Zgodnje odkrivanje raka sečnega mehurja je izjemno pomembno – zaradi vpliva na možnosti zdravljenja kot tudi dolgoročni izid bolezni, so v ponedeljek, 08. junija, na novinarski konferenci opozorili strokovnjaki, ki so skupaj z dvema osebama, ki sta preboleli raka sečnega mehurja, osvetlili pogled na to bolezen: od prvih simptomov in diagnostike do najsodobnejših možnosti zdravljenja ter življenja po diagnozi. Poudarili so, da je tudi po zahtevnem zdravljenju mogoče živeti kakovostno, aktivno in polno življenje.
Dejavniki tveganja in prvi znaki bolezni
Rak sečnega mehurja je bolezen, ki jo pogosto spremljata molk in stigma – deloma zaradi simptomov, deloma zaradi posledic zdravljenja, o katerih ljudje neradi govorijo. Vendar pa s pregledom ne smemo odlašati, če opazimo kri v urinu, ki najpogostejši simptom te bolezni, opozarja spec. urologije doc. dr. Simon Hawlina, dr. med., s KO za urologijo, UKC Ljubljana.
Pomembna dejavnika tveganja za nastanek raka sečnega mehurja sta:
- Kajenje
- Izpostavljenost karcinogenom na delovnem mestu,
Obstaja pa še nekaj redkejših in geografsko pogojenih vzrokov za nastanek bolezni, s katerimi se v klinični praksi srečujejo predvsem v povezavi z migracijami oziroma globalno mobilnostjo; tak primer je parazit Schistosoma, ki je razširjen predvsem v določenih delih Afrike in lahko povzroča kronično vnetje sečnega mehurja ter dolgoročno povečuje tveganje za razvoj raka.
Rak sečnega mehurja v Sloveniji letno prizadene med 350 in 400 ljudi, pogosteje moške kot ženske – približno dve tretjini bolnikov je moških. Po pogostosti sodi med najpogostejše rake v urologiji, takoj za rakom prostate.
Zakaj je pomembno bolezen odkrivati čim bolj zgodaj?
“V preživetju je velika razlika, če bolezen odkrijemo zgodaj ali v napredovali fazi. V 75 odstotkih raka sečnega mehurja odkrijemo, ko je »zgolj« v površinski plasti in se ne vrašča v mišico. Petletno preživetje pri teh bolnikih je približno 80-odstotno. Pri 20 odstotkih bolnikov je bolezen že v mišičju; pri taki stopnji bolezni je petletno preživetje približno 50-odstotno. Pri približno petih odstotkih bolnikov pa bolezen odkrijemo v napredovali fazi; petletno preživetje je zgolj le še 5-odstotno. Zato je res pomembno, da raka čim prej odkrijemo in ga začnemo zdraviti,” je poudaril dr. Hawlina.
Z naprednimi pristopi do boljših izidov pri zdravljenju raka sečnega mehurja
Zadnja leta v zdravljenju raka sečnega mehurja vse pomembnejšo vlogo dobiva pristop za ohranjanje organov z radioterapijo oziroma zdravljenje z obsevanjem, ki pri izbranih bolnikih omogoča ohranitev sečnega mehurja.
“20–25 odstotkih bolnikov, pri katerih je rak že začel preraščati v mišično plast, lahko zdravimo z obsevanjem. Pri bolnikih, ki izpolnjujejo določene pogoje, to kombiniramo s predhodno odstranitvijo tumorske spremembe, ki jo urolog opravi preko sečnice, brez odstranitve sečnega mehurja. Sledi tako imenovano ohranitveno zdravljenje, ki lahko obsega obsevanje ter po potrebi dodatek sistemske kemoterapije, kar dodatno izboljša učinek zdravljenja. Ocenjujemo, da je približno 25–30 odstotkov bolnikov, pri katerih je sicer predvidena odstranitev sečnega mehurja, primernih za takšen pristop,” je pojasnila spec. radioterapije in onkologije asist. mag. Janka Čarman, dr. med., iz Onkološkega inštituta Ljubljana.
O radikalnem kirurškem zdravljenju – o odstranitvi sečnega mehurja – ki sodi med večje operativne posege, se zdravniki pogovarjajo zlasti z bolniki, pri katerih se bolezen razširi v mišično plast ali pa če se ponovi.
“Ker gre večinoma za starejše bolnike, je odločitev za tak poseg zelo zahtevna. Gre za obsežen poseg, pri katerem odstranimo sečni mehur in bezgavke, ter pri moških še prostato, pri ženskah pa rodila. Poseg zahteva ureditev odvajanje urina, največkrat s pomočjo črevesnega segmenta in stome,” je pojasnil spec. internistične onkologije izr. prof. dr. Boštjan Šeruga, iz Onkološkega inštituta Ljubljana.
Pomemben napredek pa se je odvil na področju sistemskega zdravljenja. Pri bolnikih z mišično invazivno obliko raka se v določenih primerih že pred lokalnim zdravljenjem (kirurgija ali obsevanje) uporablja kemoterapija, ki lahko zmanjša tumor in hkrati deluje na morebitne oddaljene rakave celice. Takšen pristop olajša kirurško in radioterapevtsko zdravljenje ter dokazano izboljša preživetje. Če je bil bolnik že operiran, se v posebnih situacijah za zdravljenje s kemoterapijo in imunoterapijo odločijo tudi po operaciji.
“Pri napredovali bolezni je bila dolgo časa kemoterapija edina možnost zdravljenja. Danes imamo na voljo tudi imunoterapijo in tarčna zdravila, najnovejši pristop pa je kombinacija teh zdravljenj s kemoterapijo, ki je prinesla pomemben napredek v preživetju bolnikov. Če je bilo to prej približno leto dni, danes govorimo o približno treh letih. Pri nekaterih bolnikih lahko dosežemo zelo dobre odzive, v redkih primerih tudi dolgotrajne remisije. Napredovala bolezen danes ne pomeni več nujno slabega izida,” je še povedal dr. Šeruga.
Življenje se po bolezni ne ustavi
S posamezniku prilagojenim načinom zdravljenja zdravniki želijo ohraniti tudi kakovost življenja bolnikov. Na novinarski konferenci je svojo izkušnjo s tem rakom delil Branko Tome, član društva ILCO Ljubljana, invalidsko društvo oseb s stomo, ki je med drugim pohvalil obravnavo in dobro podporo zdravstvenega tima.
“Vse skupaj je trajalo približno dva meseca. Dobil sem urostomo, na katero sem se hitro navadil in se naučil oskrbe. Ostal sem aktiven – ukvarjam se s športom in rekreacijo, še vedno plavam, igram petanko, sem aktiven v suvanju krogle, metanju diska ter bovlingu. Živim polno življenje, veliko potujem in uživam. Nikoli ne bi videl toliko sveta, če ne bi zbolel. Moj moto je: ljudje, ne bojte se – vse se da urediti. Veliko je v glavi,” je povedal.
Dodaja, da sta med bolniki še vedno prisotna strah in stigma, ki pa sčasoma izgineta: “Ko enkrat to sprejmeš, ni več težav. Bolezen je del življenja, z njo je treba živeti in ga čim bolj polno nadaljevati.“
Poudaril je tudi pomen podpore in povezovanja v Invalidskem društvu ILCO Ljubljana, ki letos praznuje 30 let delovanja in združuje približno 900 oseb s stomo, skupaj s svojci pa približno 1.600 članov. “Novi operirani potrebujejo predvsem pogovor in zgled, da se s stomo da normalno živeti. Pomembno je, da se čim prej vključijo v skupnost, saj je stigma v Sloveniji še vedno prisotna. Tisti, ki pridejo k nam, se lažje soočijo z boleznijo in hitreje okrevajo,” je pojasnil predsednik društva Zoran Terglav.
Svojo izkušnjo je delila tudi Majda Popović iz Domžal, ki se je z diagnozo raka sečnega mehurja soočila pred 14 leti, ko je imela 59 let. “Najpomembnejše je, da bolniki poslušajo zdravnike in poiščejo tudi dodatno podporo, če jo potrebujejo. Informiranost zmanjša strah in olajša pot skozi bolezen. Življenje se sprva spremeni in za nekaj časa upočasni, a postopoma se vrne v normalo. Bolezen te spremeni – spremeniš vrednote, začneš bolj ceniti sebe in življenje,” je povedala.
