Iztok Ribnikar: "Že po prvem posegu sem naslednji dan začutil olajšanje."

Živel je povsem običajno, aktivno življenje. Veliko je delal, potoval, kolesaril in prosti čas preživljal z družino. Nato je Iztok Ribnikar začel opažati, da pri hoji v klanec ne zmore več tako kot prej. Zadihanost je postajala vse hujša, pridružila sta se nenavaden kašelj in utrujenost. Skoraj leto dni je trajalo, preden je dobil odgovor: kronična trombembolična pljučna hipertenzija (CTEPH). O poti od prvih simptomov do zdravljenja, ki mu je močno spremenilo življenje, se z njim podkastu PH: zgodbe in znanje pogovarja voditeljica Katja Cimermančič.

Ni bila kriva slaba kondicija

Prve težave je Iztok opazil leta 2013. Sprva jim ni posvečal večje pozornosti. Po zimi pač nisi v najboljši kondiciji, si je mislil. Toda spomladi je sedel na kolo in hitro ugotovil, da je nekaj drugače. Če je bila prej partnerka tista, ki ga je prosila, naj vozi počasneje, je bilo nenadoma ravno obratno. Celo na ravnem je moral ustavljati, sestopiti s kolesa in počakati, da se je nadihal.

Težave so se stopnjevale več mesecev. Pridružil se je nenavaden, dražeč kašelj, ki je včasih trajal tudi več ur, preiskave pa sprva niso pokazale jasnega vzroka. V službi je moral na poti v tretje nadstropje najprej počivati v vsakem nadstropju, pozneje že po nekaj stopnicah.

Ko je zaradi poslabšanja nazadnje pristal na urgenci, je tja prišel s službeno torbo. Prepričan je bil, da bo po pregledu nadaljeval pot v službo. Namesto tega je ostal v bolnišnici. Preiskave so pokazale strdke v pljučih, pozneje pa tudi povišane tlake v pljučnem obtoku. Po dodatnih pregledih je izvedel, da ima kronično trombembolično pljučno hipertenzijo – obliko pljučne hipertenzije, pri kateri strdki v pljučnih žilah otežujejo pretok krvi in povečujejo obremenitev desnega dela srca.

“Po eni strani je bil šok, po drugi strani pa sem si nekako obljubil, da bom to že premagal,”

se spominja.

Na Dunaj na zdravljenje

Iztok je začel jemati zdravila za preprečevanje nastajanja novih strdkov in nato tudi zdravila za obvladovanje pljučne hipertenzije. Simptomi so se sprva omilili, vendar je bolezen kljub temu napredovala. Pojavljati so se začele omedlevice, desni del srca je bil vse bolj obremenjen, zdravniki pa so ocenili, da potrebuje drugačen pristop.

Napoten je bil na Dunaj, kjer so ocenili, da je primeren za poseg imenoval balonska dilatacija. Novica je zanj pomenila olajšanje, hkrati pa tudi nov strah.

“Predstavljal sem si veliko bolj grozno, kot je potem v resnici bilo,” pripoveduje. Še bolj ga je presenetilo, kako hitro je začutil spremembo. “Že po prvem posegu sem naslednji dan začutil olajšanje. Prav neverjetno,” se spominja.

V dobrih dveh letih je opravil deset posegov. Po vsakem je opažal izboljšanje, že po prvih nekaj so izginile omedlevice, postopoma se je povečala tudi njegova telesna zmogljivost. Po njegovih besedah so se pljučni tlaki znižali skoraj do normalnih vrednosti, desni del srca, ki je bil zaradi bolezni močno povečan, pa se je vrnil v normalno velikost.

Izkušnja, ki jo danes lahko preda naprej

Ko se je sam prvič srečal z zdravljenjem, ni poznal nikogar, ki bi šel skozi enako izkušnjo. Z drugimi bolniki se je sicer povezoval prek Društva za pljučno hipertenzijo Slovenije, a nekoga, ki bi mu iz prve roke povedal, kako je videti prav takšno zdravljenje, takrat ni srečal. Zato danes svojo izkušnjo z veseljem deli naprej.

Pogovor zato ni le zgodba o bolezni, temveč predvsem o tem, kako hitro lahko spregledamo prve znake, kako težka je negotovost brez diagnoze in kaj pomeni, ko se po letih omejitev telo začne odzivati drugače. Iztok pa odkrito govori tudi o tem, kako mu je bolezen spremenila pogled na življenje.

Celotno zgodbo Iztoka Ribnikarja si lahko ogledate tukaj.