V tem članku boste prebrali:

• Doseženi cilji nas pogosto osrečijo le za kratek čas, ker se ljudje hitro prilagodimo novim okoliščinam in se naše želje spreminjajo.
• Za številnimi življenjskimi cilji se pogosto skrivajo globlje potrebe, kot so varnost, sprejetost, bližina ali občutek smisla.
• Trajnejše zadovoljstvo ne izhaja iz nenehnega doseganja novih ciljev, temveč iz razumevanja, kaj nam je v določenem življenjskem obdobju resnično pomembno.

Včasih si nečesa želimo z vsem srcem; boljšo službo, lastni dom, več prostega časa, finančno varnost, odnos, po katerem hrepenimo leta… Prepričani smo, da bomo srečnejši, ko bomo to dosegli.

Naposled se zgodi tisti dan, tisti težko pričakovani trenutek, ko želja postane resničnost; uresniči se nam prav tisto, kar smo si zares najbolj želeli. Vendar nas, namesto težko pričakovanega občutka izpolnjenosti, sreče in potešenosti, preseneti zgolj in samo kratkotrajna evforija, medtem ko navdušenje nad dosežkom hitro zbledi. Kar je bilo nekoč vir sanjarjenja in pričakovanja, kar nas je »držalo pokonci«, s svojo izpolnitvijo postane le še en dosežen cilj v našem življenju. Hitro ga nekam pospravimo in si omislimo nek nov cilj, neumorno sledimo in hrepenimo po svoji novi največji želji.

Mnogi se ob tem vprašamo: »Kaj je narobe z menoj? Zakaj me izpolnitev najglobljih želja ne osrečuje?« Odgovor je v resnici zares preprost.

Spreminjamo se skupaj z življenjem

Ljudje nismo enaki pri dvajsetih, tridesetih ali šestdesetih letih. Naše izkušnje, vrednote, zmogljivosti in pogledi na življenje, se nenehno na novo oblikujejo.

Kar nam je nekoč pomenilo simbol uspeha, danes morda ne pomeni več veliko. Kar nas je nekoč navduševalo, nas lahko danes pusti ravnodušne. To ne pomeni, da smo nehvaležni ali da smo izgubili sposobnost do sanjarjenja, hrepenenja, ustvarjanja. Pomeni le, da smo se spremenili.

Na podlagi vsakodnevnih izkušenj in preizkušenj, se naša lestvica vrednot in interesov nenehno spreminja. Želje, oblikovane in sanjane v nekem preteklem obdobju našega življenja, niso več želje nas, kakršni smo medtem postali.

Zakaj se tako hitro navadimo na dobro?

Ljudje se na dobro in udobno hitro privadimo in navadimo.

Težko prigarana nova hiša kaj hitro postane samoumevna. Čar okoliša, ki smo ga občudovali in želeli tam zaživeti, se spremeni, ko tam zares zaživimo. Nova, tako zelo težko prigarana in željena služba hitro postane vsakodnevna rutina. Dragocenost, po kateri smo dolgo hrepeneli in zanjo leta varčevali, se tako hitro umesti v naše okolje, da jo komaj še opazimo.

Vse našteto pa ne pomeni, da je z nami nekaj narobe, pač pa je vse to popolnoma naravno doživljanje vsakogar od nas.

Naša sreča namreč ne izvira zgolj iz osvojitve zastavljenega cilja; posedovanja stvari, dokončanja študija, napredovanja v službi… ampak iz občutka rasti, ustvarjanja, raziskovanja in upanja. Ko nekaj dosežemo, osvojimo, usvojimo, se naš pogled začne usmerjati naprej.

Kaj v resnici iščemo?

Včasih si ne želimo toliko stvari same, kakor si želimo občutka, ki ga pričakujemo ob tem, ko bomo nekaj pridobili. Ne želimo si nujno več denarja, ampak imamo zgolj potrebo po varnosti. Ne želimo si samo uspeha, ampak priznanja, ki ga morda nismo bili nikoli deležni. Ne želimo si zgolj partnerja, ampak bližine in sprejetosti.

Ko torej dosežemo naš cilj, se lahko zgodi da tista naša globlja potreba še vedno ostaja neizpolnjena. Zato nas rezultat, ki smo ga dosegli, osreči zgolj na kratki rok in nam ne nudi globlje in dolgotrajne zadovoljitve, ki smo jo pričakovali.

Na sliki: Hedonistični krog prikazuje, kako se težnja po prijetnih ali neprijetnih življenjskih spremembah sčasoma vrne k približno običajni ravni zadovoljstva.

Sreča ni ciljna črta

Pogosto si predstavljamo, da bomo nekega dne prispeli do točke, kjer bo vse urejeno in bomo trajno zadovoljni, vendar v življenju ne obstaja takšna ciljna črta. Življenje je gibanje; obdobja zadovoljstva in miru se nekako prepletejo z novimi vprašanji, novimi željami in novimi izzivi. To ne pomeni, da nikoli ne dosežemo sreče. Pomeni le, da sreča ni stanje, ki ga enkrat osvojimo in obdržimo za vedno. Je nekaj, kar vedno znova ustvarjamo, v drobnih trenutkih vsakdana.

Morda ni čas za več, ampak za drugače

Ko nas stvari, ki smo si jih nekoč tako zelo želeli in s težavo pridobili, ne osrečujejo več, nas življenje ne vabi k temu, da bi imeli še več, pač pa, da si zastavimo vprašanje: »Kaj mi je danes zares pomembno? Kaj me napolni z energijo? Kdaj se počutim najbolj živega? Kaj sem med lovljenjem ciljev pozabil opaziti?«.

Odgovori ne pridejo vedno takoj in niso vedno preprosti. Pogosto pa prav z zastavljanjem takšnih  vprašanj odkrijemo novo pot. Ne zato, ker bi bilo z našimi preteklimi željami kaj narobe, pač pa zgolj zato, ker smo se medtem spremenili, pridobili smo veliko novih izkušenj, preživeti smo morali nešteto drobnih presenečenj.

V tistem trenutku lahko ugotovimo, da sreča ni v tem, da pridobimo, kar smo si nekoč tako zelo želeli pač pa je smisel globlji, je predvsem v tem, da odkrijemo, kaj v resnici potrebujemo.

Življenje od nas ne pričakuje, da bomo stalno sledili istim sanjam, nežno nas vabi, da jih odložimo in prisluhnemo novim, tudi če prejšnjih še nismo popolnoma uresničili. Ker to je dokaz, da živimo, rastemo in zorimo; smo kakor drevo, ki vsako leto požene nove veje, ne da bi pri tem zanikalo svoje korenine.