V nadaljevanju boste izvedeli:
- Nova raziskava kaže povezavo med travmatičnimi izkušnjami v otroštvu ter delovanjem možganov in imunskega sistema v odraslosti.
- Pomembno je ne le, kaj se je zgodilo, temveč tudi kdaj se je zgodilo – različna razvojna obdobja so različno občutljiva.
- Čeprav zgodnje izkušnje pustijo posledice, lahko varni odnosi, psihoterapija in druge oblike podpore pomagajo pri okrevanju.
Kaj se zgodi, ko otroštvo ni varno?
V zadnjih letih se vse več govori o tem, da otroške izkušnje ne vplivajo le na naše spomine, temveč tudi na telesno in duševno zdravje v odraslosti.
O vplivu zgodnjih izkušenj na kasnejše življenje smo že pisali v članku 30 % odraslih čustveno trpi zaradi obremenjujočih otroških izkušenj. Raziskave ACE (Adverse Childhood Experiences) namreč kažejo, da se tveganje za duševne in telesne težave povečuje z večanjem števila obremenjujočih izkušenj v otroštvu. Strokovnjaki, kot so dr. Bessel van der Kolk, dr. Gabor Maté in drugi raziskovalci travme, že dolgo opozarjajo, da travma ni zgolj psihološka izkušnja, ampak vpliva na celoten organizem.
Podobne ugotovitve najdemo tudi pri raziskovanju zasvojenosti. Kot smo zapisali v članku Travma kot skriti dejavnik zasvojenosti, številni strokovnjaki opozarjajo, da je v ozadju številnih odvisnosti in zasvojenosti mogoče najti zgodnje izkušnje zanemarjanja, zavrnitve ali nasilja.
Nova raziskava kitajskih raziskovalcev prinaša še en pomemben košček v ta mozaik razumevanja.
Travma ne vpliva le na možgane ali le na telo
Raziskovalci so spremljali 128 mladih odraslih in preučevali povezavo med izkušnjami zlorabe ali zanemarjanja v otroštvu, delovanjem možganov in vnetnimi procesi v telesu.
Ugotovili so, da travmatične izkušnje niso povezane zgolj s spremembami v možganih ali zgolj s spremembami v imunskem sistemu. Pomembno je predvsem to, kako sta ta dva sistema povezana med seboj.
Zdi se, da lahko zgodnje obremenjujoče izkušnje vplivajo na način, kako se možgani odzivajo na nevarnost in kako telo uravnava vnetne procese.
Ni vseeno, kdaj se je travma zgodila
Ena zanimivejših ugotovitev raziskave je, da ni pomembno samo, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kdaj se je zgodilo.
Raziskovalci so ugotovili, da so bile posledice zgodnje zlorabe povezane predvsem z deli možganov, ki sodelujejo pri zaznavanju nevarnosti in se razvijajo že zelo zgodaj v otroštvu.
Po drugi strani pa je bilo zanemarjanje v poznejšem otroštvu in mladostništvu povezano predvsem z deli možganov, ki sodelujejo pri uravnavanju čustev, presoji in pomirjanju stresnih odzivov.
To potrjuje ugotovitve razvojne psihologije, da imajo različna razvojna obdobja svoje posebne občutljivosti.
Zakaj imajo nekateri ljudje po težkem otroštvu več zdravstvenih težav?
Na to vprašanje ni enostavnega odgovora.
Vedno več raziskav pa kaže, da dolgotrajen stres v otroštvu vpliva na razvoj živčnega sistema, hormonskega sistema in imunskega odziva. Posledice se lahko kažejo na različne načine: kot tesnoba, depresija, težave v odnosih, kronične bolečine, motnje spanja ali povečano tveganje za nekatere telesne bolezni.
Naredite ACE test v Sloveniji. Ta test vam pomaga razumeti, ali imate povečano tveganje za zdravstvene težave, povezane z neugodnimi izkušnjami v otroštvu in ali so morda težave v duševnem zdravju.
To ne pomeni, da bo vsak otrok z obremenjujočimi izkušnjami kasneje zbolel ali imel težave. Pomeni pa, da zgodnje izkušnje pomembno oblikujejo način, kako se organizem prilagaja svetu. Več o tem lahko preberete v članku Nesrečna mama, debel dojenček ali Vse česar psiha ne more predelati, bo telo prevzelo nase.
Pomemben zaščitni dejavnik predstavlja varna navezanost. O tem smo podrobneje pisali v članku Kako varna navezanost pomaga graditi odpornost, kjer je predstavljeno, kako lahko podporni odnosi ublažijo posledice zgodnjih stisk.
Posledice niso usoda
Morda najpomembnejše sporočilo raziskav o travmi je, da možgani in telo ostajajo sposobni sprememb skozi vse življenje.
Varni odnosi, psihoterapija, podpora skupnosti, telesna aktivnost in druge oblike pomoči lahko pomagajo pri ponovni regulaciji živčnega sistema in zmanjševanju posledic zgodnjih obremenjujočih izkušenj. Mnogo lahko tudi naredimo sami s praktičnimi vajami, ki so opisane v članku Učenje reguliranja jeze pri osebah z avtistično motnjo – in zakaj so ti pristopi koristni za vse.
Zato raziskave o travmi niso pomembne zato, da bi ljudi označili ali jim sporočali, da jih je otroštvo trajno zaznamovalo. Pomembne so zato, ker nam pomagajo bolje razumeti, zakaj nekateri ljudje nosijo težje breme kot drugi – in zakaj pri okrevanju pogosto potrebujemo več kot zgolj voljo ali pozitivno razmišljanje.
Svojo psihično odpornost in bolj konstruktivne odzive na neprijetne okoliščine pa lahko tudi trenirate. Nekaj idej v članku 4 nasveti za izgradnjo psihološke odpornosti.
Vir:
- https://neurosciencenews.com/childhood-maltreatment-neuro-immune-inflammation-30861/, zadnji dostop junij 2026
