Junij velja za enega najbolj bogatih mesecev za nabiranje divjih rastlin. Travniki, gozdni robovi in poti v tem času ponujajo pravo zakladnico užitnih in zdravilnih rastlin – od bezga in lipe do šentjanževke, rmana, trpotca in prvih gozdnih jagod.
Divje rastline niso le zanimiv dodatek v kuhinji, temveč imajo tudi dolgo tradicijo uporabe v ljudskem zdravilstvu. Njihova vrednost je v sezonskosti, dostopnosti in raznolikosti. Ker pogosto rastejo tik ob nas, jih ni težko vključiti v vsakdanjo prehrano.
Pri nabiralništvu ni najpomembnejše le to, kaj naberemo, temveč predvsem, da rastline pravilno prepoznamo in jih nabiramo odgovorno. Prav zato je mentorstvo izkušenih nabiralcev najboljši način za prve korake v svet divjih rastlin. V okviru mednarodne konference CEFEC, ki bo 5. junija na Bledu, bosta nabiralniško delavnico vodila izkušena nabiralca in odlična poznavalca zdravilnih rastlin – Nataša Sivec in dr. Samo Kreft. Udeleženci bodo spoznali, katere rastline nam ponuja junij, kako jih prepoznamo ter vključujemo v kulinariko in tradicionalno zeliščno prakso. Brezplačne vstopnice so na voljo do 27. maja.
Črni bezeg: dišeči znanilec poletja
Ko v zraku zadiši po bezgu, vemo, da se je poletje zares začelo. Njegovi beli cvetovi nas vsako leto znova vabijo ob robove poti, travnike in gozdove. Bezeg je ena najbolj vsestranskih divjih rastlin, ki jih lahko uporabimo v kuhinji, hkrati pa ga je zelo preprosto nabirati. Čeprav se sezona bezga začne že maja, junija še vedno razveseljuje tudi nekoliko poznejše nabiralce.
Kako nabiramo bezeg?
Velika, dišeča in ploščata socvetja z drobnimi belimi cvetovi nabiramo v suhem vremenu, najbolje dopoldne, ko so cvetovi popolnoma odprti. Najprimerneje jih je shranjevati v košaro, saj imajo žuželke, ki se zadržujejo na socvetjih, tako čas, da se umaknejo. Bezgovih cvetov praviloma ne peremo, da ohranimo njihovo aromo.
Bezeg v kuhinji
Bezeg je ena tistih rastlin, ki skoraj sama kliče po ustvarjanju. Njegov nežen cvetlični okus se odlično ujema z limono, jagodami in meto.
Bezeg lahko uporabimo za:
- bezgov sirup,
- osvežilne limonade,
- šabeso,
- ocvrte bezgove cvetove,
- dekoracijo sladic in solat.
Tradicionalna uporaba v zdravilstvu
Bezeg ima dolgo tradicijo uporabe v ljudskem zdravilstvu. Najpogosteje ga uporabljamo ob prvih znakih prehlada, saj spodbuja potenje in podpira delovanje dihal. V ta namen se najpogosteje pripravlja čaj iz posušenih bezgovih cvetov.
Sušenje bezga
- v senci (nikoli na neposrednem soncu),
- na zračnem in suhem mestu,
- cvetove razporedimo v tanek sloj na mrežo, papir ali krpo.
Sušenje običajno traja od 3 do 7 dni, odvisno od vlage v prostoru.
Pri bezgu velja nekaj pomembnih pravil:
- uživamo le cvetove in zrele plodove,
- zeleni deli rastline niso primerni za uživanje,
- cvetove nabiramo stran od cest in onesnaženih območij.
Lipa: nežna rastlina, ki pomirja telo
Lipa nas očara s svojim medenim vonjem, ki spominja na tople poletne večere. Zaradi blagega in rahlo sladkastega okusa je priljubljena izbira za tople in hladne napitke, pogosto pa jo vključujemo tudi v zeliščne mešanice.
Lipa in lipovec – »žena in mož«?
Lipa (Tilia platyphyllos) in lipovec (Tilia cordata) nista »moška« in »ženska« rastlina iste vrste, temveč dve različni vrsti. Najlažje ju ločimo po listih in socvetjih: lipa ima večje, rahlo dlakave liste z asimetrično osnovo, medtem ko ima lipovec manjše, bolj gladke in izrazito srčaste liste.
Kljub razlikam sta si po lastnostih zelo podobna, zato ju uporabljamo na skoraj enak način – tako v kulinariki kot v tradicionalni zeliščni rabi. Cvetove nabiramo skupaj z ovršnim listom, ko so še sveži in polno dišeči.
Lipa v kuhinji
Najpogosteje jo povezujemo s toplim čajem z medom, vendar lahko iz lipovih cvetov pripravimo tudi:
- lipov sirup,
- ledene čaje,
- aromatizirane sladice, kot so kreme, puding in sladoled.
Okus lipe je nežen in rahlo sladek, zato se lepo povezuje z bezgom, meliso, meto in limono. Užitni so tudi mladi listi. Posebnost lipe je, da listi z rastjo ne postanejo izrazito grenki ali trdi, zato jih lahko uporabljamo daljše obdobje.
Tradicionalna raba v zdravilstvu
Lipa velja za eno najbolj poznanih rastlin z blagim pomirjujočim delovanjem. Tradicionalno se uporablja predvsem ob prehladih, saj spodbuja potenje in lajša dražeč kašelj. Hkrati pomaga pri sprostitvi telesa ter umirjanju napetosti in nemira. Zaradi nežnega delovanja je primerna tudi za večerne čaje in zeliščne mešanice.
Šentjanževka: sončna rastlina z močnim učinkom
Šentjanževka (Hypericum perforatum) je nizka zelnata rastlina, ki v času cvetenja izstopa po značilnih živo rumenih cvetovih. Zaradi njihove intenzivne barve jo na sončnih travnikih skoraj nemogoče spregledati. Najpogosteje raste ob poteh ter na suhih in odprtih rastiščih.
Kako prepoznamo šentjanževko?
Pri nas raste več podobnih vrst iz iste družine (krčničevke – Hypericaceae), vendar zanje niso znani enaki učinki, zato je pravilno prepoznavanje zelo pomembno.
Za šentjanževko so značilni:
- Steblo: pokončno, brez dlak, lahko okroglo ali dvorobo.
- Cvetovi: zlatorumeni, petštevni, s številnimi prašniki, razporejenimi v tri snopiče.
- Listi: če jih pogledamo proti svetlobi, opazimo drobne prosojne pikice, ki so eden ključnih prepoznavnih znakov.
- Rastlino prepoznamo tudi po rdečkasti barvi, ki jo sprostijo cvetovi ob mečkanju.
Šentjanževka v praksi – rastlina za zeliščne pripravke
Šentjanževka je ena redkih zdravilnih rastlin, katere učinke so proučevali tudi v kliničnih raziskavah. Standardizirani izvlečki šentjanževke so lahko pri blagih do zmernih oblikah depresije učinkoviti.
Kljub temu je pri uporabi potrebna previdnost. Šentjanževka lahko vpliva na delovanje številnih zdravil, zato se pred uporabo priporoča posvet z zdravnikom ali farmacevtom. Dolgotrajno samozdravljenje depresivnih stanj brez strokovnega nadzora ni priporočljivo.
Kako pripraviti šentjanževo olje?
Sestavine
- 20 g svežih cvetov šentjanževke,
- 250 ml rastlinskega olja (olivno, sončnično ali mandljevo).
Postopek priprave
Cvetove šentjanževke naberemo v suhem vremenu. Pred uporabo jih deloma posušimo, da zmanjšamo tveganje za kvarjenje olja. Nato jih damo v čist in suh steklen kozarec ter prelijemo z oljem, tako da so popolnoma prekriti.
Kozarec zapremo in postavimo na svetlo mesto. Mešanico pustimo stati približno 3 do 4 tedne, v tem času pa kozarec občasno nežno pretresemo.
Ko olje dobi značilno rdečkasto barvo, ga precedimo in shranimo v temni steklenici na hladnem in suhem mestu.
Uporaba
Šentjanževo olje je namenjeno zunanji uporabi, predvsem za nego kože po izpostavljenosti soncu ter pri manjših površinskih poškodbah ali občutku napetosti v mišicah.
Zaključek
Junij je čas, ko narava ponuja obilje – tako v barvah kot okusih in uporabnosti. Z vključevanjem divjih rastlin v vsakdanjo prehrano lahko obogatimo jedi ter se bolj povežemo z letnimi časi in okoljem, v katerem živimo.
Pomembno je, da pri tem ohranimo spoštljiv odnos do narave – nabiramo zmerno, preudarno in le tisto, kar zanesljivo prepoznamo. Nabiralništvo tako ni le način pridobivanja hrane, temveč tudi priložnost za opazovanje, učenje in stik z naravo. Prav v tem se skriva njegova največja vrednost.
Če želite znanje o divjih rastlinah pridobiti neposredno na terenu, se lahko pridružite brezplačni nabiralniški delavnici na mednarodni konferenci CEFEC 5. junija na Bledu. Delavnico bosta vodila Nataša Sivec in dr. Samo Kreft, brezplačne vstopnice pa so na voljo do 27. maja.
Program: Partnerstvo za globalne cilje
Članek je nastal v okviru projekta Partnerstvo za globalne cilje.
Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za javno upravo (MJU) v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Več o projektu.
Vsebina članka izraža mnenje avtorja in ne predstavljajo uradnega stališča MJU.
