"Nikoli prej nisem bila takšna." Kaj se v resnici zgodi v perimenopavzi

Ženska leži na postelji - perimenopavza - urujenost in menjava razpoloženja
Foto: Profimedia

“Ne vem, kaj se mi dogaja. Nikoli prej nisem bila takšna.” Perimenopavza pogosto ni začetek težav – ampak trenutek, ko se pokaže, koliko je ženska do zdaj nosila sama.

Perimenopavza ni motnja. Je obdobje spremembe. V ambulanti pogosto vidim nekaj zelo zanimivega.

Ženske v poznih štiridesetih ali zgodnjih petdesetih pridejo prvič na psihiatrični pregled zaradi anksioznosti, slabega spanja, notranjega nemira. In skoraj vedno rečejo: “Ne vem kaj mi je, nikoli prej nisem bila takšna.”

Velikokrat me te ženske vprašajo, kaj je narobe z njimi. Ampak, vprašanje ni samo, kaj se je zdaj “pokvarilo”, vprašanje je predvsem, kaj vse je prej ta ženska “zdržala”.

Kaj se pravzaprav zgodi

Hormoni se v tem obdobju res spreminjajo. Estrogen in progesteron nihata in to vpliva na možgane: na razpoloženje, spanje, notranji mir. To je dejstvo.

Ampak hormoni ne ustvarijo osebnosti.
Ne ustvarijo avtizma.
Ne ustvarijo ADHD.

Lahko pa zmanjšajo stabilnost sistema, ki je bil do zdaj ravno še dovolj stabilen.

Primer iz ambulante

Ženska v zgodnjih petdesetih. Uspešna, odgovorna, brez psihiatričnih težav v preteklosti. Pride zaradi anksioznosti, slabega spanja in občutka, da “ni več ista”.

Pove, da jo ljudje izčrpavajo. Da potrebuje po službi popolno tišino. Da jo motijo zvoki, ki jih prej sploh ni zaznavala.

Sama pravi: “To so verjetno hormoni.”

In deloma ima prav. Ampak ko greva bolj nazaj, se pokaže še nekaj drugega.

Že kot otrok je bila zelo občutljiva. Rada je imela rutino. Socialni stiki so bili zanjo vedno naporni, samo da je to dobro skrivala. Raje se je družila z odraslimi, med sovrstniki ni bila dobro sprejeta.

Kljub temu je dolga leta funkcionirala brez težav. Zdaj pa tega ne zmore več na isti način. Ne zato, ker bi postala drugačna. Ampak zato, ker sistem nima več iste rezerve.

Še en primer – drugačen potek

Ženska v poznih štiridesetih. V ambulanto pride z napotno diagnozo depresije. Poroča o izraziti razdražljivosti, padcu razpoloženja, utrujenosti in bolečinah po celem telesu. Spanec je slab, energija nizka, motivacija skoraj odsotna.

Na prvi pogled klinična slika depresije.

Razvojna anamneza je mirna. Brez posebnosti v otroštvu. Brez znakov dolgotrajne preobremenitve ali nevrodivergentnega profila. Težave so se začele relativno nenadno, v obdobju cikličnih sprememb.

V takem primeru je smiselno razmišljati tudi o hormonski komponenti.

Po uvedbi nadomestnega hormonskega zdravljenja so se simptomi postopno umirili in nato izzveneli.

Ne zato, ker bi hormonska nadomestna terapija bila “rešitev za vse”. Ampak zato, ker je bil v tem primeru ključni del destabilizacije prav v hormonski regulaciji.

To ni vedno začetek težav- včasih je razkritje

Pri nekaterih ženskah gre res za prvi pojav težav. In tam je smiselno razmišljati o hormonih, ritmu, podpori. Ampak pri drugih zgodba ni tako preprosta.

Veliko teh žensk je že celo življenje zelo funkcionalnih. Organizirane, odgovorne, perfekcionistične. Ampak tudi zelo napete, samokritične, krhke samopodobe. Zelo “držijo skupaj”.

Včasih so že od otroštva bolj občutljive. Samo da to nikoli ni bilo prepoznano. Desetletja to deluje.
Potem pa pride obdobje, ko telo tega več ne zmore zdržati na isti način.

In takrat se prvič pokaže: utrujenost od ljudi, preobčutljivost na dražljaje, potreba po tišini, občutek, da je vsega preveč.

To ni nova motnja. To je manj rezerve.

Zakaj je to pomembno

Če vse anksiozne ali depresivne simptome razumemo kot anksiozno ali depresivno motnjo, lahko nekaj pomembnega zgrešimo. Ker zdravimo simptom. Ne pa načina, kako sistem sploh deluje.

Včasih gre za hormonsko destabilizacijo.
Včasih za pravo motnjo razpoloženja.
Včasih pa za to, da se prvič pokaže nevrodivergenten način funkcioniranja, ki je bil prej kompenziran.

In pristopi v teh primerih niso isti.

Ko stvari dobijo smisel

Ko ženska prvič razume, kaj se dogaja, se pogosto zgodi nekaj pomembnega. Ne samo, da se simptomi umirijo. Spremeni se odnos do sebe.

Namesto: “Z mano je nekaj narobe.”

Se pojavi: “Moji možgani delujejo drugače in potrebujejo drugačne pogoje.”

In to je velika razlika.

Začetek novega obdobja

Perimenopavza ni nujno le obdobje polno težav. Pogosto pa je obdobje, ko se spremeni stabilnost sistema. Pri nekaterih ženskah to pomeni več nihanja, več občutljivosti, manj rezerve. Pri drugih se prvič pokaže način funkcioniranja, ki je bil prej kompenziran.

Ko to razumemo, se spremeni tudi pristop.
In pogosto tudi odnos do sebe.

Kljub vsemu, kar lahko ženske v tem obdobju doživljajo, je perimenopavza pogosto trenutek, ko postane jasno, kako sistem deluje in kako ga lahko podpremo.

Avtor
Piše

Daniela Fiket

Strokovna vodja multidisciplinarnega tima strokovnjakov na področju duševnega zdravja v Inštitutu Neocortex. V klinični praksi se posveča poglobljeni diagnostiki in obravnavi odraslih in mladostnikov z motnjami razpoloženja ter nevrodivergentnimi regulacijskimi profili. Posebej jo zanima razločevanje med primarnimi razvojno-nevrobiološkimi posebnostmi in sekundarnimi psihiatričnimi zapleti, kot so depresija, anksioznost in izgorelost. Je dolgoletna moderatorka foruma Psihiater odgovarja.
Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
88,363
21.04.2026 ob 18:53
272
09.04.2026 ob 10:16
1,636
15.04.2026 ob 13:27
866
16.04.2026 ob 23:43
800
20.10.2025 ob 12:35
Preberi več

Več novic

New Report

Close