Za večino ljudi je sporočilo, na katerega niso dobili odgovora, le manjša nevšečnost – znak, da ima verjetno partner ali prijatelj pač delo in da bo odgovoril kasneje. Za nekoga, ki živi z mejno osebnostno motnjo (MOM), pa lahko ta isti molk ‘pomeni’, da je nekaj grozljivo narobe.
“Zaznavanje oseb z MOM je popačeno, zaradi česar določene znake napačno interpretirajo. Na podlagi teh napačnih interpretacij pa tudi odreagirajo,” je za revijo Time povedala Rebbie Ratner, ki ima tudi sama MOM in je režirala dokumentarni film Borderline ter vodi YouTube kanal BorderlinerNotes.
Reakcija osebe z MOM je lahko besno sporočilo – Zakaj mi ne odpišeš? Tako nesramno je, da ti ni dovolj mar zame, da bi mi odgovoril(a)! – ali pa manj opazno umikanje: distanciranje, kuhanje zamere in odločitev, da naslednjič, ko se druga oseba oglasi, ne bo odgovorila. “Ne le, da ne bom odgovorila, naslednjič ji bom vrnila milo za drago,” pravi Ratnerjeva, ko opisuje vzorec, v katerem je živela leta. To je včasih pomenilo celo “zbadanje in ostre besede, s katerimi sem prizadela, ker je ‘on’ pred tem prizadel mene”.
Gre za vzorec, ki ga okolica (iz razumljivih razlogov) napačno razume – pogosto ga označijo za manipulacijo, dramo ali pa rečejo, da je nekdo “naporen”. Čez čas lahko ta vzorec uniči prav tisto, kar si oseba z MOM najbolj želi zaščititi. “Če to počneš dovolj dolgo, uničiš svoje odnose,” pravi Ratnerjeva. “Izgubiš sposobnost grajenja bližine. Postaneš osamljen. Izgubiš stike z ljudmi.“
Ocenjuje se, da mejna osebnostna motnja prizadene približno 2,4 odstotke svetovnega prebivalstva. Za to stanje so značilna intenzivna nihanja razpoloženja, kronični občutek praznine in globok strah pred zapustitvijo. Hkrati gre za eno najbolj napačno razumljenih diagnoz na področju duševnega zdravja – pogosto jo zamenjujejo z bipolarno motnjo, jo odpisujejo kot osebnostno napako ali pa mislijo, da je neozdravljiva.
Vendar to ne drži. Revija Time je prosila strokovnjake in ljudi z MOM, da razblinijo najpogostejše mite o tej motnji – in pojasnijo, kaj bi si želeli, da bi ljudje o njej zares vedeli.
Mit: Ljudje z MOM nimajo empatije
Ljudje z mejno osebnostno motnjo čustva drugih pogosto doživljajo tako globoko, da jih skoraj ne ločijo več od svojih lastnih. “To so ljudje, ki čustva doživljajo izjemno, izjemno intenzivno,” pravi Lauren Hunter, psihoterapevtka iz New Yorka, ki zdravi paciente z MOM, s to motnjo pa se sooča tudi njen oče. “Če bi jim nekdo zaupal pretresljivo zgodbo, bi ta čustva skoraj prevzeli nase.“
Ta občutljivost morda pojasnjuje, zakaj se toliko ljudi z MOM odloča za poklice, v katerih skrbijo za druge. “V poklicih, kjer pomagajo drugim, srečujem veliko ljudi z mejno osebnostno motnjo,” pravi Sara Rose Masland, izredna profesorica psihologije iz Kalifornije, ki se je specializirala za obravnavo MOM.
Mit, da ljudje z MOM nimajo empatije, se po besedah Maslandove ohranja predvsem zato, ker so najbolj vidni njihovi najtežji trenutki. Nekdo, ki ga preplavijo intenzivna čustva, lahko plane ali izreče nekaj pikrega, kar okolica hitro razume kot pomanjkanje sočutja. “Vendar to ne izhaja iz želje, da bi koga namerno prizadeli,” pojasnjuje. “Izhaja iz stanja čustvene nezmožnosti uravnavanja teh občutkov (t. i. čustvene disregulacije).“
Mit: Ljudje z MOM so manipulativni oziroma iščejo pozornost
Izraz “iskanje pozornosti” se v pogovorih o mejni osebnostni motnji pojavlja nenehno – vendar strokovnjaki opozarjajo, da to zamegljuje dejansko sliko. “Nekaj, kar je na zunaj videti kot iskanje pozornosti, je v resnici lahko iskanje pomoči,” pravi Priscilla María Gutiérrez, zagovornica duševnega zdravja iz Florid, ki so ji MOM diagnosticirali leta 2018.
“Iskanje varnosti. Iskanje povezanosti. Iskanje olajšanja pred neznosno bolečino.“
Vedenja, ki so od zunaj videti dramatična – pozna nočna sporočila, teatralni odhodi, celo samopoškodovanje – so pogosto poskusi obvladovanja čustev, ki se zdijo nevzdržna, pravi Maslandova. Oseba morda skuša preprečiti, da bi jo nekdo zapustil, želi preusmeriti pozornost z neobvladljive panike ali pa narediti svojo bolečino dovolj opazno, da se bo nekdo končno odzval.
Krogi, v katere se je Ratnerjeva zapletala s svojimi romantičnimi partnerji – ko je najprej planila nanje, se nato opravičevala, nato pa sama sebi očitala, da se sploh je opravičila – so bili od zunaj pogosto videti kot preračunljivi poskusi manipulacije.“Mislim, da ni šlo za to. Šlo je predvsem za vedenja, ki so mi pomagala regulirati in obvladovati lastne občutke,” pravi.
Mit: Vsi ljudje z MOM se obnašajo enako
Kulturna podoba mejne osebnostne motnje – glasna, nepredvidljiva Winona Ryder v filmu Nore in svobodne (Girl, Interrupted) – prikazuje le eno možno obliko te zelo raznolike motnje. Za postavitev diagnoze (ki jo lahko postavi le klinični psiholog ali psihiater) mora oseba izpolnjevati vsaj pet od devetih kriterijev. To pomeni, da obstaja na stotine možnih kombinacij simptomov. Kriteriji vključujejo mrzlična prizadevanja za preprečitev zapustitve, nestabilne odnose, motnje identitete, impulzivno vedenje, kronične občutke praznine, intenzivno jezo, čustveno nestabilnost, paranojo ali disociacijo pod stresom ter ponavljajoče se samomorilno vedenje ali samopoškodovanje.
Denimo, Gutiérrezova je imela tisto, čemur nekateri strokovnjaki neformalno pravijo “tiha MOM” – kjer je nepredvidljivost usmerjena navznoter in ne navzven. “Moji izbruhi so bili precej redki, a zelo intenzivni. Veliko tega se je dogajalo v meni. Znašala sem se nad sabo,” opisuje. Ugotavlja, da nikoli ni poskusila storiti samomora, čeprav so samomorilne misli in samopoškodovanje med ljudmi s to motnjo pogosti.
Ta raznolikost je delni razlog, zakaj je diagnoza MOM pogosto spregledana. Nekdo, katerega simptomi ne ustrezajo priljubljeni medijski podobi – kot so metanje stvari med prepiri, kričanje na partnerja ali drastični odhodi iz prostora – lahko živi leta, ne da bi kdor koli prepoznal, kaj preživlja. »Med ljudmi z MOM, ki sem jih spoznala, si nihče od nas ni enak,« pravi Gutiérrezova.
Mit: MOM je le drugo ime za bipolarno motnjo
Ti dve stanji ljudje pogosto zamenjujejo – deloma zaradi podobnih kratic v angleščini, deloma pa zato, ker obe vključujeta intenzivna nihanja razpoloženja. Vendar sta si temeljito različni, razlikovanje pa je ključno, saj se tudi načini zdravljenja razlikujejo.
“Bipolarna motnja je motnja razpoloženja, mejna osebnostna motnja pa je motnja osebnosti,” pojasnjuje Hunterjeva. Ljudje z bipolarno motnjo prehajajo skozi dolgotrajna obdobja manije in depresije, ki jih med maničnimi fazami pogosto spremljata občutek vsemogočnosti ali povišana samopodoba. Nasprotno pa se ljudje z MOM pogosto borijo s trajnim občutkom praznine in nizko samopodobo. Poleg tega je pri njih veliko bolj verjetno, da bo čustveno nihanje sprožil zunanji dogodek – občutek zavrnitve, prepir ali neodgovorjeno sporočilo – in ne notranji biološki cikel razpoloženja.
Mit: MOM vedno povzroči travma v otroštvu
Travma je velik dejavnik tveganja za nastanek MOM. Vendar to ne velja za vse, in predvidevanje, da je vedno tako, lahko ustvari nove težave.
“To motnja, ni nujno povezana s travmo,” pravi Maslandova. Bolj konstanten vzorec, ki ga opažajo, je kronično razvrednotenje čustev v otroštvu (t. i. čustvena invalidacija) – odraščanje v okolju, kjer so bila močna čustva preslišana, zmanjševana ali kaznovana, namesto da bi otrok ob njih dobil podporo. “Predstavljajte si otroka, ki ima že naravno visoko stopnjo čustvene intenzivnosti, starš pa preprosto ni opremljen, da bi mu pomagal to obvladovati. Lahko dela stvari z najboljšim namenom, a s tem vseeno nevede razvrednoti otrokova čustva.“
Ta sporočila niso vedno zlonamerna. Včasih zvenijo kot poskusi pomiritve otroka: “Saj ni nič takega. Ne bodi tako občutljiv. Ne delaj drame.” Toda čez čas ta sporočila otroke naučijo, da njihova čustva niso legitimna ali resnična, pravi Maslandova, zaradi česar nikoli ne razvijejo orodij za prepoznavanje in obvladovanje tega, kar čutijo. Ta odtenek je izjemno pomemben za to, kako se družine lotijo zdravljenja. Če strokovnjaki predvidevajo zlorabo tam, kjer je ni bilo, lahko to ovira okrevanje in po krivici obtoži starše, ki so se trudili po svojih najboljših močeh.
Mit: Ljudje z MOM ne morejo imeti zdravih odnosov
Odnosi so za ljudi z MOM lahko res izjemno zahtevni; strah pred zapustitvijo je tako globok, pa se lahko že najmanjši kratki stiki zdijo katastrofalni. Vendar je prepričanje, da zanje zdrava povezanost ni mogoča, napačno.
“To so ljudje, ki jim je za odnose izjemno mar,” pravi Maslandova. »”a strah pred zapustitvijo izhaja prav iz dejstva, da jim medosebne vezi ogromno pomenijo.” Dodaja, da z ustreznim zdravljenjem mnogi ljudje z MOM zgradijo izpolnjujoče odnose – razvijanje veščin za njihovo ohranjanje pa je pogosto osrednji del njihovega okrevanja.
Gutiérrezova, ki se je več let zdravila z dialektično vedenjsko terapijo (DVT – velja za najučinkovitejšo obliko zdravljenja te motnje), pravi, da je morala trdo delati za medosebne veščine, ki jih večina ljudi osvoji že v otroštvu. “Čustva doživljamo zelo globoko, zato težava ni v tem, da ne bi bili sposobni ljubiti, postavljati meja ali se naučiti uravnavati svojih čustev,” pravi. “Gre le za to, da med odraščanjem nismo imeli tistih pravih temeljev. Smo pa več kot sposobni rasti, učenja in ozdravitve.“
Mit: MOM prizadene le ženske
Približno 75 odstotkov ljudi z diagnosticirano mejno osebnostno motnjo je žensk, vendar raziskave kažejo, da motnja v resnici prizadene moške in ženske v skoraj enakem odstotku.
“Ko pogledamo dobre epidemiološke študije, se izkaže, da je pogostost med spoloma enaka,” pravi Maslandova. “Gre le za to, da moški te diagnoze ne dobijo.” Pojasnjuje, da moški na splošno redkeje poiščejo pomoč – ko pa jo, strokovnjaki pogosto raje izberejo druge diagnoze, saj je družbena podoba MOM močno povezana z ženskim spolom.
Pete Davidson in nekdanji igralec lige NFL Brandon Marshall sta med redkimi moškimi javnimi osebnostmi, ki sta javno spregovorila o svojem soočanju s to motnjo.
Mit: MOM se ne da zdraviti
Dialektična vedenjska terapija (DVT) naj bi bila zlati standard pri zdravljenju mejne osebnostne motnje. Ta pristop je razvila psihologinja Marsha Linehan (ki je kasneje tudi sama javno razkrila svojo diagnozo MOM). Terapija je intenzivna – običajno traja vsaj 24 tednov – vendar so rezultati izjemni. Raziskave kažejo, da po enem letu DVT večina pacientov ne izpolnjuje več kriterijev za diagnozo MOM.
V svojem bistvu DVT uči veščin, ki jih mnogi ljudje z MOM nikoli niso imeli priložnosti osvojiti. Gre za “celoten program učenja prenašanja stiske, tehnik soočanja in načinov komunikacije z ljudmi – skratka, temeljne človeške veščine,” razloži Gutiérrezova, ki bi danes svojo MOM opisala kot stanje remisije. “Če bi me psihiater danes ocenjeval, ne bi več ustrezala diagnostičnim kriterijem.“
Vedenjski simptomi – kot so samopoškodovanje, impulzivnost in ekstremna nihanja razpoloženja – se običajno izboljšajo prvi, pravi Maslandova. Za preoblikovanje globljih, notranjih simptomov, kot sta kronična praznina in nestabilna samopodoba, pa je potrebno več časa. “To lahko zahteva več let neprekinjenega dela, saj gre za resno duševno motnjo. Vendar pa obstajajo ljudje, ki dosežejo neverjetno uspešno okrevanje. Motnja je vsekakor ozdravljiva,” pravi
Ratnerjeva še posebej ceni to, da se je naučila previdnosti pri svojih prvih reakcijah. “Ena ključnih sposobnosti, ki jih pridobiš z zdravljenjem, je ta, da se naučiš podvomiti v lastno prvo zaznavo,” pravi. Neodgovorjeno sporočilo, ki ga je včasih takoj prebrala kot zavrnitev? Danes se lahko ustavi in pomisli na druge možnosti – morda je prijatelj zaseden, morda se mu sporočilo ni zdelo nujno ali pa preprosto še ni utegnil odgovoriti. Odločno tudi zavrača, da bi jo stigma upočasnila pri njenem napredku. “Res ni moja stvar, kaj si drugi mislijo o MOM ali o meni,” pravi.
Vir: The Time, 8 Common Myths About Borderline Personality Disorder. Dostopno na: https://time.com/article/2026/06/11/borderline-personality-disorder-myths-facts/. Zadnji dostop: Junij 2026
