“Ko govorimo o postavljanju meja ali občutku varnosti, si pogosto predstavljamo dramatične ali očitno nevarne situacije. V resnici pa večina kršitev meja nastane v precej bolj vsakdanjih okoliščinah – v odnosih z ljudmi, ki jih poznamo. Pogosto ne gre za nekaj, kar bi na prvi pogled delovalo kot velika nevarnost, temveč za manjše prestope meje, ki se pojavljajo v vsakdanjih odnosih in situacijah,” pravi dr. Petra Čarman, doktorica socialne psihologije in univerzitetna diplomirana varstvoslovka z dolgoletnimi izkušnjami v izobraževanju, facilitaciji in delu s skupinami.
Takšne situacije so lahko zelo različne. “Morda gre za sodelavca, ki vam redno nalaga dodatno delo, čeprav ste že povedali, da ga ne morete prevzeti. Lahko je znanec, ki vztraja pri osebnih vprašanjih, čeprav ste jasno pokazali, da o tem ne želite govoriti. Včasih gre za nekoga, ki preprosto ignorira zavrnitev, za neprijetne komentarje o videzu ali za dotik, ki ga nismo povabili. Pogoste so tudi situacije z vsiljivim humorjem, fizično bližino brez dovoljenja ali pritiskom na zmenkih,” našteva sogovornica.
Skupna značilnost teh situacij je, da so pogosto socialno zapletene. “Ne gre za jasno črno-belo situacijo, zato se veliko žensk znajde v notranjem dialogu: Ali pretiravam? Ali naj sploh kaj rečem? Nočem biti tečna. Nočem izpasti občutljiva ali preveč čustvena.”
Prav ta dvom je eden od razlogov, da se na kršitev meje pogosto ne odzovemo takoj, je jasna Čarmanova. Zato, poudarja, je sposobnost prepoznati nelagodje in postaviti mejo že v zgodnjih trenutkih tako pomembna.
Večina nasilja se ne zgodi med neznanci, ampak med ljudmi, ki se že poznate – v službi, v družini, na zmenkih ali v širšem socialnem krogu. Zato je sposobnost prepoznati nelagodje in postaviti mejo že v zgodnjih trenutkih zelo pomembna. Veliko situacij se namreč začne z majhnimi prestopi meje, ki se lahko postopoma stopnjujejo.
Dr. Petra Čarman, doktorica socialne psihologije in univerzitetna diplomirana varstvoslovka ter nosilka projekta in vodja delavnic Opolnomočenje skozi samoobrambo, ESD Slovenija.
Zakaj je “ne” tako težka beseda
“Dekleta že zelo zgodaj dobijo sporočila, da je pomembno biti prijazna, ustrežljiva in da ni lepo povzročati konfliktov. Pogosto slišijo, naj ne bodo preveč glasna, naj bodo razumevajoča in naj predvsem poskrbijo za druge. Če odraščaš s takšnimi sporočili, se lahko beseda “ne” hitro začne zdeti nekaj nesramnega, egoističnega ali konfliktnega. Veliko žensk ima zato občutek, da morajo potrebe drugih postaviti pred svoje. Ko pa vendarle želijo postaviti mejo, se pogosto pojavi občutek krivde – kot da s tem nekoga razočarajo ali prizadenejo,” pripoveduje Čarmanova.
Zato se, nadaljuje sogovornica, veliko ljudi nauči zavrnitev ublažiti ali jo zapakirati v bolj sprejemljivo obliko. Namesto jasnega “ne” rečejo na primer “mogoče kasneje.” ali “zdaj nimam časa”. “Takšni odgovori so pogosto poskus, da bi ohranili prijetno vzdušje in se izognili morebitnemu konfliktu.”
Pomemben dejavnik je tudi strah pred reakcijo druge osebe. Veliko žensk po besedah Čarmanove vnaprej predvideva, da bi lahko druga oseba reagirala z jezo, pritiskom ali užaljenostjo, zato raje popustijo, še preden sploh izrazijo svojo mejo.
Raziskave kažejo tudi zanimiv pojav, spomni doktorica socialne psihologije. “Ženske so v družbi pogosto socialno bolj kaznovane, če so zelo neposredne ali odločne. Enako vedenje, ki je pri moških razumljeno kot samozavest ali odločnost, je pri ženskah lahko hitro označeno kot agresivno ali neprijetno. Zato postavljanje meje za mnoge ženske ni samo preprosta odločitev, ampak notranji konflikt med dvema pomembnima vrednotama: skrbjo za odnos in skrbjo zase.”
Ko se ženska znajde v situaciji, kjer mora postaviti mejo, lahko to zato deluje, kot da je v nasprotju z vlogo, ki se jo je učila vse življenje.
Pri učenju postavljanja meja je zato pomembno razumeti, da meja ni agresija, poudarja Čarmanova. “Postavljanje meje je v resnici oblika samozaščite in skrbi zase. Veliko ljudi ima občutek, da morajo svojo odločitev vedno podrobno razložiti ali opravičiti, vendar to ni nujno. V praksi je pogosto ravno obratno – jasna in kratka meja je lahko veliko bolj učinkovita kot dolga razlaga.”
Kaj se zgodi v telesu, ko se znajdemo v neprijetni situaciji
Ko se znajdemo v neprijetni ali potencialno nevarni situaciji, naš živčni sistem pogosto reagira hitreje, kot lahko o tem zavestno razmišljamo, razlaga sogovornica. Telo ima namreč vgrajen avtomatski sistem za preživetje, ki nas poskuša zaščititi. Najpogostejši odzivi, o katerih govorimo, so boj (fight), beg (flight) in zamrznitev (freeze). V zadnjih letih pa se vse več govori tudi o četrtem odzivu, ki mu pravimo ugajanje (fawn).
“Pomembno je razumeti, da ti odzivi niso zavestna odločitev. Gre za biološke reakcije živčnega sistema, ki se sprožijo samodejno, ko telo zazna nevarnost ali močno nelagodje. Eden najpogostejših odzivov je prav zamrznitev – trenutek, ko oseba otrpne, ne ve, kaj reči ali narediti, in preprosto obstane. Zaradi tega se ljudje kasneje pogosto sprašujejo: “Zakaj nisem nič rekla?” ali “Zakaj se nisem odzvala?”
Pomembno sporočilo je, da takšna reakcija ni znak šibkosti. Je del naravnega sistema preživetja, ki ga ima vsak človek, poudarja Čarmanova.
Manj znan, a zelo pogost odziv je tudi ugajanje oziroma fawn. “Pri tem se oseba skuša iz neprijetne situacije rešiti tako, da zmanjša napetost: začne se smejati, biti posebej prijazna, popuščati ali skuša pomiriti drugo osebo. Gre za strategijo, s katero telo poskuša preprečiti zaostrovanje situacije. Ta odziv se lahko razvije tudi kot posledica socializacije, saj so mnoge ženske že od mladosti spodbujene, da ohranjajo harmonijo v odnosih in pomirjajo napetosti.”
Zato ni nenavadno, da ljudje kasneje razmišljajo, da bi morali reagirati drugače. V resnici pa so ti odzivi večinoma avtomatski in biološki.
5 korakov za jasno postavljanje meja
Če želite začeti bolj jasno postavljati meje, dr. Čarmanova poudarja, da ni nujno, da gre za velike ali dramatične spremembe. Pogosto pomagajo že zelo preprosti koraki, ki jih lahko začnemo uporabljati v vsakdanjih situacijah. Pomembno je predvsem, da začnemo bolj pozorno poslušati svoje občutke in si dovolimo reagirati nanje.
Doktorica socialne psihologije in univerzitetna diplomirana varstvoslovka zato svetuje naslednjih 5 korakov:
1. Prepoznajte nelagodje.
Meja se pogosto pokaže najprej kot občutek v telesu – kot napetost, nelagodje ali občutek, da nekaj ni v redu. Telo pogosto zazna prestop meje prej kot razum. Intuicija je zato pogosto prvi signal, da situacija ni prijetna. Pomembno je, da tak občutek vzamemo resno, tudi če ga še ne znamo povsem razložiti.
2. Ustavite situacijo.
Včasih že majhna prekinitev lahko ustavi dinamiko, ki se razvija v neprijetno smer. To je lahko zelo preprost stavek, ki ustvari prostor za premislek ali spremembo situacije. Na primer: “Počakaj” ali “To mi ni prijetno.” Takšna kratka prekinitev lahko že sama po sebi jasno pokaže, da nekaj ni v redu.
3. Povejte kratek in jasen stavek.
Ko postavljamo mejo, so kratki stavki pogosto veliko bolj učinkoviti kot dolge razlage. Preprost stavek je jasen in ga je težje spregledati ali relativizirati. Primeri so lahko: “Ne”, “To mi ne ustreza” ali “Ne želim tega.”
4. Ne opravičujte se preveč.
Veliko žensk ima občutek, da morajo svojo mejo takoj omiliti z opravičilom ali dolgo razlago. Vendar lahko pretirano opravičevanje mejo oslabi. Pogosto je veliko bolj učinkovito, če ostanemo pri jasni in mirni izjavi. Manj učinkovito je na primer: “Žal mi je, ampak …” Bolj jasno je preprosto: “Ne.”
Pri tem ni pomembno samo, kaj rečemo, ampak tudi, kako: glas, drža telesa in očesni stik lahko zelo okrepijo sporočilo.
5. Po potrebi ponovite mejo.
Včasih ena izjava ni dovolj in je treba mejo ponoviti. To ni nesramnost, ampak doslednost. Prav ponavljanje pogosto pomaga, da druga oseba razume, da je meja resna in da se ne bo spremenila. Doslednost je zato ena ključnih veščin pri postavljanju meja.
Zakaj je te veščine dobro vaditi?
Na delavnicah opolnomočenja skozi samoobrambo (Empowerment Self-Defense, ESD), udeleženke teh veščin ne spoznavajo le na teoretični ravni, ampak jih tudi aktivno vadijo. “To je pomembno zato, ker v stresnih ali neprijetnih situacijah pogosto ne reagiramo povsem zavestno – aktivira se tako imenovani “avtopilot”. Takrat se mnogi ljudje odzovejo na način, ki so ga vajeni: s tišino, z živčnim smehom ali s popuščanjem,” pojasnjuje dr. Petra Čarman, ki je tudi nosilka projekta in vodja delavnic Opolnomočenje skozi samoobrambo, ESD Slovenija.
• Več o pristopu Opolnomočenje skozi samoobrambo, Empowerment Self-Defense (ESD), ki združujejo psihološke, verbalne in fizične strategije za večjo osebno varnost, si lahko preberete v tem članku.
Če novih načinov odzivanja ne vadimo, se telo v napetih situacijah skoraj vedno vrne k starim vzorcem. Ko pa določene odzive vadimo večkrat, začne telo ustvarjati nove, bolj uporabne reakcije. Podobno kot pri športu ali glasbi: z vajo telo razvije spomin, ki omogoča hitrejši in bolj samozavesten odziv, je slikovita sogovornica.
“Pristop opolnomočenja skozi samoobrambo se zato ne osredotoča na to, da bi ljudi kritizirali zaradi njihove reakcije, ampak na to, da jih naučimo te odzive prepoznati in postopoma ponovno aktivirati glas, gibanje in možnost izbire.” Ko razumemo, kaj se dogaja v našem telesu, je veliko lažje najti način, kako se v takšnih situacijah odzvati bolj zavestno, je jasna dr. Petra Čarman.
Na delavnicah zato pogosto poudarimo zelo preprosto, a pomembno idejo: “Ne” je cel stavek. Ali kot radi rečemo: “Beseda ‘ne’ je popoln stavek – in ena najpomembnejših veščin osebne varnosti.”
Dr. Petra Čarman, EDS Slovenija.
ESD: Od branjenja drugih do zaščite sebe
Ko ljudje slišijo besedo samoobramba, pogosto pomislijo na udarce, prijeme ali borilne veščine. “V resnici pa se večina situacij, v katerih so ogrožene meje žensk, začne precej bolj subtilno. Z neprijetnim komentarjem, vztrajanjem ali pritiskom, ki ga je težko zavrniti.”
Programi opolnomočenja skozi samoobrambo zato ne učijo le fizičnih tehnik. Učijo tudi, kako prepoznati takšne trenutke, kako uporabiti glas in držo ter kako postaviti jasno mejo.
Opolnomočenje skozi samoobrambo združuje tri ravni učenja, našteva Čarmanova, facilitatorka ESD. “Psihološko raven, kjer se udeleženke učijo prepoznati situacije in zaupati svoji intuiciji. Verbalno raven, kjer vadijo uporabo glasu in jasnih stavkov. In fizično raven, kjer spoznajo preproste tehnike za pobeg ali zaščito.”
Ob tem sogovornica poudarja, da z udeležbo na programu ne boste postali borka. “Fizična samoobramba je v tem pristopu vedno zadnja možnost. Veliko pomembneje je prepoznati situacijo, postaviti mejo in se po potrebi umakniti.”
Na delavnicah ESD se posvečajo tudi scenarijem iz vsakdanjega življenja. Udeleženke vadijo postavljanje meja, uporabo glasu in različne odzive na neprijetne situacije.
Pogosto se po besedah sogovornica zgodi tudi pomemben notranji premik. “Veliko žensk bi brez oklevanja branilo svoje bližnje. Na delavnicah pogosto odkrijemo, da imajo enako pravico braniti tudi sebe,” sklene dr. Petra Čarman.
Kje lahko vadite te veščine?
Marca se v Sloveniji odpira program ESD Slovenija 2026. Danes, 18. marca, ste vabljeni na kratek spletni uvod, na katerem bo dr. Petra Čarman predstavila osnovne ideje ESD. Prijave so možne na tej povezavi.
Konec aprila in v začetku maja bodo sledile triurne uvodne delavnice v živo. V maju in juniju ste vabljeni na poglobljene petnajsturne vikend delavnice v Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici. Za več informacij se lahko prijavite tudi na mailing listo.
