V zadnjih letih so klepetalniki z umetno inteligenco postali del vsakdana – nudijo nam pomoč pri delu in učenju, pomagajo pri reševanju vsakodnevnih težav in celo ponujajo prijateljske nasvete.
Ob tem opažamo zanimivo navado: ljudje z njimi komuniciramo presenetljivo človeško in uporabljamo vljudnostne fraze, ter se celo opravičimo, če menimo, da smo bili pregrobi. Takšne vljudnosti pa ne kažemo le do klepetalnikov, temveč tudi do računalnikov, telefonov in drugih virtualnih pomočnikov. Zakaj to počnemo, kaj to razkriva o nas in kakšne so posledice?
Tehnologija kot sogovornik
Če naprava uporablja jezik, se odziva in daje vtis, da nas razume, se samodejno aktivira socialni del naših možganov, za Psychology Today piše psihologinja Tara Well. Že leta 2007 so raziskave psihologa Nicholasa Epleya in njegovih sodelavcev pokazale, da zato ljudje nečloveškim tehnologijam pripisujemo misli in namene že ob minimalnih socialnih znakih.
Umetna inteligenca pa daje vse signale, kot da je zadaj razumno bitje – odziva se, sledi kontekstu, prilagaja ton in se sklicuje na že omenjene informacije. A zakaj se kljub zavedanju, da ne gre za živega sogovornika, še vedno obnašamo človeško?
Zakaj ostajamo vljudni, tudi ko ni nikogar na drugi strani?
Naši pogovori z umetno inteligenco več kot o napravi, s katero komuniciramo, povedo o nas. Razkrivajo naše notranje standarde, željo po doslednem vedenju in ohranjanju identitete, vključno z navadami kot so potrpežljivost, jasna komunikacija in spoštovanje pravil, tudi kadar niso nujna.
Čeprav klepetalniki z umetno inteligenco ne zahtevajo družbenih pravil, se naši vzorci vedenja še vedno aktivirajo, kar dokazuje, kako močno so ukoreninjeni v vsakodnevno komunikacijo.
Pogovori z umetno inteligenco torej razkrivajo, kdo smo, ko ni pravil in nam ni treba biti obzirni.
Ker umetna inteligenca nima zavesti ali čustev in je ne moremo užaliti, smo v pogovoru lahko neposredni, ukazovalni ali celo prezirljivi povsem brez posledic. A raziskave kažejo, da opustitev vedenjskih norm – tudi kadar niso obvezne – mnogim povzroči nelagodje, zato vseeno raje ohranijo prijazen ton in ostanejo vljudni.
Prijaznost nič ne stane – ali pač?
Medtem ko nas v večini situacij nič ne stane, da smo prijazni, učinek pa je običajno pozitiven, v primeru umetne inteligence ni tako, pišejo na spletni strani New York Timesa.
Sam Altman, izvršni direktor podjetja OpenAI, opozarja, da vsaka dodatna beseda, tudi “prosim” ali “hvala”, poveča porabo energije strežnikov in s tem stroške, kar je do sedaj stalo že več deset milijonov dolarjev.
Profesor fizike na Univerzi George Washington, Neil Johnson, pa vljudnostne fraze v pogovorih z umetno inteligenco primerja z embalažo – program se mora skozi njih prebiti, da pride do prave vsebine. To zahteva več električne energije, ki je delno pridobljena iz fosilnih goriv.
Z vidika stroškov in vpliva na okolje torej ni razloga, da bi bili vljudni do umetne inteligence.
Kaj pa posledice za nas?
Strokovnjaki pa za New York Times opozarjajo tudi, da lahko uporaba vljudnostnih fraz v pogovoru z umetno inteligenco poveča našo odvisnost od nje.
Ko se navadimo, da naši digitalni sogovorniki vedno odgovarjajo prijazno in nam ustrežejo, se lahko hitro zgodi, da se začnemo preveč zanašati nanje, kar zmanjšuje našo sposobnost samostojnega odločanja.
Čeprav je na tem področju potrebnih še veliko raziskav, je smiselno biti pozoren na vpliv tehnologije na naše vedenje in odločanje.
Viri:
- Saying ‘Thank You’ to ChatGPT Is Costly. But Maybe It’s Worth the Price. NY Times, dostopno na: https://www.nytimes.com/2025/04/24/technology/chatgpt-alexa-please-thank-you.html. Zadnji dostop: april 2026.
- Why It Feels Wrong to Be Rude to AI. Psychology Today, dostopno na: https://www.psychologytoday.com/us/blog/the-clarity/202603/why-it-feels-wrong-to-be-rude-to-ai. Zadnji dostop: april 2026.
