se naučiti reči NE in ostati prijazen?

Ni treba postati manj prijazen. Cilj je postati bolj iskren do sebe. Prvi korak je lahko presenetljivo majhen. Preden avtomatično odgovorimo z “JA” se za trenutek ustavimo.

Ali si tega res želim?

Sogovornica svetuje tudi majhno eksperimentiranje z besedo NE in opazovanje tega, kar se ob postavljanju meja začne dogajati v nas. Se pojavi krivda? Strah? Nemir? Občutek, da smo drugega razočarali? Prav ti občutki nam lahko pomagajo bolje razumeti, zakaj nam je postavljanje meja tako težko.

Pristnost ne pomeni, da drugim nehamo pomagati. Pomeni, da pomagamo takrat, ko je to naša iskrena izbira, in ne zato, da bi si z dobroto zagotovili njihovo ljubezen ali odobravanje.