Nova študija v reviji Environmental Research Letters potrjuje to, kar so raziskave že pokazale in mnogi že čutimo: poletja postajajo občutno daljša, pridejo bolj nenadno in so čedalje bolj vroča.
Na območju srednjih geografskih širin – kamor sodi večina Evrope, Severne Amerike in velik del Azije – so se poletja od leta 1990 podaljšala za 5 do 7 dni na desetletje. To pomeni, da imamo danes kar 30 dni poletnih razmer več kot v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Še bolj zaskrbljujoče je, kako hitro se kopiči toplota: vročina, ki presega običajne poletne meje, narašča več kot trikrat hitreje, kot je bilo v obdobju med letoma 1961 in 1990.
Raziskovalci z Univerze Britanske Kolumbije (Ted J. Scott, Rachel H. White in Simon D. Donner) so analizirali temperaturne podatke od leta 1961 do 2024. Za razliko od prejšnjih študij, ki so gledale le kopno, so tokrat zajeli tudi oceane in obale.
Kako so izmerili podaljšanje poletja?
Namesto da bi se zanašali na koledarske mesece, so za vsako lokacijo na zemljevidu določili lasten “poletni prag”. To je temperatura, ki je bila v preteklosti (1961–1990) presežena v 75 odstotkih dni. Ko so dnevne temperature presegle to mejo, se je poletje začelo, in ko so padle pod njo, se je končalo.
Daljša poletja prinašajo tudi več vročine
Poletja se ne daljšajo le na celini, ampak tudi na obalah in odprtem morju. Zanimivo je, da se najhitreje spreminjajo oceani. Ker voda nima tako velikih temperaturnih nihanj kot kopno, že majhen dvig temperature pomeni, da je poletni prag presežen za veliko več dni.
Morda najpomembnejši podatek pa je akumulirana toplota (skupna količina vročine čez celo poletje).
Poenostavljeno povedano to pomeni, da je vsak poletni mesec zdaj na vsako desetletje za približno pol stopinje Celzija toplejši.
Raziskovalci opozarjajo, da to močno obremenjuje človeško telo in drastično povečuje potrebe po hlajenju prostorov.
Zakaj se nekatera mesta segrevajo hitreje?
Razlike med mesti so velike:
- Sydney (Avstralija): Pridobi skoraj 15 poletnih dni na desetletje.
- Minneapolis: Več kot 9 dni na desetletje.
- Tokio: Le približno 2 dni na desetletje.
Razlog leži v obliki letne temperaturne krivulje posameznega mesta. Sydney ima majhne razlike med najhladnejšimi in najtoplejšimi meseci, zato že manjši dvig temperature hitro “potisne” veliko dni v poletni okvir. Tokio ima bolj izrazita nihanja med letom, zato isti dvig temperature ne premakne toliko dni čez mejo. Obalna območja imajo na splošno podoben profil kot Sydney in se lahko soočajo z nesorazmerno hitrim širjenjem poletja.
Zaradi ostrejših prehodov ni časa za prilagoditev
Poleg tega, da se poletje daljša, ne prihaja več postopoma, ampak vedno bolj nenadno. Takšni skoki so nevarni, saj ekosistemi, infrastruktura in naše zdravje nimajo časa za prilagoditev. Posledice so hitro taljenje snega, zgodnejše otoplitve jezer in pogostejši vročinski valovi, na katere naše telo še ni pripravljeno – prav ti prvi vročinski valovi so pogosto najbolj smrtonosni.
Zaradi daljšega poletja se soočamo z daljšimi sušami, večjimi požarnimi tveganji ter večjimi obremenitvami za energetiko in kmetijstvo.
Čeprav so raziskovalci iskali znake, da se je proces v zadnjem desetletju morda še dodatno pospešil, za to (še) nimajo trdnih statističnih dokazov. Vsekakor pa je jasno: poletje danes ni več takšno, kot je bilo.
Vir: Study Finds; Summer Is 30 Days Longer Than The 1960s, And Still Growing. Dostopno na: https://studyfinds.com/summer-getting-longer/. Zadnji dostop: April 20
