Splošno znano je, da je onesnažen zrak povezan s kroničnimi boleznimi in višjim tveganjem za prezgodnjo smrt. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) kar 99 odstotkov svetovnega prebivalstva vdihava onesnažen zrak, kar je povezano s 6,7 milijona prezgodnjimi smrtmi na leto.
“Onesnažen zrak vpliva skoraj na vse organe v telesu,” poudarja Audrey de Nazelle, izredna profesorica na univerzi Imperial College v Londonu, ki preučuje vplive onesnaženja na telesno vadbo.
“Nekoč smo mislili, da gre le za bolezni dihal, danes pa vemo, da je onesnaženje povezano tudi z boleznimi srca in ožilja, sladkorno boleznijo, možganskimi funkcijami ter reproduktivnim zdravjem.“
Katera onesnaževala vdihujemo?
Eno največjih groženj predstavljajo trdni delci PM 2,5 – izjemno majhni delci s premerom le 2,5 mikrometra, kar je približno 30-krat manj od debeline človeškega lasu. V veliki meri nastajajo v prometu in lahko prodrejo globoko v naša pljuča, od tam pa preidejo v krvni obtok ter se razširijo po celotnem telesu.
Sčasoma lahko nabiranje teh delcev vpliva tudi na možgane. V pregledni študiji iz leta 2025, ki je zajela 51 raziskav in podatke več kot 29 milijonov ljudi, so znanstveniki ugotovili povezavo med tremi vrstami onesnaževal ter povečanim tveganjem za demenco. Med njimi so bili tudi delci PM 2,5. “Ker so tako majhni, lahko prehajajo krvno-možgansko pregrado, poškodujejo žile in samo pregrado pa tudi preidejo v možgane,” razlaga Haneen Khreis, epidemiologinja z Univerze v Cambridgeu in soavtorica študije.
Vendar PM 2,5 niso edina grožnja. Med vadbo ob prometnih cestah ali v mestih vdihujemo tudi dušikov dioksid, ki se ga prav tako povezuje z večjim tveganjem za demenco. Poleg tega dušikov dioksid povzroča vnetja pljuč, na dolgi rok pa lahko poslabša njihov razvoj in delovanje. Tukaj so še žveplov dioksid, amoniak, ogljikov monoksid in celo prizemni ozon.
Ko tečemo, kolesarimo oziroma izvajamo intenzivnejšo vadbo, dihamo hitreje in globlje. To pomeni, da med tekom vdihnemo več (tudi) onesnaženega zraka kot med hojo na isti razdalji.
Vendar je zanimivo, da pred onesnaženjem nismo zaščiteni niti med vožnjo v avtomobilu. “Osebna izpostavljenost onesnaženju je na kolesu dejansko nižja kot v avtomobilu. Na kolesu se namreč premikamo, zato je pretok zraka okoli nas večji,” pojasnjuje Rudy Sinharay, specialist za bolezni dihal in pljučnega raka pri bolnišnični mreži Imperial College London NHS Trust.
Koristi vadbe v onesnaženem zraku v primerjavi s tveganji
Po besedah de Nazellove, je dobra novica , da pozitivni učinki vadbe v onesnaženih mestih še vedno pretehtajo tveganja. Dejansko lahko vadba sama po sebi celo ščiti naše telo pred škodljivimi vplivi onesnaženja.
Leta 2016 so de Nazelle in njena ekipa v modelni študiji izračunali, da zdravstvene koristi hoje in kolesarjenja pretehtajo škodo zaradi onesnaženega zraka. Tveganja začnejo presegati koristi predvsem pri izjemno visokih ravneh onesnaženosti, kakršne imajo nekatera najbolj onesnažena mesta na svetu in še to pri dolgotrajni vadbi. Vendar pa so koristi in tveganja vadbe v onesnaženem zraku odvisna tudi od zdravstvenega stanja: previdnejši morajo biti ljudje s kroničnimi boleznimi srca in dihal.
Tudi na onesnaženih območjih vadba zmanjšuje tveganje za prezgodnjo smrt. Nedavna pregledna študija je pokazala, da je telesna aktivnost v onesnaženem okolju povezana s 26-odstotnim znižanjem tveganja za umrljivost v primerjavi s telesno neaktivnostjo. Vadba v čistejšem zraku je bila povezana z večjim zmanjšanjem tveganja umrljivosti, in sicer za 31 odstotkov.
Nekatere raziskave pa so pokazale, da vadba (tudi na onesnaženih območjih) izboljšuje delovanje pljuč in znižuje krvni tlak ter lahko omili nekatere negativne vplive onesnaženja na možgane. Pri bolnih s KOPB pa vadba v onesnaženem okolju poslabša simptome.
Kako zmanjšati izpostavljenost onesnaženemu zraku?
Za tiste, ki živijo v mestih, velja priporočilo, da za izvajanje telesne dejavnosti poiščejo najbolj zelene ali najmanj prometne kotičke v svoji okolici.
Raziskave kažejo, da se izpostavljenost onesnaženju zmanjša za 20 do 30 odstotkov, če se od glavne ceste umaknemo le za eno ali dve ulici. Še boljše pa so stranske ulice – ena od študij je pokazala, da izbira stranskih poti namesto prometnih cest zmanjša izpostavljenost celo za polovico.
Svetuje se tudi izogibanje vadbi med jutranjo in popoldansko prometno konico. Avtomobili, ki stojijo v koloni, ustvarjajo ‘žarišča onesnaženja’, opozarja Khreis. Pozorni moramo biti tudi na vrhove koncentracije ozona v vročih in sončnih popoldnevih. Ta močna kemikalija namreč pospešeno nastaja ob visoki temperaturi in močni sončni svetlobi. Če se to združi še s prometno konico, se onesnaženje le še poslabša.
Priporočljivo je tudi spremljanje lokalnih onesnaženosti zraka. Sinharay svetuje, da ob dneh z visoko stopnjo onesnaženosti vadbo raje prestavimo v zaprte prostore ali parke.
Stanje o onesnaženosti zraka v Sloveniji lahko preverite na spletni strani Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO), Ministrstva za okolje, podnebje in energijo.
Kot pa zaključuje Khreisova, osebne odločitve sicer pomagajo zmanjšati lastno izpostavljenost, vendar so za dolgoročne spremembe pomembnejše sistemske spremembe in ukrepi na ravni politik, ki imajo veliko večji vpliv od posameznikovih dejanj.
Vir: BBC; How to minimise the amount of polluted air you inhale while exercising. Dostopno na: https://www.bbc.com/future/article/20260917-how-to-minimise-the-amount-of-polluted-air-you-inhale-while-exercising. Zadnji dostop: september 2026
