Kaj boste prebrali v tem članku?
- Zakaj se mora odnos med staršem in odraslim otrokom spremeniti.
- Kako ostati blizu brez nadzora in pretirane skrbi.
- Zakaj je zaupanje pomembnejše od nasvetov.
- Kako poslušati odraslega otroka brez potrebe po reševanju njegovih težav.
- Kje je meja med ljubeznijo in nadzorom.
- Kako graditi odnos, ki temelji na spoštovanju in svobodi.
- Zakaj odrasli otroci potrebujejo prostor za svoje odločitve in napake.
- Kako ohraniti povezanost brez pričakovanj in pritiskov.
- Kako lahko starši po odhodu otrok poskrbijo tudi za svoje življenje.
Nekoč smo jim brisali solze, celili rane, zavezovali vezalke in vedeli vse ali vsaj skoraj vse o njihovem svetu, razmišljanjih, prijateljih, igrah in bolečinah. Kar naenkrat so odrasli, skoraj čez noč. Postali so samostojni, sprejemajo svoje lastne odločitve, prevzemajo svoje odgovornosti, gradijo svoje odnose in hodijo po svojih poteh. Obvladajo veščine, ki jih mi ne, razmišljajo na način, ki nam ni blizu, postali so del, za nas, neraziskanega sveta.
Za mnoge starše je to eno najlepših, a hkrati tudi najzahtevnejših življenjskih obdobij. V srcu še vedno čutimo enako ljubezen in skrb, vendar se moramo priučiti nove vloge. Vloge, v kateri otroka ne vodimo več za roko, temveč hodimo ob njem, pa še to samo, če nas povabi.
Sprejeti, da se odnos spreminja
Odnos med staršem in odraslim otrokom ni več enak odnosu, kot smo ga z njim imeli v njegovem otroštvu. Če želimo ostati povezani, moramo sprejeti dejstvo, da se je razmerje spremenilo. Odrasel otrok ne potrebuje več nadzora in naših nasvetov. Potrebuje spoštovanje, zaupanje in občutek, da ga začutimo takega, kakršen je; odrasel in odgovoren in čisto samo on.
To ne pomeni, da starši postanemo nepomembni. Nasprotno. Naša prisotnost lahko ostane izjemno dragocena, vendar na drugačen način. Namesto usmerjanja nudimo podporo, namesto nasvetov, ki jih tako radi delimo, raje počakajmo, da nas po njih povprašajo.
Poslušati bolj kot govoriti
Včasih želimo pomagati tako zelo, da začnemo prehitro ponujati rešitve. Naši odrasli potomci ne potrebujejo odgovora, ampak nekoga, ki jih zares posluša. Rešitev bodo zagotovo našli sami, tako, samo njihovo. V takem trenutku je dovolj zgolj to, da smo prisotni:: “Razumem, da ti je težko.”, “To res ni enostavna situacija.” “In kako se ob tem počutiš ti?”
Takšna podpora zagotovo ustvari veliko več bližine in vnese v odnos veliko več topline, kot naši najboljši nasveti, ki izvirajo iz naših izkušenj, oni že imajo svoje.
“Ko otroci odrastejo, se vez med nami ne prekine – le preoblikuje se. Najlepša povezanost pogosto nastane takrat, ko se naučimo ljubiti brez oklepanja.”
Jasna Dolanič Gričar
Spoštujmo njihove odločitve
To je verjetno ena od največjih preizkušenj starševstva.
Odrasel otrok bo sprejemal odločitve, s katerimi se ne bomo vedno strinjali. Izbral bo drugačno kariero, drugačnega partnerja, drugačen življenjski slog, kot bi jih (zanj) izbrali mi. Seveda lahko izrazimo svoje mnenje, če nas zaprosijo zanj, vendar je to njihovo življenje, ne moremo ga živeti namesto njih. Vsak od nas mora prehoditi svoje poti in stranpoti, narediti svoje napake in odkriti svoje resnice. Če otrokom dovolimo to svobodo, jim pokažemo, da jim zaupamo.
Edino zaupanje pa je tisto, ki šteje. Vrednote, ki smo jih skupaj živeli pa so tiste, ki ostanejo za vedno v njihovih srcih in njihovih odločitvah.
Ne zamenjujmo skrbi z nadzorom
Ljubezen staršev pogosto govori skozi skrb. Vendar lahko pretirana skrb hitro postane nadzor. Pogosta vprašanja, preverjanja, nenapovedani obiski ali pričakovanje takojšnjih odgovorov na sporočila, lahko odraslega otroka obremenijo, četudi izvirajo iz najboljših namenov. Hči, ki ima svojo družino, partnerja in svoje otroke zagotovo ne potrebuje mame, ki postane del njenega vsakdana. Odrasel sin ne potrebuje nadzora in nasvetov, potrebuje svojo svobodo, potrebuje prostor za svojo inovativnost in ustvarjalnost.
Včasih je največji izraz ljubezni prav to, da naredimo korak nazaj in jim pustimo ta prostor. Prostor za samostojnost. Prostor za napake. In posledično, prostor za rast. Pa čeprav jih včasih zaboli kakor takrat, ko so padli in si poškodovali koleno, pa vendar so se pobrali in šli naprej. Zdaj je drugače, zdaj navadno najbolj zaboli napačna odločitev. Ki pa mora biti njihova in ne naša, ker je edino tako prav pa če še tako boli.
Ohranjajmo odnose brez pričakovanj
Povezanost ne raste iz obveznosti. Namesto da čakamo, da se otroci oglasijo na način, ki ga pričakujemo, lahko sami ustvarjamo drobne mostove:
- kratko sporočilo z mislijo nanje,
- povabilo na kosilo brez pritiska,
- čisto spontano povabilo na skupni sprehod,
- zanimiva fotografija ali recept, ki jim ga pošljemo,
- iskreno vprašanje, kako jim gre.
Ko ni občutka dolžnosti in kontrole, se odnos pogosto zgodi spontano, iskreno in globoko.
Poskrbimo tudi za svoje življenje
Ena največjih pasti starševstva je, da ostane ves naš svet osredotočen na otroke, tudi ko ti odrastejo. Toda odrasli otroci ne potrebujejo staršev, ki živijo samo zanje. Potrebujejo starše, ki imajo lastne interese, prijatelje, hobije in radosti. Ko negujemo svoje življenje, postanemo bolj zadovoljni, manj odvisni od njihove pozornosti in lažje z njimi zgradimo zdrav odnos.
Ljubezen, ki daje krila
Verjamem, da je prava zrelost starševstva v tem, da se naučimo ljubiti brez oklepanja. Da ostanemo dosegljivi, ne da bi bili vsiljivi. Da svetujemo samo takrat, ko smo za to zaprošeni. Da zaupamo tudi takrat, ko nas skrbi.
In da ostanemo varen pristan, kamor se lahko naš otrok vrne; ne zato, ker se mora, ampak zato, ker si želi. Ko otroci odrastejo, se vez med nami ne prekine, le preoblikuje se. Iz odnosa, ko je njihovo preživetje odvisno od naše prisotnosti in skrbi, nastane odnos dveh odraslih ljudi, povezanih z nečim, česar leta ne morejo spremeniti; z ljubeznijo, ki zna hkrati držati in spuščati.
Prav v tem ravnovesju med bližino in svobodo, se pogosto rodi najlepša oblika povezanosti med starši in otroci, za kar pa smo odgovorni samo mi, njihovi starši. Kljub temu, da so odrasli, smo mi tisti, ki jim moramo biti dober zgled, ki ga bodo lahko uporabili kasneje tudi sami, pri svojih odnosih z njihovimi odraslimi otroki, našimi vnuki.
