Zakaj je zanikanje demence nevarno – za bolnika in za tistega, ki skrbi

Mama obtožuje hčer, da ji krade denar. Hči z njo živi. Skrbi zanjo. Vodi gospodinjstvo, zdravila, obiske, dokumente. Druga hči pride občasno na obisk.

Pri zdravniku mama ne ve, kateri datum je. Ne ve, koliko je stara. Ne zna narisati ure. Zdravnik omeni demenco. Druga hči odkima: “Nima demence. Samo zbegana je. Sestra pretirava.”

V tistem trenutku mama ni več edina, ki je izgubljena. Izgubljena je tudi hči, ki zanjo skrbi – ujeta med skrbjo, odgovornostjo in obtožbo. In bolezen dobi novo obliko. Ne v mami. V odnosih.

Kaj se v resnici dogaja, ko svojec zanika bolezen

Zanikanje ni odločitev, je obrambni odziv.

Ko človek ne zmore sprejeti realnosti, jo potisne stran – ker bi drugače razpadel njegov notranji red. Vprašanja, ki se ob tem odprejo, so prevelika:

• kdo je ta starš zdaj,
• kakšna je moja nova vloga,
• koliko odgovornosti me čaka,
• kaj to pomeni za prihodnost,
• kaj, če zbolim tudi jaz.

Zanikanje je način, kako si svojec kupi čas. Težava je, da ta čas pogosto plača nekdo drug.

Zakaj svojec ne vidi tega, kar je očitno

Ker bi moral, če bi videl, sprejeti več resnic hkrati:

• da je starš bolan,
• da se stanje ne bo popravilo samo od sebe,
• da bo odgovornost rasla,
• in da bo moral tudi sam nekaj spremeniti.

Zanikanje omogoča ohranjanje znane slike:

• “Mama je v redu.”
• “Problem je v odnosih.”
• “Nekdo pretirava.”

In tako bolezen dobi nadomestno razlago – konflikt med sorojenci.

Kako se počuti svojec, ki zanika (čeprav tega ne prizna)

Na zunaj deluje razumski. Prepričan. Miren. V resnici pa je pogosto nenehno napet, hitro razdražljiv, prepričan, da ga drugi napadajo ali dramatizirajo in v stalni obrambi “resnice”. Znotraj sebe pa ne ve, kje naj začne, ne ve, kako bi se s tem spopadel, boji se izgube nadzora in se boji, da bi se bolezen lahko dotaknila tudi njega.

Zanikanje ni mir. Je stalna notranja obramba, ki jemlje ogromno energije.

Zakaj zanikanje najbolj škodi osebi z demenco

Ko se bolezen zanika:

• se zamuja z diagnozo,
• se ne prilagodi okolja,
• osebe se ne podpre,
• sili se jo v naloge, ki jih ne zmore več,
• njeno vedenje se razlaga kot trma ali nagajanje.

Oseba z demenco pa medtem izgublja sposobnosti. Če okolica tega ne upošteva, izgublja še občutek varnosti in dostojanstva.

Kaj zanikanje naredi tistemu, ki skrbi

Hči, ki skrbi, je hkrati osumljena, izčrpana, čustveno zlomljena in pogosto popolnoma sama. Namesto podpore dobi dvom. Namesto razbremenitve pa obtožbo. Namesto priznanja, se pojavlja vprašanje: “Kaj pa, če ima res prav?”

To je ena najbolj krutih posledic zanikanja; da se krivda in odgovornost prestavita na tistega, ki nosi največ.

Demenca ne čaka, da bo vsem jasno

Demenca ne napreduje počasneje zato, ker se o njej ne govori. Če zanikate, ste morda trenutno bolj mirni. A oseba z demenco je zaradi tega:

• bolj zmedena,
• bolj prestrašena,
• bolj sama.

Sprejeti bolezen ne pomeni, da se z njo strinjate, pomeni, da prenate delati proti njej na napačen način.

Ko bolezen odpre stare rane

Sorojenci se pri demenci pogosto sporečejo, ker ne stojijo na isti točki resničnosti. Eden bolezen živi vsak dan, drugi jo vidi občasno. Ob tem se zelo pogosto odprejo tudi stare zamere:

• kdo je bil vedno bolj viden,
• koga je mama raje pohvalila,
• komu je bolj zaupala.

Bolezen postane sprožilec, skozi katerega pride na plano vse tisto, kar v družini nikoli ni bilo zares izrečeno ali razrešeno. In ko bolezen ni sprejeta, mora nekdo drug nositi posledice.