Limfom ali rak limfatičnega sistema je ena najhitreje naraščajočih vrst rakastih bolezni, saj za ne-Hodgkinovimi limfomi vsako leto zboli od tri do štiri odstotke več ljudi kot leto pred tem. Čeprav ni dokazano, zakaj narašča tako hitro, pa strokovnjaki sumijo, da je to vsaj deloma posledica vse bolj onesnaženega okolja, lahko pa so povezani tudi z virusnimi okužbami. Znaki limfoma so lahko podobni znakom prehladnih obolenj, zato se dostikrat zgodi, da se bolniki ne menijo zanje. Uspešnost zdravljenja pa je, tako kot pri vseh drugih rakavih boleznih, odvisna od tega, kako zgodaj je limfom odkrit.
Limfomov je več vrst. Znani so Hodgkinovi in ne-Hodgkinovi limfomi. Več je ne-Hodgkinovih limfomov, okrog 250 novih bolnikov letno, medtem ko jih za Hodgkinovimi limfomi zboli okrog 50. To so podatki Registra raka za Slovenijo iz leta 2001. Med virusi, ki lahko vplivajo na nastanek limfomov, so na primer Epstein Barrov virus, humani T limfocitotropni virus 1, pa tudi bakterija Helicobacter Pylori. Na splošno so bolj ogroženi ljudje s pomanjkljivim imunskim odzivom – ta je lahko bodisi prirojen ali pa pridobljen (na primer, če so okuženi z virusom hiv ali pri bolnikih s presajenim organom, ki imajo predpisano jemanje zdravil za oslabitev delovanja imunskega sistema). Limfomi se pogosteje pojavljajo pri ljudeh določenih poklicev: pri gozdarjih, delavcih v kmetijstvu. Verjetno zaradi povezanosti s pesticidi.
Za Hodgkinovim limfomom najpogosteje zbolijo ljudje v starosti od 15 do 35 let in pozneje, od 55 do 60 let. Ne-Hodgkinove limfome pa imajo navadno starejši ljudje, vendar so lahko med njimi tudi otroci. Razlika med eno in drugo vrsto bolezni je v limfomskih celicah, ki so med seboj različne, pa tudi njihovo vedenje (in s tem potek bolezni ter klinična slika) je različno. Limfomi na začetku niso boleči. Večina bolnikov opazi, da se nekaj dogaja, ker zatipa povečane bezgavke. Največkrat so to vratne bezgavke, lahko tudi v nadključničnih kotanjah, nekoliko redkeje pod pazduhami in v dimljah. Povečane bezgavke so čvrsto elastične, običajno ločene ena od druge, zatipamo jih kot nekakšno žogico in ne bolijo. Vnete bezgavke pa so za razliko mehkejše in boleče. Dostikrat je postavljanje diagnoze zelo zapleteno.
ZDRAVLJENJE
Zdravljenje je navadno kombinirano – s kemoterapijo in obsevanjem, operacije pa niso značilne. Izjeme so le, če je prizadet na primer želodec ali črevesje, kjer je operacija prva v poteku zdravljenja, sledita pa ji kemoterapija in obsevanje. Glede na razširjenost bolezni določijo, koliko »ciklusov« kemoterapije bo bolnik dobil in tudi, koliko agresivna bo.
Po kemoterapiji je treba ugotoviti, kaj je z »ostankom« bolezni. Če je ta ostanek živ (oz. vitalen), kakor pravijo, ga je treba uničiti z dodatno kemoterapijo in oziroma ali obsevanjem. Če ni, potem dodatna terapija ni potrebna.
Kemoterapija in obsevanje, ki sodita med standardne načine zdravljenja, bolnike močno obremenjujeta, kar je vsesplošno znano. Dobra novica pa je, da so limfomi na splošno dobro ozdravljivi. Velik delež bolnikov se bo lahko pozdravil, če bo bolezen pravočasno odkrita. Posebej dobra novica je, da se lahko (sicer redkeje) bolnik pozdravi, tudi če se bolezen ponovi (kar ni značilno za druge vrste rakavih bolezni). Hodgkinov limfom v začetnem stadiju je, denimo, 99-odstotno ozdravljiv. Pri ne-Hodgkinovih limfomih je napoved nekoliko slabša. Novo upanje za še boljša preživetja daje sodobna farmacevtika, ki razvija nova zdravila: to so biološka zdravila.
BIOLOŠKA ZDRAVILA
Monoklonska protitelesa – rituksimab
Prihodnost zdravljenja onkoloških bolnikov so biološka tarčna zdravila. Ta namreč uničijo tumorske celice, medtem ko zdrave, hitro deleče-se celice niso prizadete. S tem pa ni neželenih učinkov, povezanih s klasično kemoterapijo (slabost, izpadanje las, nevarnosti okužbe, anemije…). Biološka zdravila se v onkogiji uporabljajo od leta 1997, ko je FDA (Food and Drug Administration), ameriška agencija za hrano in zdravila odobrila rituksimab. To so monoklonska protitelesa, ki nevtralizirajo natančno določeno tarčo na rakavi celici, ki razlikuje rakavo od zdrave celice.
Prvo monoklononsko protitelo, s katerim so onkologi začeli zdraviti posebno obliko krvnega raka (ne-Hodgkinov limfom), predstavlja prelomnico v zdravljenju raka.
Prvo monoklonsko protitelo, ki so ga začeli uporabljati za zdravljenje v onkologiji, je rituksimab. Delovanje rituksimaba je usmerjeno proti molekuli, imenovani antigen CD20, ki je prisoten na površini B celic (podvrsta belih krvničk) pri ne-Hodgkinovem limfomu in drugih B-celičnih obolenjih. Rituksimab se veže na molekulo CD20 in sproži uničenje te celice ter posledično zmanjšanje oziroma izginotje tumorja.
Zdravljenje (rituksimab dodajo standardni kemoterapiji) podaljša preživetje bolnikov z nizko-maligno obliko ne-Hodgkinovega limfoma, pri agresivni obliki bolezni pa je možnost ozdravitve s pomočjo rituksimaba bistveno večja. Že leta 1997 je bil za zdravljenje ne-Hodgkinovega limfoma registriran v ZDA in Švici, v EU je na voljo od leta 1998, v Sloveniji pa od leta 2001.
Radioimunoterapija – ibritumomab tiuxetan
Radioimunoterapijo po posebnem režimu uporabljajo specialisti- onkologi za zdravljenje nekaterih vrst limfomov. Radioimunoterapija je povsem novo, obetajoče področje pri zdravljenju raka. Lahko bi rekli, da združuje moč ozko usmerjenih monoklonskih protiteles in sposobnost uničevanja rakavih celic, ki jo ima sevanje. Kombinacija zdravila je narejena tako, da se povežejo monoklonska protitelesa z radioaktivnimi izotopi. To seveda pomeni, da je v zdravljenje bolnika z limfomom vključenih več strokovnjakov. Najprej morajo specialisti jedrske medicine »označiti« aktivno substanco. To pomeni, da ustvarijo že omenjeno kombinacijo zdravila, ki ga potem dobi bolnik v žilo. Zdravilo kroži po telesu, dokler ne prepozna okvarjenih celic. Potem pa se veže nanje in jim preda svoj smrtonosni citotoksični tovor. S tem uničuje rakave celice.
Pomembno je, da je ta kombinacija zdravil primerna za bolnike, pri katerih se je bolezen poslabšala. Za zdravljenje limfomov je na voljo tudi učinkovito biološko zdravilo. V primeru, da to zdravilo samo ne pomaga, se lahko zdravniki odločijo za zdravljenje z radioimunoterapijo. Seveda je odločitev odvisna od bolnika. Pomembno je, v kakšnem stanju je, kajti zdravilo ima tudi stranske učinke, ki so lahko zelo nevarni. Zato se zdravniki odločajo za zdravljenje vsakega bolnika posebej. Nov način zdravljenja lahko uporabljajo tudi naši zdravniki.
Iz literature in člankov povzelo Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L
