Vam gredo zadnje čase vsi na živce? To je lahko opozorilni znak

O tem smo se pogovarjali z Branko Grbin, specializantko integrativne psihoterapije Ambulante Sigmund Freud Institut.

Je razdražljivost lahko znak, da ste preobremenjeni?

Da. Nenadna ali povečana razdražljivost je lahko eden od opozorilnih znakov čustvene preobremenjenosti, še posebej če vas začnejo motiti stvari, ki vas prej niso. En sam znak pa še ne pomeni, da ste preobremenjeni ali izgoreli. “Razdražljivost je lahko nekakšen alarm, ki nam daje priložnost za vpogled vase in samorefleksijo – da preverimo, kaj se dogaja v nas ali okoli nas in kaj sproža takšno reakcijo,” pojasnjuje strokovnjakinja.

Namesto da se obsojamo, ker smo postali nepotrpežljivi, svetuje, da se vprašamo, kaj se je v zadnjem času spremenilo:

Spimo dovolj? Je naš urnik postal prenatrpan? Imamo sploh še čas zase? Prevzemamo več obveznosti, kot jih zmoremo? Smo ves čas dosegljivi drugim?

“Včasih že to, da se ustavimo in se vprašamo, kaj se z nami dogaja, pomaga narediti prvi korak.”

Razdražljivost je lahko tudi eden od znakov izgorelosti, o kateri smo z Branko Grbin že podrobneje govorili TUKAJ.

Zakaj nam začnejo iti na živce celo ljudje, ki jih imamo radi?

Ko smo preobremenjeni, imamo manj čustvene energije in potrpljenja tudi za povsem običajne zahteve. Napetost pa pogosto pokažemo prav ob ljudeh, ob katerih se počutimo najbolj varne. “Ob bližnjih smo lahko najbolj pristni, saj nas praviloma sprejemajo v dobrem in slabem. Zato si ob njih pogosto dovolimo pokazati tudi čustva, ki jih drugje zadržujemo,” pojasnjuje sogovornica.

V službi bomo morda stisnili zobe, ko nas sodelavec še petič nekaj vpraša. Pred nadrejenim bomo zadržali nejevoljo. Doma pa lahko povsem nedolžno partnerjevo vprašanje “Kaj bomo danes jedli?” sproži nesorazmerno močno reakcijo. To seveda ne pomeni, poudarja Branka Grbin, da je prav svojo napetost stresati na ljudi, ki jih imamo radi.

Lahko pa je takšna reakcija pomemben signal: morda težava ni vprašanje, ampak dejstvo, da preprosto nimamo več prostora še za eno zahtevo.

“Samo pustite me vsi pri miru.” Je takšna želja normalna?

Želja, da bi za nekaj ur ali dni izklopili telefon, bili sami in od vas nihče ne bi ničesar potreboval, je lahko povsem normalen odziv na preobremenjenost. “Pri preobremenjenosti lahko takšna želja pomeni predvsem: želim si nekaj ur ali dni miru, čas samo zase, brez dodatnih zahtev in pričakovanj,” pravi sogovornica. Pomemben pa je kontekst.

Če “želim si, da bi vsi izginili” pomeni potrebo po miru, počitku in odmiku od zahtev, je to nekaj povsem drugega kot občutek brezupa ali želja, da nas samih ne bi bilo. “Če želja po izginotju ni več želja po počitku in miru, ampak postaja izraz brezupa ali želje, da nas ne bi bilo, tega ne smemo spregledati,” opozarja.

Kaj se zgodi, če ste vedno vi tisti, ki skrbi za vse?

Če ste dlje časa oseba, ki rešuje težave, skrbi za druge in je vedno na voljo, ne da bi imeli dovolj časa za okrevanje, lahko sčasoma pride do izrazite izčrpanosti in tudi izgorelosti. Grbin zato poudarja nekaj, kar ljudje, ki so vajeni skrbeti za druge, pogosto težko sprejmejo: “Skrb zase ni sebičnost.“

Nič ni narobe, če si vzamemo odmor. Nič ni narobe, če obveznost, ki lahko počaka, dejansko počaka. In nič ni narobe, če kakšen vikend ne naredimo skoraj ničesar. Pravzaprav si s tem pogosto povečamo kapaciteto, da smo lahko kakovostno prisotni tudi za druge. Skrb zase naj bo nekaj, kar si dovolimo, ne nekaj, kar si moramo najprej zaslužiti.

Kakšno vlogo imajo pri preobremenjenosti slabo postavljene meje?

Meje varujejo naš čas in energijo. Pomembno pa ni le, da jih postavimo drugim – pogosto jih moramo najprej postaviti sebi. To pomeni, da se zvečer izklopimo, ko je čas za počitek. Da si ne naložimo še treh opravil samo zato, ker bi jih lahko naredili. In da ne živimo z občutkom, da moramo biti ves čas dosegljivi.

“Postavljanje meja ne pomeni, da smo sebični ali da zavračamo druge. Pomeni, da prepoznamo svoje zmožnosti in jih tudi spoštujemo,” razloži sogovornica.

Včasih je meja preprost stavek: “Danes ne zmorem.” “To bo moralo počakati.” “Tokrat ne morem.“ In včasih ga moramo izreči predvsem sebi

Kaj lahko naredite, če obveznosti preprosto ne morete odstraniti?

Če vseh obveznosti ne morete zmanjšati, lahko poskusite zmanjšati vsaj del notranje obremenitve: ne opravljajte več stvari hkrati, načrtujte čas brez zahtev in sprejmite, da vsega ni mogoče narediti. Grbin priporoča tudi čuječnost oziroma zavestno osredotočanje na eno stvar naenkrat. Namesto da med kuhanjem odgovarjate na sporočila, razmišljate o jutrišnji službi in poslušate, kaj vam govori otrok, poskusite vsaj del dneva namenoma početi eno stvar naenkrat.

Pomembno pa je tudi priznati: tega trenutno ne zmorem. “Nihče nam ne bo podelil medalje za požrtvovalnost, če bomo sebe ves čas postavljali na drugo ali tretje mesto.”

Včasih problem niso vaše meje – preprosto je vsega preveč.

Preobremenjenost ni vedno posledica slabe organizacije, perfekcionizma ali nezmožnosti reči ne. Včasih so zahteve, ki jih mora posameznik obvladovati, objektivno previsoke. To je pomembna razlika.

Človeku, ki opravlja zahtevno službo, skrbi za otroke in bolnega starša ter nosi večino gospodinjskega ali finančnega bremena, ne pomaga nujno nasvet, naj si bolje organizira dan. “Včasih rešitev ni v tem, da se človek nauči še bolje organizirati, ampak v zmanjšanju zahtev, prerazporeditvi bremena ali pomoči okolice,” poudarja Branka Grbin.

Za preobremenjenost torej ni vedno odgovoren posameznik, ki si domnevno “ne zna postaviti meja”.

Kdaj je smiselno poiskati pomoč?

Če razdražljivost, izčrpanost ali občutek preobremenjenosti vztrajajo in že vplivajo na vaše odnose, delo, spanec ali vsakodnevno delovanje, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Pogovor z osebnim zdravnikom je posebej pomemben ob dolgotrajni ali izraziti utrujenosti, saj zanjo obstajajo tudi številni telesni vzroki. Če se pojavijo občutki brezupa, misli, da ne želite več živeti, ali misli o samopoškodovanju, je treba pomoč poiskati takoj.