Telesna aktivnost pri bolnikih s pljučno hipertenzijo - kako jo varno vključiti v vsakdan?

A popolna telesna neaktivnost za številne bolnike ni rešitev. Kako se torej gibati varno, katere aktivnosti izbrati in predvsem – kako prepoznati mejo, ko napor postane prevelik? O tem v podkastu PH: zgodbe in znanje spregovori Metka Medle, diplomirana fizioterapevtka s Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergije UKC Ljubljana.

“Včasih so bolnika, ko je dobil diagnozo pljučne hipertenzije, dejansko položili v posteljo in ni smel početi skoraj ničesar, ker je obstajal strah, da bi se preobremenil. Pozneje pa so raziskave pokazale koristi telesne vadbe,” pojasnjuje Metka Medle.

Pomembno je vedeti, kje je meja

Koliko telesne aktivnosti je za posameznika primerno, je odvisno od njegovega zdravstvenega stanja in funkcijske zmogljivosti. Nekateri bolniki težave občutijo šele ob hoji navkreber ali po stopnicah, pri drugih se zadihanost pojavi že med običajnimi vsakodnevnimi opravili, pri najtežje bolnih pa tudi v mirovanju. Zato univerzalnega recepta za vadbo ni.

Pomembno pa je, da bolnik pozna svoje telo in simptome, ki mu sporočajo, da je napora dovolj. “Intenzivnost naj bo takšna, da se bolnik med aktivnostjo še lahko normalno pogovarja in tvori stavke,” kot eno od praktičnih vodil izpostavlja fizioterapevtka Metka Medle. Če se pojavijo izrazita zadihanost, omotica, bolečina v prsih ali drugi opozorilni simptomi, je treba aktivnost prekiniti, se spočiti in nadaljevati šele, ko težave minejo.

Prav želja po tem, da bi zmogli “še malo”, je lahko problematična. Metka Medle to opaža tudi pri šestminutnem testu hoje, s katerim zdravstveni tim spremlja telesno zmogljivost bolnikov in odziv organizma na napor. Nekateri, predvsem mlajši bolniki, želijo prehoditi čim več in svoje telo potisnejo čez mejo.

Hoja da, vendar prilagojena

Med bolj priporočljivimi oblikami gibanja fizioterapevtka Metka Medle izpostavlja hojo, predvsem krajše intervale, ki jih lahko bolnik večkrat ponovi in prilagaja svoji zmogljivosti. Pri vajah za mišično moč je poudarek predvsem na vzdržljivosti in lahkih, nadzorovanih gibih, brez težkih obremenitev in zadrževanja diha.

Prav dihanju je v pogovoru namenjen poseben del. Bolniki se ob naporu pogosto nehote napnejo in zadržijo dih, kar ni zaželeno. Zato Metka Medle pokaže tudi nekaj preprostih dihalnih vaj ter pojasni, kako uskladiti vdih in izdih z gibanjem, tudi pri vsakdanjih opravilih.

“Ob vsakem gibu, ki za bolnika pomeni napor, je pomemben izdih.”

Podrobneje v pogovoru pojasni tudi, zakaj pilates ali joga nista nujno vedno primerna izbira, zakaj se priporočila razlikujejo glede na vrsto in stopnjo bolezni ter kakšno vlogo ima šestminutni test hoje pri spremljanju zdravljenja.

Za konec pa poudarja predvsem dvoje: potrpežljivost in pogum. “Stvari ne gredo čez noč. Potrebni so majhni koraki. Ključno pa je, da se bolniki gibanja ne bojijo, ampak ga vzamejo za zaveznika.”

Več praktičnih napotkov o varnem gibanju, dihalnih vajah in prepoznavanju lastnih meja je fizioterapevtka Metka Medle predstavila v podkastu PH: zgodbe in znanje, ki ga vodi Katja Cimermančič. Celoten pogovor si lahko ogledate tukaj.