Imam prijateljico. Recimo ji Anja. Stara je 35 let.

Njeno otroštvo je bilo vse prej kot otroštvo. Oba starša sta bila alkoholika. Spomnim se, kako mi je pripovedovala, da jo je mama kot majhno deklico pošiljala v trgovino po tiste poceni diskontne žganice. Takrat še ni bilo omejitev – otroci smo lahko kupovali alkohol in cigarete. Ona pa je že pri osmih, devetih letih nosila domov steklenice, kot da nosi kruh.

Večkrat je mamo našla nezavestno na tleh. Pobruhano. V lastnih fekalijah. Kot otrok je čistila odraslo žensko, ki bi morala skrbeti zanjo.

Mama je umrla zaradi posledic alkohola, ko je bila Anja še deklica. Oče ni bil nič boljši. Alkohol je bil v njihovi hiši stalnica – kot kos pohištva, ki ga ne moreš odstraniti.

Vedno sem mislil, da bo ona drugačna. Da bo prav zaradi vsega, kar je preživela, prekinila ta krog.

Danes ima Anja 12-letno hčerko. In z bolečino v srcu gledam, kako zgodovina ponavlja samo sebe.

Z možem se pogosto napijeta. Ne govorim o kozarcu vina ob večerji. Govorim o večerih, ko komaj stojita. O glasnih prepirih. O tem, da se na hčerko dere, včasih zaradi malenkosti, včasih brez razloga. Deklica se zapira vase. Anjo imam rad. Vidim, da je v stiski. Vem, da njeno pitje ni zabava, ampak beg. Beg pred bolečino, ki je nikoli ni predelala. Beg pred otroštvom, ki ga ni imela. Beg pred občutkom, da ni dovolj dobra.

A težava je, da ona tega ne prizna. Pred mano skriva. Ko omenim alkohol, se zasmeji. Reče, da pretiravam. Da vsi pijejo. Da ima vse pod kontrolo. Jaz pa vidim, da nima.

Kako pomagati človeku, ki noče pomoči?

Kako prebiti zid zanikanja, ne da bi ga s tem še bolj oddaljil od sebe?

Kako zaščititi otroka, ne da bi izdal prijateljico?

Strah me je, da bo deklica čez 20 let pisala enako zgodbo o svoji mami.

Ne želim je obsojati. Ne želim ji pridigati. Želim ji pomagati. A ne vem več, kako. Kje je meja med podporo in tem, da s tišino omogočaš nadaljevanje istega vzorca?