Življenski slog
Velik del bolezni in težav, ki jih začnemo čutiti v poznejših letih, ima svoj izvor v neustreznem življenjskem slogu, ki smo si ga gradili od otroških let dalje. Sem sodi zlasti ateroskleroza (poapnenje žil) z vsemi posledicami, od katerih sta najhujši možganska kap in srčni infarkt. Tudi nenadna smrt v obdobju, ko ljudje običajno še ne umiramo, je lahko posledica razvad iz mladih dni. Rak na pljučih, v ustih, grlu, požiralniku, na jetrih, debelem črevesu, koži, dojki in še kje, ni bolezen, ki bi nenadoma nastala v poznejših letih. Tudi zanjo veljajo podobni dejavniki tveganja kot za zgodnejšo aterosklerozo: kajenje, neustrezna prehrana, premalo telesne dejavnosti, debelost, stresi. Posedanje, poležavanje in izogibanje hoji in drugim oblikam gibanja slabijo mišice in sklepe. Posledica je osteoporoza in razne degenerativne spremembe na velikih sklepih.
Iz epidemioloških študij vemo, da se ateroskleroza pojavi prej in se razvija hitreje, če so prisotni dejavniki tveganja. Pri manjšem delu ljudi so ti hudo izraženi, pri večini blago. Zato veliko ljudi sploh ne ve, da jih ima, čeprav dolgoročno vplivajo na zdravje (npr. nekoliko previsok tlak, krvne maščobe ali krvni sladkor, čezmerna telesna teža, premajhna telesna dejavnost). Zdravniki se srečujejo predvsem z ljudmi, ki imajo izrazito visok tlak, krvne maščobe, krvni sladkor… Taki ljudje imajo običajno že prve bolezenske težave, ki jih tudi privedejo v ambulanto. Uspešno zdravljenje odvrne nevarnost hitrega napredovanja bolezni. To je preventiva, namenjena zelo ogroženim ljudem (strategija visokega tveganja). Njeni uspehi so pomembni za posameznika in njegove bližnje, vendar tovrstno zdravljenje zajame le manjši del ljudi, v celotni populaciji pa se to pozna le malo ali nič.
Večji statistični vpliv ima strategija, ki skuša v družbi odpravljati škodljive razvade in ljudi usmeriti k varovanju lastnega zdravja. Tako varovanje lastnega zdravja imenujemo primarna preventiva. Njen cilj je osvajanje zdravega življenjskega sloga od prvih let življenja dalje. Tak slog izključuje škodljive razvade, npr. kajenje in čezmerno uživanje hrane. Zlasti takšne, ki nima ustrezne sestave. Zdrav življenjski slog tudi usmerja k telesni dejavnosti, k hoji, teku, planinarjenju, kolesarjenju, plavanju, teku na smučeh itd. Ljudi nauči uporabljati stopnice namesto dvigala, noge in kolo namesto avta in jih spodbuja k spoznanju užitka večerne utrujenosti. Ob takšnem življenju je manj potrebe po kajenju, manj notranjih napetosti in stresov. Tudi pretirana zaskrbljenost, kako uresničiti previsoko si zastavljene cilje, se bo po lepem, v potu svojega obraza opravljenem izletu, v precejšnji meri razblinila.
K zdravem življenjskem slogu sodi ustrezna telesna teža. Posledica neustreznega življenjskega sloga je t.i. moška ali centralna debelost: maščevje se kopiči v in na trebuhu, okrog pasu, čez pleča, na zatilju, nadlakti in spredaj na prsih. Noge ostajajo tanke. Obseg pasu je večji od obsega bokov. Do takšne debelosti privede pretirano hranjenje, pomanjkanje gibanja, kajenje, pitje večjih količin alkoholnih pijač in stresi. Centralno debeli ljudje so nagnjeni k zvišanim krvnim maščobam, predvsem k zvišanemu celokupnemu holesterolu, LDL-holesterolu in trigliceridom, zvišanemu krvnemu sladkorju, visokemu krvnemu tlaku, srčnemu infarktu in možganski kapi. Ta tip debelosti se ne pojavlja le pri moških, ampak lahko tudi pri ženskah, čeprav redkeje. Zanje je značilnejši t. i. ženski tip debelosti s kopičenjem maščobe na zadnjici, bokih in stegnih. Obseg pasu je manjši od obsega čez kolke. Take ženske niso predvsem nagnjene k boleznim srca in ožilja, pač pa k pa degenerativnim spremembam hrbtenice, kolkov in kolen. Pogosteje imajo krčne žile ter raka na dojki in rodilih.
Od mladih let osvojen in v pozne dni dograjevan zdrav življenjski slog lahko ohranja svežino telesa in duha v pozna leta.
Za trajen pregled nad pomembnimi izvidi je Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije izdalo evidenčno kartico za kontrolo telesne teže, tlaka, maščob v krvi in krvnega sladkorja. V kartice vnašamo tudi podatke o svoji teži in o morebitni razvadi kajenja. Kartico naj bi imeli v zdravstveni knjižici. Vanjo bi vpisovali izvide, ki jih dobimo ob različnih pregledih, pa nanje vse preradi pozabimo ali jih izgubimo. Prve podatke naj bi vnesli že kmalu po 20. letu starosti – če ima kateri od staršev zvišane maščobe v krvi ali je utrpel srčni infarkt pred 65. letom starosti, pa še prej.
Telo lahko razgibavamo tudi v zaprtem prostoru, v spalnici ali v fitnes centru. Naj bo to rezervirano za slabo vreme ali pomanjkanje časa, prednost dajmo aktivnostim v naravnem okolju.
Josip Turk
Dejavni za veselje in zdravje
Živeti zdravo življenje. Kaj je to? Marsikaj in zelo relativno kaj. Za nekoga je zdravo poln želodec in ležalnik, za drugega prazen želodec in nenehna aktivnost. To pomeni, da recepta, vsaj popolnega, ni. Še sreča!
Pred kratkim sem tekajoč po Rožniku srečal dva mlajša gimnazijska kolega, oba zdravnika. Med mirnim sprehodom sta se verjetno pogovarjala o svojih stanovskih problemih. Malo za šalo, malo za res mi je eden dejal: “A veš, da zaradi tega ne boš nič dlje živel?” “Vem”, sem odvrnil. “Verjetno bom nekoliko bolj zdrav umrl.”
Hoja in tek ob vsakem času.
Človeška dejavnost pa je ne glede na zbadljivke izredno pomembna. Začne se že v materinem trebuhu. Če je bodoča mamica zdrave narave in pameti, bo redno gibanje njen vsakdan. Obresti za tak odnos bodo vidne na malčku. Po srečnem dogodku se začne zares. Zdrav otrok je nenehno v gibanju. Staršem predlagam, naj samo en dan posnemajo otroka pri njegovi dejavnosti. Verjetno bi večina od njih naslednji dan obležala od mišičnih bolečin. Zato ljubi starši, omogočite otroku svobodno gibanje, letnemu času in vremenskim pogojem primerno. Ne motite ga s klici: boš padel, se boš udaril, se boš umazal. Vse to in še več sodi v človeško dejavnost.
Bil sem srečen otrok, saj sem svojo rosno mladost in del mladeniške dobe preživel na podeželju. Bilo je čudovito! Brez prisile sem med počitnicami vstajal ob petih zjutraj, delal v hlevu, gnal živino na pašo. Na paši pa se je začela naša prava dejavnost. Zbrani iz vseh koncev vasi smo se lovili, skrivali, se šli ravbarje in žandarje pa svinkali (primitivni hokej na travi), pa letali za kravami, ki so nam medtem ušle na nedovoljeno ozemlje. Tako telesno pripravljeni smo leta 1945 nastopili na prvem šolskem krosu v Ljutomeru. Med vojno smo se naučili smučati. In to v Prlekiji. Zime so bile ugodne. Opazovali smo Tirolke, lastnice vinogradov, kako so v dolgih krilih elegantno vijugale po bregu. Posnemali smo jih in med seboj tekmovali, kdo bo boljši. Klasični telemark in paralelni zavoj nista predstavljala posebnih težav, čeprav naša oprema še zdaleč ni bila primerna in ustrezna. Tudi skakalnico smo naredili. Športna droga je že bila v nas.
Prave žoge seveda nismo poznali. Iz polne gume opuščenega topa smo izrezali žogo. Malo bolj oglata je bila in neznansko je skakala. Ampak imeli smo žogo. Igrali smo nogomet. Bog ne daj, da bi dobil tisto žogo v glavo! Veliko je bilo dejavnosti, s katerimi smo se ukvarjali otroci na podeželju. In zakaj vam to pripovedujem? Zato, ker nismo imeli nič, pa smo se redno, dnevno ukvarjali s športno dejavnostjo. Vedno smo bili v gibanju, v akciji in takšni smo še danes. Tudi šport je zasvojenost, vendar tista pozitivna, če ne gre za vrhunske napore. Pregovor velja: Kar se Janezek nauči, to Janez zna! Povedati moram tudi to, da starši sploh niso bili naklonjeni športu in si je bilo vsako dejavnost potrebno izboriti.
Gimnazijska leta so bila polna energije in idej pa malo možnosti, predvsem materialnih. Energijo je bilo treba pokuriti, ideje, kolikor se je le dalo, uresničiti. V teh letih, ko se danes mnogi izgubljajo, nas je profesor Kunaver znal pridobiti in povezati v močno družbo, ki mu je sledila po gorah in po jamah naše lepe domovine. Naučil nas je spoštovati naravo in jo razumeti. Narava živi in mi z njo. Privzgojil nam je pravi odnos do narave, ki nam je ostal, ker je bil vsajen ob pravem času. V naravo vedno znova zahajamo in se vanjo vračamo. Človekovo najbolj naravno gibanje je brez dvoma hoja, zelo ustrezen je tudi tek. Seveda rekreativni tek, ki je prilagojen starosti in spolu, predvsem pa uživanju v naravi. Kako prijetno je, ko po turi ali teku ugotavljaš, kakšno razdaljo si v razmeroma kratkem času pustil za seboj. Povedati pa je treba, da je vsako pretiravanje nevarno. Vedno se moramo tudi ustrezno ogreti in se pripraviti. Zelo primerno in priporočljivo je hoditi in teči izmenično. Potem, ko si že dobro pripravljen, ne bo težko preteči 3 do 5 km v enakomernem tempu.
Naslednja dejavnost, ki nas spremlja od rojstva do groba, je plavanje. Dokazano je, da dojenčki plavajo. In prav plavanje je za človeka izjemnega, vsestranskega pomena. Pomembno ni samo za preživetje, ampak tudi s fiziološkega vidika. Hoja, tek in plavanje so človekove gibalne osnove. Vse ostale športne zvrsti si je človek izmišljal kasneje iz potrebe ali zabave. Znati plavati ne pomeni lebdeti na vodi, da ne utoneš. Preplavati je treba vsaj 500 m, da gre za resnično plavanje.
Poglejmo še ostale športne zvrsti, ki so primerne in razširjene med ljudmi kot rekreativni športi. Hoja in tek na smučeh. Gibanje v zimski naravi, v mrazu in vetru, snegu in dežju kali človeka. Učinek na notranje organe je velik. Veliko pa je tudi čustveno doživljanje narave v lepem ali slabem vremenu.
Ker nam v zadnjih letih zime niso tako naklonjene z nizkimi temperaturami in snegom, kot nekoč, lahko tudi v zimskem času videvamo vedno več neučakanih in neumornih kolesarjev, ki polnijo naše ceste. Tako kolesarjenje zahteva ustrezno opremo, saj vemo, da pri tem močno piha in se organizem ohlaja. Zato pride lahko do prehladov, vnetij dihalnih poti in podobnih sitnosti. Kolesarjenje je na splošno zelo priljubljena oblika človekove dejavnosti. Kako tudi ne, saj v razmeroma kratkem času premagamo precejšnje razdalje. Nerodno je le, da za kolesarjenje skoraj ni prostora na cesti, da nas motorizirani uporabniki ne upoštevajo kot enakovredne udeležence v prometu. Kolesarstvo pa je v nenehnem vzponu. Množičnost raste, z njo pa tudi kakovost. Pa nam ne gre za vrhunske dosežke, temveč za zdravo gibalno dejavnost. Fiziološka vrednost kolesarjenja je velika. Srce, ožilje in dihala so v polnem delovanju. Sklepi ne nosijo telesne teže, jih torej ne obremenjujemo tako kot pri hoji ali teku. Odlično za sklepe! Le roke niso kaj prida obremenjene. Pa jih bomo lahko kasneje! Primerno je za vse starostne skupine, le paziti moramo, da ne pride do nesreč.
Priljubljena oblika rekreativne dejavnosti je tudi tenis, nekoč šport za bogataše, danes za vse, kar leze in gre. Tenis je kar precej zahteven šport tako glede telesne pripravljenosti kot tudi tehnike. Telesno naj se vsak temeljito pripravi sam. Tehniko pa si naj pridobi v teniškem tečaju pod strokovnim vodstvom. Brez tega ne bo kaj prida igranja in uživanja. Če se naučimo pravilne tehnike na začetku svoje dejavnosti, nam bo ostala do konca. Če tega ni, mlatimo okoli sebe, kot da bi mešali zrak.
V zadnjem času postaja privlačen in zanimiv golf. Tudi to je bil šport “visoke družbe.” Igrišč ni bilo veliko, članarina za pristop v društvo pa je bila visoka. Zato so bila vrata za navadne smrtnike zaprta. Danes so vrata nekoliko bolj odprta. Sicer pa je golf dejavnost, pri kateri je obvezen začetni tečaj. Tehnika je zelo zahtevna. Brez učitelja ne bo golfa, pa tudi užitka ne. Začetna investicija je torej visoka, potem si pa sam svoj gospod, ker hodiš od luknje do luknje s svojim vozičkom in svojimi palicami, jih izbiraš in z njimi udarjaš. Si svoboden v lepi naravi, uživaš v njej in svojem napredku.
Med Slovenci je od športnih dejavnosti najbolj razširjeno izletništvo, pohodništvo in planinstvo. Vsak si izbere svoj način hoje. Za vsakega pa je potrebno ustrezno zdravje in oprema. Zlasti oprema je mnogokrat vprašljiva in vzrok za prenekatero nesrečo. Kadar se odpravimo na ravninsko pot po narejeni poti ali stezi, hodimo lahko v športnih copatih. Kadar nas vodi pot čez drn in strn, tudi po neznanem svetu, so primerni lažji pohodniški čevlji. Ko pa se odločimo za hojo po skalovju in višavju, mora biti noga v močnem oklepu, da se nam pri nerodnem koraku ne zvije gleženj. Razumljivo, da govorim najprej o obutvi, ker je najpomembnejši del opreme. Kaj nataknemo nase, ni toliko bistveno. Imeti pa moramo rezervo za preoblačenje, torej perilo. Tudi dež nas ne sme presenetiti. Dejavnosti je res veliko. Izbrati je treba letom, sposobnostim in željam primerno telesno dejavnost. Pomembno vlogo pri tem ima tudi družba, ki je lahko večja ali manjša. Ni pa dobro, če se podamo na kakršno koli dejavnost sami.
Poleg že naštetih dejavnosti, ki so individualne, imamo tudi kolektivne športe. Gre predvsem za igre z žogo, pri katerih brez druščine ne gre. Najdlje lahko vztrajamo pri odbojki. Med nasprotniki ni neposrednega stika, s tem se zmanjša možnost poškodb. Lahko jo igramo v pozna leta, je privlačna in zanimiva igra. Vsaka igra z žogo daje svoj ritem, ki nas pripelje do želenega cilja: razgibati se, preznojiti se, okrepiti telo in duha.
Za zaključek strnimo bistvena spoznanja v kratke nasvete:
– pred vsako dejavnostjo se je treba dobro ogreti
– intenzivnost vadbe stopnjujemo postopno
– zahtevne tehnike naj nas učijo strokovnjaki
– nikoli ne pretiravajmo
– po delu se primerno umirimo.
Torej, veselo na delo. Čim dalj bomo aktivni, tem bolj prijetno se bomo počutili. Naj nas spremljajo stari grški in latinski izreki: zdrav duh v zdravem telesu, raba krepi organe, neraba jih krni in hiti počasi. Še veliko jih je, vredno se jih je zapomniti in po njih živeti.
Moj dedi že dolgo živi, pa še vedno brca žogo. Babi ga vsako jutro pošlje v trgovino, ker je zdravnik rekel, da mora veliko hoditi ven. Ko bom jaz star, bom tako kot moj dedi. Igral se bom z otroci, hodil bom na nogomet.
Filip, 5 let
Miro Dvoršak
Šport
Šport za starostnika je po namenu, izboru telesnih vaj in še posebej po intenzivnosti nekaj drugega kakor šport za mlade. Nekaj primerov:
– Mladi tečejo, stari hodijo
– Mladi igrajo tenis, stari balinajo
– Mladi uživajo v alpskem smučanju, stari v hoji in podrsavanju na smučeh
– Mladi režejo vodo v kravlu, stari plavajo prsno
– Mladi vrtijo veletoče na telovadnem drogu, stari se pretegujejo v visenju na rokah
V mladosti telovadimo in se ukvarjamo s športom, da bi se lepo razvili, v zrelih letih, da bi ostali čim dlje pri močeh, v starosti pa, da bi upočasnili procese starostnega pešanja. Končni cilj redne vadbe starostnikov je, da bi do konca življenja brez težav hodili in da bi lahko živeli brez tuje pomoči.
Prof. dr. Hans Franke (Würzburg) je dolga leta zdravil starostnike – med njimi je bilo 148 stoletnikov. O razgovorih z njimi in izkušnjah, ki jih je pridobil pri svojem delu, je napisal knjigo Hundertjährige (Stoletniki). V uvodu je napisal: “Najboljši način, da ostane človek dolgo mlad, je živahno duševno delo. A tudi redno telesno udejstvovanje je pomembno kakor vsakdanja hrana. Vsak dan na sprehod, vendar ne do utrujenosti!” O svojih izkušnjah so spregovorili tudi nekateri stoletniki. Gimnazijski direktor dr. H.A. je povedal: “Moj recept je preprost način življenja, pa veliko duševnega in telesnega dela. Bil sem vesele narave, kolesaril sem do visoke starosti.”
Zanimivo in pomembno je, da priporočajo gerontologi svetovnega slovesa tudi redno “cerebralno treniranje.” Duševno delo v vseh obdobjih življenja je človeku enako potrebno kot vsakodnevno telesno gibanje. Tudi o našem Leonu Štuklju, olimpijskem zmagovalcu svetovnega slovesa, je znano, da se je že v najboljših letih odločil za duševno delo in telesne vaje vsak dan.
O redni aktivnosti za zdravje in dobro počutje bi si morali biti na jasnem prav tako, kakor o rednih obrokih hrane, o duševnem delu (npr. izobraževanju), razvedrilu in rednem nočnem počitku. Ne zadostuje šport enkrat ali dvakrat na teden, človeški organizem potrebuje vsak dan gibanje, poživitev srca in drugih organov s kisikom in hranili. Koristna navada je, da se človek že zjutraj malo razgiblje, da živahno hodi po opravkih, rad dela in se vsaj enkrat dnevno preteguje z visenjem na rokah. Za upočasnitev starostnega pešanja je potrebna redna aerobna vadba tri- do petkrat na teden. Gre za zmerno obremenitev, katere intenzivnost je tolikšna, da je srčno-žilni sistem sposoben sproti dovajati v delujoče mišice dovolj kisika.
Med aerobnimi vajami je najbolj učinkovito tekanje na smučeh, skoraj prav tako pa tudi živahna hoja, plavanje, jogging, kolesarjenje in veslanje. Smučarski tek je po oceni strokovnjakov na prvem mestu, ker aktivira največ mišičnih skupin in poteka v posebno zdravem okolju. Na smučeh je treba teči enakomerno približno pol ure. Vsakdo se lahko odloči samo za eno športno panogo, npr. za živahno hojo, ali pa za več panog. Človek lahko npr. v ponedeljek teče, v sredo kolesari, v petek plava, v nedeljo pa gre na izlet. Po načelu “zdrav duh v zdravem telesu” je potrebna tudi aktivnost za možgane (izobraževanje, šahiranje itd.) in ne nazadnje tudi razvedrilo, sprostitev, prijateljevanje in kar najboljši odnos do matere narave v vseh štirih letnih časih.
Drago Ulaga
Zdravilišča
Velik zdravstveni problem sodobne civilizacije je pojav množičnih kroničnih bolezni – aterosklerotične bolezni srca in ožilja, rakastih obolenj, različnih presnovnih bolezni. Obolevnost je začela naraščati predvsem zaradi spremenjenih demografskih in epidemioloških okoliščin.
Zdravje človeka je odvisno od načina življenja (nepravilna prehrana, kajenje, premajhna telesna dejavnost, stresno čustveno doživljanje) in vplivom okolja (gospodarski, socialni in politični dejavniki). Številne raziskave o vplivih osebnega vedenja in dejavnikov okolja na zdravje ljudi so pokazale močno povezavo med temi dejavniki in pojavom kroničnih nenalezljivih bolezni, ki jih imenujemo tudi posledične bolezni. Veliko je dokazov, da je možno večino teh bolezni uspešno preprečiti s spremembo načina življenja. Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije bi bilo mogoče preprečiti polovico vseh prezgodnjih smrti zgolj z bolj zdravim načinom življenja. Zdrav življenjski slog pomeni pravilno prehrano, redno telesno dejavnost, nekajenje, obvladovanje škodljivih stresov, aktivni počitek oziroma sprostitev, pozitivno družabnost, povečano zdravstveno in ekološko zavest. Zdrav način življenja je vedenjski vzorec, ki krepi zdravje, dviga kakovost življenja in omogoča dejavno in prijetno starost.
Zdravilišča s svojimi naravnimi zdravilnimi dejavniki in programi za aktivno krepitev zdravja ponujajo obilo možnosti za krepitev telesne zmogljivosti in obrambnih sposobnosti organizma. Prednost zdravilišča je v tem, da vse to omogoča v obliki zabave in rekreacije. Osnova programov krepitve zdravja je ugotavljanje pozitivnega zdravja, ugotavljanje napovednih dejavnikov za razvoj bolezni in izobraževanje v učnih delavnicah za ohranjanje in krepitev zdravja. “Zdravi ste, pomagamo vam, da taki tudi ostanete in ohranite svoje zdravje za kakovostno ustvarjalno življenje ter aktivno starost,” je glavno sporočilo programov krepitve zdravja.
V pogovoru in z nekaterimi nebolečimi preiskavami zdraviliški zdravnik ugotovi, ali obstajajo dejavniki, ki bi lahko škodljivo vplivali na zdravje: npr. nepravilna prehrana, čezmerna telesna teža, telesna nedejavnost, negativna čustva in stres. S programi za odpravljanje škodljivih vedenjskih vzorcev ali dejavnikov tveganja krepimo zdravje in zmanjšamo tveganje za razvoj bolezni.
Med številnimi komercialnimi programi krepitve zdravja vsak posameznik lahko izbira med programi za ugotavljanje zdravstvenega stanja, splošnimi programi za krepitev in pospeševanje zdravja ali specialnimi programi za odpravljanje dejavnikov tveganja. Med slednjimi so programi za odpravljanje debelosti, kajenja, obvladovanja škodljivih stresov ali programi nefarmakološkega zdravljenja motenj presnove, maščob, sladkorne bolezni in zvišanega krvnega tlaka.
Krepitev zdravja je prvi korak v preprečevanju bolezni. To je tudi temeljno poslanstvo naravnega zdravilišča, ki se s trženjem programov krepitve zdravja priključuje globalnemu gibanju za zdravo in kakovostno življenje. Zdravilišče je idealno mesto za uresničevanje teh programov. S širjenjem svoje dejavnosti v neposredno okolico pa prispeva k regijski populacijski strategiji ohranjanja zdravja. Populacijska strategija za preprečevanje posledičnih bolezni temelji na spodbujanju zdravega načina življenja pri vsem prebivalstvu in poudarja pomen zdravega okolja za vse ljudi. S tem zdravilišče uresničuje širše družbeno poslanstvo in prispeva k izboljšanju zdravja prebivalcev širšega območja.
Moj dedi najraje čita časopis, babi pa kuha. Skupaj hodita na sprehod. Imata se lepo, čeprav se včasih prepirata. Potem pa jaz rečem: Stop prepiranje!”, in sta spet prijatelja.
Nastja 5 let
Tomislav Majić
Ljubezen – pogled logoterapevta
Smiselnost človekovega obstoja temelji v prvi vrsti na vrednoti, ki je za večino posameznikov temeljna in brez katere si tudi težko predstavljajo svoje življenje – na ljubezni. Obstaja veliko definicij ljubezni, vendar si zelo enostavno lahko razložimo ljubezen kot doživljanje drugega človeka v vsej njegovi edinstvenosti in neponovljivosti. Kot človeško bitje je ljubljena oseba za tistega, ki ljubi, nezamenljiva, čeprav ni ničesar storila za to. Tisti, ki ga imamo radi, nima za to nobene zasluge. Frankl (1990) pravi, da ljubezen ni “zasluga”, temveč “milost.” Posebej je potrebno poudariti, da je ljubezen mnogo več od čustvenega stanja. To je odnos, ki se dotika bistva drugega človeka.
V doživljanju ljubezni pa je mogoče zaslediti tri oblike. Prvo je biološko, seksualno doživljanje ljubezni. Privlačnost druge osebe vzbudi spolni nagon, deluje na človeka v njegovi telesnosti. Naslednje je psihično doživljanje ljubezni. Običajno govorimo o zaljubljenosti. Telesne lastnosti partnerja nas spolno vznemirjajo, v njegove duševne lastnosti pa smo zaljubljeni. Zaljubljen človek je vzburjen v svoji emocionalnosti z osebnimi lastnostmi partnerja. Večina ljudi še vedno misli, da je ljubezen predvsem čustvo, ker je prijetna, lepa, navdušujoča.
Naslednje oblika ljubezenskega odnosa pa je duhovno doživljanje ljubezni. Pri tem je ljubezen najvišja možna oblika osebne povezave, ker sega v duhovno strukturo partnerja. Ljubezen je usmerjena na celotno osebo ljubljenega človeka, na njegovo osebo v vsej njegovi edinstvenosti in neponovljivosti. Dokler je človeku, ki je usmerjen na seksualno ali psihično lastnost všeč nekaj, kar njegov partner “ima”, toliko časa ne ljubi partnerja, temveč tisto, kar je “na njem.” Človeku, ki ljubi, pa ne gre za telesne “tipe”, ki ga bodo vzburili, niti za duševne lastnosti, v katere bi se zaljubil, temveč za partnerja, ki ga ni možno primerjati in zamenjati. To ne pomeni, da ljubezen ne teži tudi k seksualnosti. Vendar je seksualnost samo sredstvo za izražanje ljubezni. Duhovnost najde izraz tako v telesnem kot duševnem stanju. Tako kot je v ljubezni telo partnerja izraz njegove duhovne osebe, je tudi spolni odnos izraz duhovne namere.
Ljubezen je torej stvar duhovne, svobodne odločitve posameznika. To tudi pomeni, da jo sami ustvarimo in smo zanjo tudi odgovorni. Avtorji, ki želijo čim bolj celostno razjasniti ljubezen, jo opredeljujejo kot odločitev za dobro drugega. Skrb za drugega pomeni, da je drugi vedno v ospredju. Tudi če je ta skrb boleča, nas naredi potrebne in vredne ljubezni. Osnovna lastnost ljubezni je torej dajanje. V današnjem modernem času pa zasledimo ravno nasprotne težnje. V ospredju je posameznik, ki je vedno osredotočen le vase, ki skrbi samo za svoje dobro in zadovoljitev svojih potreb. Usmerjenost vase pa vodi v vedno večjo osamo in osamljenost. Ustvarja se krog, ki posameznika vedno bolj stiska, kolikor bolj skrbi le zase. Res pa je tudi, da ravno ta posameznik tudi nenehno išče ljubezen, ki pa je pravzaprav ni vreden in je zato tudi ne najde.
Če hočemo postati vredni ljubezni, je potrebno premakniti razmišljanje iz sebe na drugega. To pa zahteva duhovni napor, ker naš “jaz” stalno sili v ospredje in želi, da se mu posvetimo in ugodimo njegovim egoističnim potrebam. Veliko konfliktov, ki se dnevno dogajajo v partnerskih odnosih, izhajajo iz medsebojnega pogojevanja, ko si partnerja postavljata pogoje za zadovoljevanje svojih potreb, dokler se oba ne počutita razvrednotena. Ljubezni ni mogoče doseči s samodopolnitvijo ali uporabljati drugega kot sredstvo za zadovoljevanje svojih potreb. Ljubezen ne pomeni prilaščanja ljubljene osebe, temveč potrjevanje in brezpogojnost.
Ljubezen dosežemo takrat, kadar smo partnerski odnos sposobni usmeriti stran od zgolj zadostitve svojih potreb. Naše misli, hotenja in občutenja morajo postati v službi za dobro drugega. Pomenijo, da sprejemam drugega takšnega, kot je, in mu tudi delam dobro. Takšnim dejanjem so od nekdaj rekli žrtvovanje. Vendar gre za smiselno žrtvovanje, ki v nobenem primeru ni zamenljivo za nobeno drugo stvar. Tudi če sledi še toliko skrbi, dela, strahov, bolečine, se jim nihče ne bi odrekel, ker so povezani z osebo, ki jo imamo radi. Prava ljubezen je zaradi tega že sama po sebi jamstvo časovnega trajanja. Vsak odnos je tako tesno povezan z našo enkratno in neminljivo osebnostjo, da je zaradi tega vedno sam po sebi tudi enkraten in neuničljiv. Pomeni tudi, da so odnosi naše stvaritve. Kadar se tega zavedamo, se v svojih dejanjih tudi odgovorno obnašamo.
Skrivnost vztrajanja v ljubezni je ravno v tem, da se zavemo, da ljubezen ni čustvo, temveč je odločitev in zavezanost. Če smo jo uspeli uresničiti, bomo deležni tudi visoke osebne vrednosti. Telesna privlačnost je minljiva, pa tudi duševno razpoloženje ni trajno. Ljubezen, ki zajema celo osebo, pa na nek način nadživi samo sebe. Če je njena vsebina vredna, je vredna za vse življenje. Na ta način je tudi obvarovana prehodnosti, ki zajema stanje telesne in duševne privlačnosti. Na ta način tudi lahko razumemo trditev, da ljubezen nadživi smrt ljubljene osebe, oziroma, da je ljubezen močnejša od smrti. Smrt uniči fizični obstoj osebe, ne more pa njenega duhovnega bistva. Enkratnost človeške osebe je zunaj časovnega razpona in zato spada v področje neminljivega.
Če pravo ljubezensko stališče pomeni usmerjenost ene duhovne osebe na drugo, je to tudi jamstvo za zvestobo. Tisti, ki resnično ljubi, si ne more v trenutku svoje ljubezni sploh zamisliti, da bi se njegova čustva lahko kdaj koli spremenila. Kadar doživljamo pravo ljubezen, jo doživljamo kot vedno veljavno in večno. Pri pravi ljubezni ne gre za tisto, kar drugi “ima”, temveč za tisto, kar drugi “je.” To pa hkrati pomeni sprejemanje partnerja v vsej njegovi edinstvenosti in enkratnosti. V njegovem duhovnem bistvu gre za vrednote, ki niso odvisne od njegovih telesnih in duševnih lastnosti. Kadar temelji ljubezen samo na teh dveh postavkah, je vedno možno najti zamenjavo ali nadomestitev. Kadar pa gre za pravo ljubezen in vidimo ljubljeno osebo v vsej njegovi enkratnosti, ne pride v poštev nobena primerjava, nadomestilo ali zamenjava. Dostojevski je napisal: “Ljubiti nekoga, pomeni videti ga takšnega, kakršnega si je Bog zamislil.” Doživljanje ljubezni je pomembno tudi zaradi tega, ker vedno notranje obogati tistega, ki ljubi in mu tako tudi osmišlja življenje. To velja celo takrat, kadar gre za doživljanje nesrečne ljubezni.
Človek v sobivanju z družino
V današnjem času družina vedno bolj pridobiva na veljavi, ker jo vedno bolj potrebujemo. Kljub vsem poskusom, da bi jo razvrednotili ali poiskali njene nadomestke, se vse bolj kažejo njene antropološke značilnosti in vrednote, ki jih posameznik lahko uresničuje le znotraj družine. Zato tudi danes ostaja družina največje upanje za sodobnega človeka. Medsebojni odnosi, ki vključujejo ljubezen, pripadnost, varnost, zaupanje, se lahko oblikujejo le z našim osebnim prizadevanjem, zato smo za njihovo dobro v največji meri odgovorni sami.
Katere so torej osnovne značilnosti, ki delajo družino nezamenljivo in vedno bolj pomembno? Prva je gotovo varnost. Lukasova opisuje družino kot kraj največje zemeljske varnosti, kar jih imamo. V družini imamo mesto, ki vedno čaka na nas, v veselju, žalosti vse do smrti. Če uspejo starši prenesti takšno sporočilo na svoje otroke, bodo otroci odraščali z velikim zaupanjem in varnostjo. Naslednja značilnost je pripadnost. Človek je tudi socialno bitje, zato mora čutiti, da nekomu pripada, da je nekdo pripravljen za njega skrbeti, ga varovati, tolažiti, spodbujati. Vse to se dogaja v družini. V družini se otrok uči osnovnega altruističnega obnašanja. Spoznava, kaj pomeni biti tukaj zaradi skupnih nalog, ali biti tukaj zaradi nekoga, ki nam je drag, in kaj pomeni biti tukaj drug za drugega. Z medsebojnim dopolnjevanjem postajamo vedno bližji drug drugemu, zato se tudi počutimo varne in zaupljive.
V družini ima vsak član svojo smiselno vlogo, ki jo mora uskladiti z ostalimi, če hoče, da bo družina trdna in zdrava. V družini mora vsak ravnati tudi po interesih družine in ne zgolj po lastnih vzgibih. Zato se morajo člani družine nenehno učiti v medsebojnem sobivanju in komuniciranju. Za uresničitev teh nalog ne obstajajo navodila, temveč se je potrebno ravnati po zahtevi časa, trenutka in lastni vesti.
Logoterapija priporoča, da se glede želja v družini lahko naučimo nekaterih ravnanj:
v družini ni pomembno, kaj partner ali otrok želi od drugega, temveč kaj od nas pričakuje življenje;
ne gre za uveljavitev lastnih želja nasproti željam zakonca ali otrok, ampak za to, da se naredi tisto, kar je smiselno;
lastnih in tujih želja ne smemo ignorirati, vendar pridejo na vrsto, ko to dovoljuje situacija;
sporazum o vsakokratni zahtevi situacije je lahek in ustvarja zavest o skupnih rečeh;
sporazum o prednosti pri zadovoljitvi želja posameznika v družini je relativno težaven in ustvarja zavest o razlikovanju;
zadovoljitvi želja ne smemo nasprotovati, ampak jih drug drugemu privoščiti, kolikor niso nesmiselne.
V družini je vsak posameznik pomemben zato, ker dela za vse in tako ustvarja visoko stopnjo zaupanja. Sreča posameznika ima korenine v družinski sreči. Zato si mora vsak prizadevati za ohranjanje družine. Vsak posameznik namreč svobodno odloča in izbira svoja ravnanja. Tudi zakon in starševstvo sta nalogi, ki ju izpolnimo, ali pa pri tem omagamo.
V družini je zelo pomembno, da se naučimo držati skupaj, tako v dobrih kot v slabih časih. To preprosto pomeni, da se zavedamo, da ima družina prednostno vlogo pred svojimi osebnimi interesi in življenjskimi cilji, kar pa je na žalost v današnjem času že prava redkost. Ponavadi je daleč zadaj, za delom, prijatelji, hobiji itd. Vendar je ravno sposobnost narediti nekaj na ljubo drugega tisto, kar ima veliko vrednost, kar imenujemo razdajanje, altruizem, žrtvovanje. Teh lastnosti si ne moremo privzgojiti drugače kot v odnosih, kjer čutimo, da smo skupaj drug za drugega. Ob vsem tem pa je pomembno tudi spoznanje, da se na ta način tudi kot posameznik najbolje uresničujem, saj se zadovoljstvo v družini avtomatično širi tudi na vsa druga življenjska področja. V družini se otroci naučijo tistih lastnosti, ki jim bodo v življenju krojile njihovo pot. Doživljanje brezpogojne ljubezni je edino jamstvo, da jo bodo otroci sposobni dajati tudi naprej. Naslednja lastnost je potrpežljivost, ki danes zelo manjka otrokom, za obvladovanje vsakdanjih situacij. Ne smemo pozabiti tudi spoštovanja. Če bo naš odnos do otrok spoštljiv, bodo takšni tudi do sebe in drugih.
Za oblikovanje vseh teh vrednot je potreben čas. V današnjem prehitrem načinu življenja mnogo pomembnih stvari spregledamo. K temu pripomorejo še hrup, mediji, računalniki, ki se jih moramo že zavestno otresati, ker drugače izpustimo veliko lepih in dragocenih trenutkov, ki jih lahko ustvarimo le z medsebojnimi pogovori, srečanji. Če otrokom posvetimo svoj čas, bodo začutili, da je nekomu zanje mar, da je vsak trenutek dragocen. Kasneje bodo tudi sami sposobni skrbeti za druge.
Katere naloge moramo posamezniki opravljati v okviru družine, da bo naše bivanje potekalo v sožitju? Najprej je potrebno dojeti, da ljudje drug drugega potrebujemo in smo tudi drug drugemu potrebni. Brez tega spoznanja postane družina brezsmiselna in tudi neznosna za vse svoje člane. Naslednje spoznanje pravi, da je družinska sreča neodvisna od zunanjih življenjskih okoliščin. Zmotno je prepričanje, da ugodne zunanje okoliščine že same po sebi ustvarjajo tudi zadovoljstvo in srečo. To pomeni, da je potrebno ustvariti notranjo naravnanost do zunanjih okoliščin, ki so lahko pozitivne ali negativne. Odločujoče merilo za človekovo notranje zadovoljstvo je sposobnost notranje naravnanosti do različnih življenjskih danosti. Zadnje spoznanje pa pravi, da smiselnost družine ni odvisna od njene preteklosti ali preteklosti njenih članov. Posamezniki, ki se težko ločijo od svojih neuspehov, krivic ali zmot v preteklosti, ne morejo napredovati v sedanjih odnosih. Zato je pomembno, da se začno zavedati pomembnosti sedanjega trenutka in z njim povezanih nalog, ker so te odločujoče za dobro prihodnost družine.
Zdenka Zalokar Divjak
Spolnost in staranje
Spolnost je v vseh obdobjih človekovega življenja izjemno pomembna dejavnost, ki v veliki meri določa človekovo identiteto in samopodobo. Hkrati je tudi zelo zapletena dejavnost, ki ima svojo biološko osnovo, na kateri se razvijejo duševni, vedenjski, odnosni in družbeni del.
Biološka osnova človekove spolnosti se s staranjem spreminja. V zvezi s tem se srečujemo z napačnimi verovanji in predsodki, ki nemalokrat povzročajo starajočim več težav kot staranje samo. Mnoge ženske npr. živijo v prepričanju, da je po menopavzi konec njihovega spolnega življenja. Spolnost torej vežejo na svojo reproduktivno funkcijo. In tudi niso redki moški, ki menijo, da s staranjem peša njihova spolna potenca, njihova sposobnost erekcije. Raziskave znamenitih seksologov Kinseya, Mastersa in Johnsonove so pokazale, da ne eno ne drugo ne drži.
Res je le, da se s staranjem tako ženska kot moški počasneje vzburita. To ni nič narobe, prav nasprotno. V spolnem življenju si namreč mladi in zaposleni ljudje vzamejo vse premalo časa za posamezni spolni odnos. Ker se hitro vzburijo, imajo tudi hitre, praviloma prehitre odnose. Starostniki pa si lahko vzamejo čas in se posvetijo drug drugemu in svoji spolnosti. Kaj je lepšega kot ležati skupaj s človekom, ki ga imaš rad in s katerim si delil veliko lepega in hudega v dolgih letih skupnega življenja? In se prav počasi božati, dotikati po vsem telesu, tudi po spolovilih. In prisluškovati ob tem svojim občutkom in občutkom svojega ljubimca. In raziskovati telo drug drugega, saj telo k sreči nikoli ni do konca raziskano v tem, kako se spolno odziva v določenem trenutku, v določenem okolju, v določenem razpoloženju in v določenem čustvenem odnosu do svojega dragega. In ko tako izkušena ljubimca nadaljujeta svoje raziskovanje s poljubi, po vsem telesu in še posebej z užitkom in dolgo po spolovilih drug drugega, potem bo čas do spolnega odziva njunega telesa (saj je njuna duša ob tem že spolno vznemirjena) minil, kot bi mignil.
Če sta ljubimca sicer v glavnem zdrava, potem ni nobenega razloga, da se s takim ljubljenjem ne odzoveta: on z erekcijo spolnega uda, ona z obilno ovlažitvijo nožnice. Ko se to zgodi, pa nastopi še druga prednost, ki jo imajo v spolnosti stari pred mladimi. Tudi v tej drugi fazi ljubljenja, ko moški spolni ud prodre v nožnico, so stari bolj “počasni.” To pomeni, da bolje nadzirajo nastop orgazma. In spet se lahko zrela, izkušena ljubimca brez naglice posvetita drug drugemu, prisluškujeta svojim občutkom, s svojo skladnostjo nudita drug drugemu tisti užitek, kot si ga želita. Ker sta si tako blizu, zagotovo vesta, kako se morata ob tem, ko on vtika ud v nožnico, še dodatno dražiti. Morda je to božanje njenega klitorisa, morda božanje njenih prsnih bradavic, pa božanje njenih in njegovih ritnic, pa šepetanje takšnih ali drugačnih besed, ki izražajo občutke, nakazujejo želje po takšnem ali drugačnem početju, hvalijo in spodbujajo. Neizmerne možnosti uživanja se odpirajo izkušenim ljubimcem, ki pustijo domišljiji prosto pot.
V takem sproščenem, ljubečem ozračju, se starajočemu moškemu praviloma ne bo dogajalo, da bi imel težave z erekcijo. Te povzroča – enako kot pri mladem moškem – ravno bojazen, da mu ud ne bo otrdel in da se bo torej “osmešil.” V našem kulturnem okolju je namreč erekcija zmotno enačena kot moškost. Zato imajo mladi tudi napačno predstavo, da je spolnost le tisti del odnosa, ko moški svoj otrdeli ud vtakne v nožnico. In zato mladi ne zmorejo imeti tako kakovostnih spolnih odnosov kot stari. Tisto prvo, morda najlepšo fazo spolnega odnosa – draženje – namreč vse prehitro opravijo.
Občasne težave z erekcijo, ki jih doživljajo prej mladi kot starejši moški, torej niso nič tragičnega, če ima moški ustrezen odnos do svoje spolnosti. Zato je modro, če že mladi gojijo spolnost tako, da izboljšujejo siceršnji odnos s partnerjem, da si za sam spolni odnos vzamejo dovolj časa in se z veliko strasti, domišljije in sproščenosti posvečajo drug drugemu. Pri tem pa naj mladci ne mislijo, da edinole erekcija kaže njihove spolne zmogljivosti in da je sploh nujno potrebna za zadovoljivo spolno življenje. Predvsem gojitev pristnih odnosov s partnerjem (čustvenih in spolnih) bo oba pripravila na starost. Pripravljena partnerja bosta lahko še v visoki starosti živela kakovostno in zadovoljujoče partnersko in spolno življenje, čeprav bosta morda imela spolne odnose redkeje kot v mladosti. Lep primer za to trditev sta zakonca, ki ju je opisal Kinsey. On je bil star 90 let, ona 88 let. Imela sta redne spolne odnose enkrat tedensko do enkrat mesečno. In oba sta drug z drugim zelo uživala.
Za zadovoljivo spolno življenje v starosti naj torej partnerja gojita medsebojni odnos z ljubeznijo in spoštovanjem drug drugega. Vrednotita naj svoje spolno življenje po čustveni bližini, dotiku, nudenju veliko raznovrstnih užitkov drug drugemu. Sporočata naj drug drugemu svoja čustva in občutke. Zato naj si vzameta čas in se posvetita drug drugemu, pa ne samo zvečer v postelji, ampak ves dan. Spolnost se začne namreč že zjutraj, ko se dotakneta s pogledom ali z roko. Veliko skupnega časa naj – pa ne samo zaradi spolnosti – posvetita pridobivanju in vzdrževanju telesne zmogljivosti. Ta bo pripomogla k večjemu uživanju življenja. To pa je tisti končni smisel spolnosti med življenjskima partnerjema: pomagati drug drugemu preživeti življenje čim bolj skladno (in s čim več užitka) s samim seboj in s svojim bližnjim.
Čeprav je moja babi stara, je lepa.
Branko, 6 let in pol
Slavko Ziherl
Skrb za zunanji videz
Zunanja podoba je prvo, s čimer se človek predstavi ljudem. Človekov videz je prvi vtis, po katerem ljudje sklepajo o njegovih drugih lastnostih. Prvo sporočilo o sebi – četudi povsem površno – lahko odločilno vpliva na to, kakšne odnose bo človek razvijal v svojem socialnem prostoru, kako bo sprejet s strani drugih in kako mu bo omogočeno, da v odnosih z okolico prikaže in razvija tudi svoje pomembnejše osebnostne lastnosti.
Zunanje podobe ne tvorijo le telesne značilnosti, ki so dane in na katere ni mogoče bistveno vplivati. Zelo pomembne so tudi posebnosti zunanjega videza, na katere človek dejavno vpliva. Urejenost, negovanost, obleka, ki je prilagojena človeku in okoliščinam, primerna pričeska, skladna uporaba kozmetike – vse to je del dejavnega odnosa do svojega videza. Celoten vtis zgovorno pripoveduje o tem, kakšen je posameznikov odnos do sebe, do drugih ljudi in do življenja v splošnem. Zunanja podoba kaže posredno tudi to, kako je posameznik skladen s svojim okoljem, kako se mu je pripravljen prilagoditi in se dejavno vključevati vanj. V zunanji podobi se posredno odraža človekovo samospoštovanje in občutje lastne vrednosti. Z njo se izraža pripravljenost, da človek zase poskrbi, zase nekaj stori. Hkrati pa s svojo zunanjo podobo vsakdo nezavedno pripoveduje o tem, kako doživlja svoje mesto med drugimi, in kaj pričakuje na polju medosebnih odnosov ter socialnih stikov.
Tudi človekovo razpoloženje vpliva na to, kako poskrbi za svoj videz. Vedro in sproščeno počutje, povezano z optimističnim pogledom na svet in z dejavnim odnosom do življenja, spodbuja človeka k drugačni skrbi za svojo zunanjo podobo kot pa mrko, brezbrižno počutje, v katerem se je nekdo povsem odpovedal za lepe in spodbudne življenjske izzive.
Zunanji videz vsakega človeka pomembno vpliva tudi na to, kako se nanj odzivajo drugi. Vtis, ki ga napravi skrbno, četudi preprosto urejen človek, s čistimi lasmi, prijetno dišeč, usklajeno oblečen, živahnih kretenj in hoje, z izrazom obraza in s pogledom, ki kaže njegov dejaven stik z okoljem in samim seboj, je nedvomno zelo različen od vtisa, ki ga napravi oseba, ki je zanemarjena, nepočesana, malomarno oblečena, katere vonj sporoča o tem, da ne skrbi niti za svojo čistočo, s pustim, sitnim in nezadovoljnim izrazom obraza. Tak vtis usmerja tudi vedenje drugih ljudi – in krog se hitro obrne naprej. Urejena oseba napravi prijeten in spodbuden vtis, odziv nanjo je naklonjen in sprejemajoč, taka reakcija ji daje ugoden občutek o sebi in to zadovoljstvo se spet po nezavedni poti zrcali na njenem videzu. Z ljudmi razvija dejavne, pristne in zadovoljujoče odnose, v okolju je prisotna, vključena in motivirana. Kaj pa obratno? Če nekdo s svojim videzom sporoča, da mu je vseeno zase, da se ne ceni in se mu zase ne zdi vredno niti malo potruditi, to sproži odklonilen ali brezbrižen odziv pri ljudeh okrog njega. Tak odziv človeku še veča nezadovoljstvo s seboj, mu potrjuje nizko oceno lastne vrednosti in ga posledično še bolj oddaljuje od drugih ljudi.
Zunanja urejenost ni nujno povezana z velikimi stroški. Tudi s skromnimi sredstvi je mogoče vzdrževati prijeten zunanji videz. Potrebno pa je temu posvetiti nekaj pozornosti, časa in zavesti, da ni vseeno, kakšni smo videti. žal pogosto opažamo, kako mnogi ljudje že v srednjem življenjskem obdobju, še posebno pa po njem, vse bolj opuščajo skrb za svojo zunanjost. ženske ne skrbijo več za svojo pričesko, moški se ne brijejo redno. Opravila, ki sestavljajo osnovno nego, vedno bolj odlagajo in se jih lotevajo neradi in vse bolj poredko. Oblačijo se v stara, vedno ista, včasih že prav zanemarjena oblačila, četudi imajo v omari bolj sveže, prijetnejše in živahnejše kose oblačil. Zagotavljajo, da jim je to pač bolj udobno in so tega bolj navajeni. Ostajajo obuti v ponošene copate in se s svojo opravo prenehajo prilagajati različnim priložnostim in okoliščinam. Prepričani so, da jim njihova starost daje pravico za opuščanje skrbi za svoj videz. Vseeno jim je, če druge njihova zanemarjenost moti, jih spravlja v zadrego in neugodje. Brezbrižni so do dejstva, da s pomanjkanjem spoštovanja do sebe kažejo tudi ljudem v svojem okolju, da jih ne spoštujejo in upoštevajo. Če se v skladu s svojim videzom tudi vedejo – so neodzivni, brezbrižni in sporočajo svojo odklonilnost na druge načine, dajejo vtis, da so se praktično odpovedali prijetnim in svetlim stvarem v življenju. Seveda je zelo naravno, da se tudi njihovo okolje nanje odziva vse manj spodbudno. In tako brez resnične potrebe in v nasprotju s svojimi dejanskimi čustvenimi težnjami izgubljajo stik z ljudmi okrog sebe.
Vsakdo ve, kako prijetno nam je ob osebah, ki so sicer že priletne, pa so vseeno pozorno in skrbno urejene, so v dejavnem stiku z dogajanjem v svojem okolju, so odzivne in se potrudijo prilagoditi okoliščinam in ljudem. že njihov videz kaže, da dajo nekaj nase in to zbudi v okolju občutek spoštovanja. Ne le, da nas že njihov videz in celoten vtis, ki ga napravijo, spodbuja k temu, da se jim približamo in z njimi razvijemo odnos, ki ga obogatijo njihove izkušnje in modrost. Poleg tega ob njih opuščamo toge stereotipe o tem, za kaj vse starost človeka prikrajša in kaj mu jemlje. Taki ljudje nam neposredno pokažejo, za kaj vse lahko starost človeka tudi obogati. Njihov lasten pozitiven odnos do sebe, ki se med drugim kaže tudi z njihovo zunanjo podobo, nas spodbuja k temu, da dejavno gradimo in negujemo tudi svoj pozitiven in naklonjen odnos do nas samih.
Opuščanje skrbi za svoj videz v starosti staranje po nepotrebnem še pospešuje. Dejaven, naklonjen in pozoren odnos do sebe, ki se kaže tudi s skrbjo za svojo zunanjo podobo, pomaga vzdrževati voljo in motivacijo za stvari, ki so v vsakem obdobju življenja spodbudne, zanimive in prijetne.
Ko bom jaz star bom popravljal dežnike in kolesa, kot moj dedi. Pa kartal bom, kot to delata dedi in babi.
Gregor, 5 let in pol
Martna Tomori
Zaposlitvena priprava za pozna leta
Poklicno in drugo delo
Delo človeka oblikuje in izpolnjuje. Velik del naših sposobnosti, spretnosti, znanj in izkušenj si lahko pridobimo samo z delom. Medicinski podatki o splošnem telesnem in duševnem stanju ljudi nam kažejo, da veliko več obolevajo tisti, ki nimajo dela, ali pa ga nočejo videti in opravljati. V vsakdanjem življenju lahko najdemo najboljše potrditve za nujnost opravljanja dela. Ljudje, ki so zelo delovni in pri svojem delu tudi uživajo, “nimajo časa” zboleti.
Delo pomeni zmožnost posameznika, da v svojem vsakdanu opravi naloge, ki mu jih narekuje življenje. To tudi pomeni, da si mora privzgojiti delovne navade, kajti vsako delo zahteva določen napor. Zato je pomembno, da si starši za osnovno nalogo zastavijo prigojitev delovnih navad. V današnjem času je to izredno težko, ker je sodoben način življenja zelo zmanjšal potrebo po fizičnih delih. K temu pa veliko prispeva še prepričanje staršev, da je za otroke nujno učenje, preostalo delo pa bodo opravljali starši. Vendar bi ravno fizično delo moralo postati velika vrednota, ker zajema celega človeka in se tudi izkaže v našem celostnem odzivu. Lastnosti, ko so pomembne za oblikovanje identitete posameznika, kot so samozaupanje in samospoštovanje, se lahko negujejo le ob doživljanju uspeha na različnih življenjskih področjih. Uspeh pa je nujno povezan z delom. Večina dela, ki ga opravljamo, je tudi vedno povezano z drugimi, kar pomeni, da si na ta način najbolje oblikujemo lastnosti, ki so pomembne za sožitje med ljudmi.
Nevarnost, ki je v današnjem potrošniškem svetu že zelo prisotna, pa je pretiravanje z delom. Kadar postane delo samo po sebi namen, se začno kazati primanjkljaji na drugih življenjskih področjih. Vsaka dejavnost ima namreč tudi svojo zakonitost. Če v delo vložimo veliko moči, potem je normalno, da se telo in duša utrudita. Za ponovno ravnovesje je zato potreben počitek, razvedrilo, sprememba dejavnosti. To nam narekuje narava dela. Če tega ne upoštevamo, postajamo kronično utrujeni, kmalu lahko tudi zbolimo. Na bolezenske znake se kot posamezniki različno odzivamo. Tisti, ki upoštevajo alarmne znake, se bodo potrudili spremeniti svoj način življenja in si pridobiti vitalnost in voljo vse do pozne starosti. Ostali pa gredo s svojim delom “do konca”, kar pomeni, da izčrpajo telo in duha za vse radosti, ki bi jih lahko uživali tudi v svojih kasnejših letih.
Hobiji
V prostem času so se ljudje od nekdaj ukvarjali z delom, ki jih je zanimalo, za katerega so imeli posebna nagnjenja in jim je pomenilo tudi osebno izpolnitev. Gre za konjičke ali hobije. O svojih hobijih se ljudje zelo radi pogovarjajo, zato ni čudno, da so se zaradi podobnih interesov začeli ljudje združevati v društva, krožke, vse z namenom, da na ta način zadovoljujejo tudi druge socialne potrebe. Prav zaradi medosebnih odnosov postanejo na koncu dejavnosti še boljše in lepše.
Izbor hobijev je tako pester, kot je pestro življenje. Prav na vsakem področju je možno poiskati še dodatne zanimivosti, ki delajo ljudi ustvarjalne. Lahko gre za preproste dejavnosti, ki jih opravljamo že v svojem vsakdanu – kuhanje, šivanje, vrtičkarstvo, pletenje itd. Iz vsega tega lahko naredimo povsem drugačne, nove stvaritve. Na področju umetnosti je cel splet dejavnosti, od fotografije, slikanja, risanja, rezbarjenja, plesa, igranja itd. Vedno bolj se tudi zavedamo, da je potrebno veliko prostovoljnega dela zaradi pomoči ljudem v različnih stiskah. Lahko gre za pomoč ob bolezni ali invalidnosti, lahko za svetovalno, tolažilno pomoč, ki je vedno dobrodošla, če je dana iz srca.
Kulturna vzgoja
S pojmom kulture razumemo vse tisto, kar je človek v svojem zgodovinskem razvoju ustvaril. To so vsa znanja in modrosti, ki se lahko kažejo v najbolj razviti tehnologiji, najlepših umetniških stvaritvah, ali pa na področju človekovega bivanja v obliki šeg, navad, običajev, verstev. Nihče ne ustvarja kulture na novo, ampak vedno izhaja iz tistega, kar je že narejeno, zato je pomembno, da smo dojemljivi za izkušnje in spoznanja iz preteklosti.
V največji meri se pretoki znanj in izkušenj dogajajo med starši in otroki. Starši s svojim načinom življenja in dela dajejo vzore otrokom. Če bodo otroci prejeli veliko kulturnih dobrin, jim na ta način povečujemo možnosti, da si bodo v svojem nadaljnjem življenju tudi sami prizadevali za svojo duhovno in kulturno obogatitev. Prenos izkušenj poteka tudi z otrok na starše. Tudi odrasli morajo biti pripravljeni na sprejemanje novih informacij, ker se le na ta način odnosi dograjujejo v medsebojnem sožitju, kar je tudi podlaga za nadaljnje učenje, nova spoznanja in plemenitenje človekove notranjosti.
Obstaja cela vrsta dejavnosti, ki so nam vedno pri roki, da lahko z njimi obogatimo sebe in izkušnjo delimo tudi naprej. Branje je gotovo ena od najbolj priljubljenih kulturnih dobrin, saj si prek branja najlažje pridobivamo nova znanja, ali pa nam je branje preprosto v razvedrilo. Vse, kar je zapisano, nas opominja, da je življenje bogato, lepo, polno skrivnosti in upanja, zato si ga tudi želimo odkrivati v njegovih odtenkih. Potrebno si je vzeti čas vsaj za bežno seznanjanje z novicami, ki nam jih nudijo številni časopisi in revije in tudi druga javna občila.
Kadar prebiramo leposlovje, si izbiramo predvsem knjige za veselje, razvedrilo in plemenitenje duha. Leposlovje je zakladnica modrosti, zato ni slučaj, da se branje knjig uporablja tudi v terapevtske namene. Pri zahtevnejši literaturi si je dobro pomembne in zanimive misli tudi izpisati, da bi jih imeli pri roki, če moramo preveriti svoja stališča, iskati nove rešitve ali pa preprosto iščemo tolažbo. Vse to nam knjiga nudi v izobilju.
Problem današnjega časa je tudi v tem, da sta radio in televizija zasenčila knjigo. Seveda se tudi prek teh dveh medijev kulturno izobražujemo, razvedrimo, toda potrebna je prava mera. To še zlasti velja za otroke, ki jih je potrebno od najzgodnejšega otroštva navajati na knjigo. že v vrtcu je prav, da otroci listajo slikanice, jih komentirajo in se naučijo z njimi lepo ravnati. Starši bi morali otrokom veliko čitati, če želijo otroke navdušiti za branje. Branje je namreč zelo zahtevno opravilo. Vzgoja za branje je trdo delo in uspešni bodo samo tisti, ki bodo znali otroke najprej navdušiti, tako da jih bodo knjige same po sebi privlačile.
Podobno je z glasbo. Tudi glasba je s svojo lepoto v zvokih in melodiji eno od glavnih duhovnih bogastev. Vemo, kako pomirjujoče je za otroka, če ga uspavamo z glasbo, ga tolažimo ali pa preprosto preusmerimo njegovo razpoloženje. Glasba je zdravilo za vse človeške tegobe, pravijo stari ljudje. Zato ni čudno, da nas spremlja ob veselih in žalostnih obdobjih življenja. Glasba človeka bogati, opogumlja, plemeniti, kadar je primerna in ob pravem času. Zato morajo ob glasbi odraščati tudi otroci. Vse več je hrupa, ki kvari otrokova čutila, njegov smisel za lepo in dobro. Ker spada glasba v področje človekovega doživljanja, je pomembno, da jo otroci začutijo, jo poustvarjajo in si na ta način izoblikujejo svojo naravnanost do lepega. V vrtcih in šolah bi morali prav glasbi posvetiti veliko časa in truda.
Bogati tudi likovna umetnost. Človek si je od nekdaj prizadeval upodobiti svoje doživljanje sveta prek slikanja, kiparjenja, oblikovanja, fotografiranja, risanja, itd. Vse te stvaritve kažejo na našo ustvarjalnost, na nenehno potrebo, da se izražamo in tako ustvarjamo medčloveške mostove. V umetnosti ni potrebno veliko besed, ker nam stvaritve govorijo same zase. Tudi obiskovanje razstav, galerij, filmskih predstav spada k splošni kulturi posameznika. Ljudje, ki živijo s kulturo, niso nikoli sami. Na vseh prireditvah srečujejo znance in prijatelje, ob teh priložnostih z njimi tudi poklepetajo, se dogovorijo za obiske, ali pa so preprosto veseli tudi vedno novih obrazov in novih prijateljevanj.
Tretja univerza
Znanje je rezultat dolgoletnega sistematičnega prizadevanja na določenem področju. Šele v zrelih letih dojamemo njegov smisel. Zato tudi tako uspevajo vsa izobraževanja za tretjo življenjsko obdobje. Če postane izobraževanje življenjska potreba, je potreben samo še zanimiv program in sistem, ki ljudem omogoča, da nadaljujejo s svojim učenjem. Ob tem se zopet srečujejo s podobno naravnanimi ljudmi in tako drug drugega tudi osrečujejo.
Dejavnost v humanitarnih organizacijah
Pomoči, ki izhajajo iz človeške dobrote, so edine prave pomoči. Kdor daruje, ne pričakuje povračila, ker bi s tem darovanje izgubilo osnovni smisel. V teh primerih govorimo o humanosti, o delih, ki so od nekdaj spadala v področje najbolj človeške dejavnosti, brez katere bi se razvoj kulture že zdavnaj ustavil. Ker tudi danes govorimo o krizi vrednot, družine, kulture, itd. je zato še toliko bolj pomembno, da se zavestno odločamo za humanitarna dejanja. Kadar delamo v dobro drugih, delamo s tem tudi dobro sebi in ne obratno, kot si danes razlagajo mnogi teoretiki samouresničitve. že sam način življenja nam kaže, kako hitro kljub blagostanju zaidemo na napačne tirnice, ki se kažejo v slabih odnosih, alkoholizmu, narkomaniji, agresiji. Posebno pri nas smo lahko zaskrbljeni zaradi ostarelih, bolnih, invalidnih ljudi. Človek že po svoji naravi teži k samopreseganju, išče izzive in dela, kjer bo lahko naredil več kot rabi za sebe. S tem pa si tudi kot posameznik najbolje dviga lastno vrednost.
Ljudem, ki se razdajajo, priteka vedno več življenjske moči in radosti. Ker so psihično in duhovno zdravi, so manj dojemljivi z bolezni. Zato ni naključje, da so se ljudje zaradi skupnih interesov začeli medsebojno srečevati, se združevati v bolj ali manj formalne organizacije in si na ta način medsebojno pomagati. Najbolj znane humanitarne organizacije pri nas so: Rdeči križ, Karitas, Društva upokojencev, Društvo za zdravje srca in ožilja, Društvo nekadilcev itd. Tovrstne organizacije so dokaz, da prave pomoči na človeški ravni ni mogoče kupiti, ampak si jo lahko le medsebojno delimo.
Politično udejstvovanje
Gotovo je cilj dobrega političnega udejstvovanja uresničevanje vrednot v vsakdanjem življenju posameznika. Te vrednote se začnejo pri ekonomskem in končajo pri kulturnem in duhovnem vidiku. Gre torej za ustvarjanje čim večjega napredka posameznika in družbe kot celote. Najboljša oblika za uresničevanje teh vrednot je demokracija. Demokratično odločanje večine je najboljši način sožitja v skupnosti. Vendar si mora za to vsak prizadevati, še zlasti pa tisti, ki so na oblasti. Tisti, ki se odloči za takšno pot, mora najprej dokazati s svojim delom in odnosi, ali je resnično oseba, ki zadovoljuje merila poštenosti, resnicoljubnosti, zglednega življenja, humanosti itd. Resničnost narekuje naloge za vsakega posameznika, pa tudi za izbrane ljudi, ki si v okviru političnih možnosti prizadevajo za skupno dobro. Vedno pa morajo paziti, da se njihovo politično udejstvovanje ne sprevrže v strast, ki narekuje “boj za prevlado.” Rezultati so v takšnih primerih pogubni, za posameznika in za celotno skupnost.
Družabne igre
Družabne igre so namenjene razvedrilu. namen razvedrila pa je vedrina, sproščenost in veselje, ki se prenaša od posameznika na udeležence v igri. Razvedrilo je ena od pomembnih sestavin vsakdana. Če ga posameznik ne zna vnesti v svoj delovni vsakdan, se poruši ravnovesje v človeku. Človek potrebuje delo, potrebuje pa tudi počitek in razvedrilo. Zato so se od nekdaj zavedali pomena družabnih iger. Zbliževale so ljudi s posebnimi interesi in nagnjenji, zato tudi ni redkost, da so se iz takšnih priložnostnih srečanj razvila dolgoletna prijateljstva, redna srečanja ali celo dejavnost v različnih krožkih in klubih. Spomnimo se lahko čisto preprostih iger, kot je “Človek ne jezi se”, ali pa igre s kartami, ki se lahko končajo z večeri taroka ali celo klubi bridgea. Tudi šah je zahtevna miselna in družabna igra, ki jo lahko igramo samo med prijatelji, preraste pa lahko tudi v ljubiteljsko tekmovalno igro. Tudi prek družabnih iger se razvijajo človekove zmožnosti in posebne spretnosti. To so vse šaljive in nagajive igre, ki vedno popestrijo večer, taborjenje, počitnice. Otroci so zelo dovzetni za vse družabne igre, odrasli pa hočemo “igrati svojo vlogo odraslosti”, in se velikokrat ne znamo vživeti v družbo, šale, igre.
Zdenka Zalokar Divjak
Umetnost – razvedrilo, ki osmišlja in plemeniti
Že dostikrat smo slišali in brali, da je ena poglavitnih prednosti in hkrati težav sodobnega človeka preobilje prostega časa. Že dejstvo, da si je človek naše dobe svoje življenje podaljšal skoraj za polovico in je avtomatizacija vseh delovnih procesov bistveno olajšala pa tudi skrajšala njegov delovni dan, nas opozarja na vse večje presežke njegovih moči, ki mu jih ni treba ali jih celo ne more potrošiti v novih delovnih obveznostih. Če k temu prištejemo še upokojence, ki jih ni samo dosti več kot nekdaj, marveč tudi dosti dlje uživajo zasluženi pokoj, bomo bolje razumeli nastale probleme teh še vitalnih, za družbo še vedno potencialno koristnih ljudi. življenje je namreč smiselno, dokler vidiš cilj pred seboj. Ta je v letih polne človekove moči pogosto povezan s službo, z “bojem za prostor na soncu”, za blaginjo družine ali za dosego lastnih razumskoraziskovalnih in čustvenoustvarjalnih smotrov.
Svoj prosti čas ljudje – kot penzionist imam v mislih predvsem penzioniste – izkoriščamo na različne načine. Obstaja precej poklicev, v katerih je mogoče svojo dejavnost podaljšati tudi v leta pokoja in starosti – to so zlasti individualna, avtorska področja (obrtna, umska in umetniška). Drugi si najdejo svoje “konjičke – hobije”, ki izpolnjujejo njihovo potrebo po smiselni, koristni in razvedrilni porabi odvečnega časa. Kaj vse se spomnijo penzionisti, bi bilo predolgo naštevati – od vseh vrst drobnih dejavnosti, družbenih in karitativnih aktivnosti, zbiranja, izumljanja, rekreativnih dejavnosti, popotovanj ipd. Kot slikar pa bi rad opozoril na nekaj značilnih prednosti, ki jih v ta namen ponujajo umetniška udejstvovanja – pa naj gre za aktivno ustvarjanje ali za pasivno “použivateljstvo.” Omejil se bom na likovno področje.
Vsako ustvarjanje napolnjuje človeka z občutkom samopotrjevanja, iskanja in najdevanja smisla življenja. Tisti “Nikoli ni prepozno!” velja še posebej na ustvarjalnem področju. Kdor čuti v sebi željo po risanju, kiparjenju ali oblikovanju, naj se ne boji začeti. Kajpak se bo moral malo pozanimati za primerno literaturo, “študirati” tudi dela drugih slikarjev in kiparjev, si med njimi morebiti celo poiskati mentorja ali amatersko likovno šolo – toda glavno težo pri napredku bo vedno imela njegova vztrajnost, zagretost in prirojena ali pridobljena likovna občutljivost. Ni si treba postavljati prezahtevnih, absolutnih ciljev, etapni dosežki bodo sami najbolje spodbujali avtorjevo večjo zahtevnost in višali njegov ustvarjalni domet. Vsakdanje praktično, se pravi, slikarsko ali kiparsko naprezanje za obvladovanje izraznih sredstev pa za globlje vživljanje v vizualno stvarnost bo preraslo v trajno tekmovanje s samim seboj. Ob neogibnih zmagah in porazih bo tudi večalo avtorjevo samokritičnost, samozavest, ne/zadovoljstvo ob ne/doseženem: dajalo mu bo občutek samopotrjevanja, ustvarjalno polnega življenja.
Tudi “pasivno” ljubiteljstvo umetnosti prinaša podobne rezultate. Uživati ob umetniških delih pomeni svoj predstavni svet dopolniti, požlahtiti z umetnikovim. Obiskovanje razstav, morebiti umetniških ateljejev ali velikih galerij umetnosti doma in na tujem bo obogatilo njegov vsakdan, zasitilo njegove duševne potrebe in želje po lepem. To pa ne glede na to, ali je umetnost tradicionalna,”razumljiva”, kjer slika “nekaj predstavlja”, ali pa je”abstraktna”, ki “nič ne pove” – če je slika/kip res polnokrvna umetnina, bo kot sevalni organizem z močjo svojega izraznega žarčenja prej ali slej prežarčila gledalca, ga osvojila – sčasoma tudi takega, ki ga je na začetku morda odbijala. Za potrdilo zgled: holandska tovarna cigaret Stuyvesant je izbrana dela evropskih umetnikov prenesla v svoje tovarne in jih obesila nad stroje delavcev. Ti so se seveda pulili predvsem za “realistične” slike, “abstraktne” pa so sprejeli šele, ko so jim obljubili, da jih bodo pozneje lahko zamenjali. Toda kakšno presenečenje: po enem letu delavci niso več hoteli zamenjati svojih na začetku “nerazumljivih abstraktnih slik”, ker so se v vsakdanjem “pogovoru” z njimi znebili konvencionalnih predsodkov, jih doumeli in vzljubili.
Za hitrejše “vstopanje” v sodobne umetnine si bodo gledalci lahko pomagali tudi z branjem strokovnih razlag umetnin, z obiski umetnostnih predavanj in vódenih razstav – se pravi, z vrsto spremljevalnih umetnostnih dejavnosti, ki jim bodo njihov prosti čas zapolnile in oplemenitile z umetniškimi užitki.
Jaz bom star, ko bom imel gube. Takrat bom imel več časa in bom pomagal tistim, ki bodo še bolj stari.
Gašper, 5 let in pol
Marijan Tršar
Starost kot literarni motiv
Sodobni način življenja v odločilni meri oblikujejo racionalistični dosežki znanosti in tehnologije. Pravzaprav smo se tako zelo navadili verjeti in celo verovati v statistična povprečja, da je danes navadno le še vprašanje časa, kdaj odstotki iz znanstvenih analiz začnejo spreminjati naše lastne občutke in življenjske navade – pa čeprav gre za tako osebne in intimne stvari, kot je hrana, partnerstvo in spolnost, odnos do telesne lepote, vzgoja otrok, preživljanje prostega časa in nenazadnje tudi osebno zorenje, staranje in smrt. Tudi knjiga, ki jo berete, v pretežni meri odseva našo splošno, racionalistično težnjo, da ovrednotimo izkušnje tisoče ljudi in skušamo iz njih oblikovati napotke, ki bi nam koristili pri oblikovanju našega lastnega, edinega in neponovljivega življenja. Pri tem je seveda koristno upoštevati, da znanstveni napotki skoraj vedno temeljijo zgolj na nekaj statističnih kategorijah, iztrganih iz celote. Zato znanost brez dvoma odlično napove medsebojno odvisnost med svinjsko pečenko in ravnijo holesterola v krvi, vendar ne pričakujte od znanosti posluha za občutke, s katerimi se posameznik po petdesetih letih uživanja nedeljske svinjske pečenke odpove obredu, ki mu v enem samem krožniku nezavedno servira tudi nešteto lepih trenutkov in občutkov, povezanih z nedeljskimi kosili od otroštva naprej.
Je znanost sposobna dati na tehtnico prednosti zmanjšanega holesterola in na drugi strani bogastvo občutkov, ki jih prinese en sam krožnik, napolnjen s celotno osebno zgodovino nedeljskih kosil? Ne, tega znanost s svojim grobim, statističnim pristopom ni sposobna, in to je dobro upoštevati tudi pri branju te knjige.
Pač pa imamo ljudje še en način opisovanja naše stvarnosti – umetnost. Umetniška dela so opisi, ki jim ni mar za statistiko, odstotke in povprečja. Umetnik s svojim talentiranim občutkom ustvarja podobe, ki so na prvi pogled morda povsem zunaj stvarnosti, kljub temu pa jih posameznik lahko zazna kot svoj lastni, osebni, enkratni, intimni občutek življenja. Umetnost je zaradi svoje edinstvene svobode in človeške usmerjenosti najobčutljivejša spremljevalka in zapisovalka človeškega pojava v vsej njegovi celovitosti in dinamiki. Čeprav marsikdo podcenjuje subjektivnost, s katero vsak posameznik zaznava umetniško delo, pa to ni šibkost, ampak prav največja moč umetnosti. Tudi življenje, ki ga živimo, je enkratno, neponovljivo, subjektivno. Zato je umetniška subjektivnost pravzaprav mnogo bolj realističen in pošten odsev sveta kot pa umeten, s statistiko utemeljen konstrukt, ki ga opisuje znanost.
In kakšen občutek nam dajejo umetniki in njihova dela o staranju in starosti? Predvsem je treba ugotoviti, da staranje ni med osrednjimi motivi umetniških del. Umetniška dela se praviloma strnejo okoli najsilovitejših in najbolj razpoznavnih življenjskih energij, ki jih nosijo mladost, spolnost in čimbolj dramatičen življenjski boj. Celo vitalistični Hemingwayev starec je močan predvsem kot priča in hkrati simbol nezlomljivega življenja. Moč starca kot literarnega motiva je nasploh v pasivni vlogi priče, ki s svojo dolgoživostjo zagotavlja življenju trajnost in smiselnost – tega pa sicer energetsko bogat motiv mlade, vroče krvi bralcu ne zmore prepričljivo ponuditi. Vloga starca kot pasivne, simbolne življenjske priče v marsikateri literarni zgodbi prehaja v nekoliko aktivnejšo vlogo modrega starca, ki s svojimi nasveti pomaga usmerjati tok dogodkov. Pri tem pa je treba upoštevati, da je starčevska modrost še vedno zgolj simbol, ki poudarja moč in nezlomljivost življenja nasploh.
Zato je motiv starčevske modrosti uporaben v močno simbolističnih pripovedih (npr. v pravljicah), medtem ko stvarnejša literarna besedila redko izpostavljajo “modro” plat starosti, ampak prej obratno. “Leta ne delajo modrecev, ampak starce,” je zapisal Swetchine. “Ljudje vedno mislijo,” lahko nadaljujemo z odlomkom iz Goethejevega pisma, “da morajo ostareti, če naj postanejo modri. V resnici pa se morajo v poznih letih truditi, da obdržijo pamet, kakršno so imeli.” A je isti avtor tudi priznal, da se človeku z leti povečujejo življenjske izkušnje. Kljub temu pa starec kot literarni lik mnogokrat izgubi prijazne poteze takoj, ko ga avtor iz pasivne simbolistične življenjske priče oblikuje v aktivnega udeleženca življenja z lastnimi interesi, motivi, psihologijo. Spomnimo se številnih groteskno-smešnih starčevskih likov (Moliere, Balzac, Gogolj, Dostojevski), ki želijo z denarjem in spletkami razdirati mlade, vroče ljubezni, da bi si ob mladih ženskih telesih prigoljufali izgubljeno mladost. Še bolj skrajno stopnjo starčevskega neprijetnega aktivizma kaže Dickens v Faginu (Oliver Twist), za katerega je še najbolj ustrezno znano Shawovo opozorilo: “Starci so lahko nevarni, ker jim ni do prihodnosti.”
Če torej verjamemo literarnim motivom, je pretiran, v lastne koristi usmerjen starostni aktivizem prej neprijetna kot zaželena lastnost. “Starec je človek, ki je končal svoje kosilo, in gleda druge, kako uživajo v jedi,” je napisal Balzac in njegov stavek verjetno še najbolj realistično postavlja staranju in starosti mesto, ki vsaj v literarnih delih ne deluje neprijetno. Starost kljub velikim življenjskim izkušnjam ni čas intenzivnega poseganja v življenje drugih, čeprav najbližjih in čeprav z najboljšimi nameni. Starost tudi ne more biti popravni izpit za napake v mladosti in zrelih letih. Pač pa je starost edinstvena priložnost, ko se človek lahko umakne dogodkom in zgolj opazuje, kako svet in njegov lastni prispevek v njem živi (in bo živel) brez njegovih posegov. živčni starci, ki si prizadevajo do konca dvigovati ceno svojemu življenjskemu delu, ne bodo nikoli imeli priložnosti videti, kako njihovo delo živi samo za sebe in kako bo živelo, ko njih več ne bo. S tega vidika ponuja starost možnost, da se človek že v tuzemskem bivanju intenzivno približa skrivnosti svoje lastne, osebne smrti. ki je nujen, naslednji korak od starosti.
Starost je za marsikoga težko obdobje, saj so ljudje zelo osamljeni. Skriva pa čare in veliko lepega. Ljudje se upokojijo in imajo več časa zase. Družijo se in marsikateri tudi mnogo potujejo. In kar je najlepše, dobijo vnuke. Vnuke, s katerimi preživijo mnogo lepih trenutkov, jih razvajajo in kateri jih vedno znova razveseljujejo. S starostjo se spreminja tudi zunanjost. V starosti je človek notranje bogatejši.
Težko rečem, katere strani starih staršev so dobre in katere slabe. Mnogokrat ne razumejo naših želja. Se bojijo, nas nenehno opozarjajo in nam svetujejo z željo, da bi se mi izognili neprijetnostim, ki so jih sami doživeli. Jaz imam svoji babici zelo rada. Ne zato, ker me razvajata, temveč ker me opozarjata na napake, mi pomagata in svetujeta. In konec koncev, če ne bi bilo njiju, ne bi bilo mene.
Nekoč so stari starši, otroci, vnuki in drugi živeli v eni hiši, kjer se je rojevalo in umiralo. Zato so bili tesno povezani, živeli skromneje in z večjim spoštovanjem drug do drugega. V današnjem času pa smo ljudje zaradi napetosti in želje po lagodnejšem življenju bolj odtujeni, in če bo šlo tako naprej, bo odnos do starejših še slabši in jim bo vedno težje.
Jaz o starosti skorajda ne razmišljam. Lahko se zgodi jutri kaj nepredvidljivega, zato uživam in izkoristim vsak dan. Zavedam se, da bo tudi zame prišel konec in to se mi zdi povsem naravno. želim pa si, da bi se moji otroci in vnuki kdaj pa kdaj spomnili name in me obiskali, mi prinesli šopek rož, ki jih bodo sami nabrali, saj mi to pomeni največ, ker je iz srca.
Lena Klinar, 14 let, OŠ Ledina, Ljubljana
Alojz Ihan
Osmisliti starost – pogled teologa
Ko človek prestopi prag starosti, ima na voljo veliko časa za samospraševanje o smislu življenja, s tem pa tudi o smislu starosti. Ta je sicer po eni strani lepa, po drugi pa velikokrat polna križev in težav. Prav to starega človeka še bolj nagiba k spraševanju o njenem smisla. Prav je, da si človek vzame čas za tovrstno spraševanje, saj je to zadnji odsek njegove poti – po njem pride slovo in tisto, kar je za slovesom. Priložnosti za premišljevanje v tej dobi ne manjka, saj ima samote in časa na pretek, k odgovorom mu pa pomagajo tudi skušnje, ki si jih je v življenju nabral. Če bo odgovor na gornje vprašanje našel, mu bo to lahko pomagalo k notranje bogatejšemu doživetju zadnje dobe svojega življenja. Če mu odgovora ne bo uspelo najti, utegne postajati vedno bolj negotov, zagrenjen in čudaški.
Odgovor o smislu starosti je odvisen tudi od posameznikovega splošnega pogleda na svet. Drugačen bo pri tistem, ki veruje v življenje po smrti, kot pri tistem, za katerega je s smrtjo konec bivanja. Človek, ki veruje v življenje po smrti, ve, da je odhod s sveta le prehod iz življenja v življenje, iz minljivega v neminljivo, iz nepopolnega v popolno. To drugo življenje pa si je treba zaslužiti predvsem z dvojno ljubeznijo: z ljubeznijo do ljudi in z ljubeznijo do Boga. Zanj je potemtakem smisel starosti služba ljudem in služba Bogu. V tem prepričanju bo imel čas ne le za svoje osebne konjičke, ampak tudi za to dvojno službo.
Človek, ki ne veruje v Boga in posmrtnost, ki pa verjame, da ima vse, kar obstaja, svoj smisel, bo tudi starost sprejemal kot nekaj smiselnega. Program zanjo si bo naredil v skladu s svojo splošno življenjsko naravnanostjo in navadami. Svoja zadnja leta bo porabil za študij in branje, za umetnostno udejstvovanje ali tehnično brkljanje, za prijateljstva, za pomoč soljudem, za hojo v naravo ali za šport, za uživanje ali kaj drugega.
Pri iskanju smisla življenja in s tem smisla starosti se verujoči človek sreča z vrsto vprašanj, ki mu utegnejo pomagati, da najde odgovor. Na primer: Od kod vesolje? Iz nič ni nič. Za nastanek vesolja je bila potrebna neizmerna moč. Prav tako za njegovo vzdrževanje. Od kod red v stvarstvu? Vsaka urejenost govori o razumnem bitju, ki je stvari uredil. Od kod glas vesti, ki človeka hvali ali graja, če on to hoče ali ne? Človek si je ni mogel dati sam, ker bi ga sicer ne grajala, če je storil kaj slabega. Ali vprašanje Kristusa, njegovega čudovitega nauka, njegove svetosti in njegovega vstajenja. In krščanstvo, ki je svetu oznanilo svobodo, pravico in poštenost, s tem pa postavilo temelje zahodni civilizacijo, katere sad je med drugim demokracija. In svetniki, ki so zrasli iz krščanstva. Odgovore naj bi verujoči človek iskal z lastnim premišljevanjem, veliko mu pa lahko pri tem pomaga tudi pogovor z ljudmi, ki o tem kaj vedo, ter branje knjig, ki o tem resno razpravljajo.
Služiti ljudem
Program v zadnji dobi bivanja na zemlji naj bi bil napolnjen predvsem s službo ljudem in Bogu. Služba ljudem pomeni najprej to, da jim človek ni v breme. Zato naj bi bil njegov prvi sklep, da se ne bo vmešaval v življenje mlade družine, pri kateri živi, ali v življenje ostalih starostnikov v starostnem domu. Mogoče prijemi mladih staršev res niso najbolj vzgojni, mogoče njihova ureditev hiše ni najbolj pametna, a to je njihova stvar. Prav tako nima smisla nenehno pogrevati, da je bilo v preteklosti vse boljše. Pa tudi o svojih tegobah naj starostnik ne govori, kot da gre za najpomembnejše probleme. Tudi oni imajo svoje težave, zato je prav, da jim starostnik s svojimi obzirno prizanaša. Če so njegove moči povsem opešale in je v vsem odvisen od drugih, naj ne bo prezahteven do soljudi, zadovoljen naj bo z malim, naj zna ceniti njihovo delo in za vse naj bo iz srca hvaležen.
Poleg tega lahko človek v letih tako v družini kot v domu za ostarele naredi veliko dobrega. Velikokrat zadoščata že mir in dobrota, ki ju izžareva, nezamerljivost in pripravljenost odpuščati nepozornost, pripravljenost poslušati druge, ko pripovedujejo o svojih težavah, ali lepa, prijazna beseda, pa tudi priznanje in pohvala. S pametno, modro besedo bo lahko pomiril morebitno nesoglasje v družini. Marsikakšno delo pri hiši bo lahko opravil: kaj popravil ali pospravil, pokosil travo ali pometal dvorišče. Tudi kakšno pot bo lahko naredil namesto mladih: na pošto ali v banko, v trgovino ali na trg. Za vnuke, če so, bo lahko nenadomestljiv dedek oziroma babica. Res je, da dedki in babice svoje vnuke običajno vzgojno “kvarijo”, ker se jim vsaka malenkost ne zdi več tako grozno pomembna, vseeno so pa staršem s svojim druženjem z vnuki v neprecenljivo pomoč. Poleg vsega jih iz svoje skušnje učijo pametnega življenja.
Mogoče ne bo napak, če si bo človek v starosti od časa do časa izprašal vest ob hvalnici ljubezni, ki jo je napisal apostol Pavel in je najbrž v svetovnem slovstvu sploh najlepši opis ljubezni: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. “
Služiti Bogu
Človek, ki je spoznal, da je zadnji cilj njegovega življenja Bog, mu bo posebno v zadnjem obdobju svojega bivanja posvetil več časa. Sicer bo že službo ljudem razumel kot službo Bogu, poleg tega pa si bo vzel več časa tudi za opravila, ki ga bodo neposredno povezovala z Bogom.
Prva je molitev. Najvišja oblika Božjega čaščenja je človekovo samodarovanje Bogu. “Vse sprejemam iz tvoje roke. Ves se ti darujem. Naj bo vse tebi v čast. Odpokliči me, kadar hočeš.” Vsakodnevno darovanje sebe Bogu je v času, ko človek doživlja pojemanje svojih moči, posebno primerno tudi kot odlična pot do notranjega miru. Veliko vrednost ima premišljevalna molitev, ko človek premišljuje stavek za stavkom iz kakšne verske knjige, npr. iz Svetega pisma nove zaveze. Od ustnih molitev je zaradi svoje preprostosti posebno primeren rožni venec, neprecenljivi so pa tudi kratki molitveni vzdihi, npr. “Bogu hvala!” Udeležba pri maši z obhajilom kot središčem krščanskega življenja je za povezovanje z Bogom vsekakor najuspešnejša pot. Mogoče bo lahko starejši človek tudi pomagal pri cerkvi s čiščenjem ali krasitvijo oltarja, z molitvijo in petjem, z raznašanjem verskega tiska ipd. V vsem opisanem bo doživljal polnost svojega bivanja in srečo ter tako zorel za srečanje z Bogom. Veselje bo doživljal tudi ob misli na uživanje Božje ljubezni v nebesih, a tudi na tamkajšnje srečanje s svojimi sorodniki in prijatelji.
Branko rozman
