Tašča mi je prinesla sveže fige. Čez dan sem nanje povsem pozabila, zvečer pa sem jih zagledala na kuhinjskem pultu in takoj so mi zadišale. Že sem segla po njih, ko se mi je v glavi oglasil tisti stari nasvet: “Sadja zvečer ni dobro jesti, ker naj bi v želodcu gnilo!”
Pa je v tem kaj resnice? Odgovor sem našla pri Inštitutu za nutricionistiko, kjer so se nedavno lotili prav tega trdovratnega prehranskega mita. In odgovor je jasen: ne drži.
Gre za enega tistih trdovratnih prehranskih mitov, ki so se tako globoko usidrali v našo zavest, da jih skoraj brez razmišljanja sprejemamo kot dejstvo. Mnogi smo odraščali s prepričanjem, da je sadje varno jesti le na prazen želodec — če ga pojemo po večjem obroku, naj bi obtičalo na vrhu, čakalo na vrsto, sladkorji v njem pa naj bi medtem začeli fermentirati.
Kaj se s sadjem v želodcu dejansko zgodi?
Sadje po obroku ne ostane ujeto na vrhu druge hrane. Naš želodec namreč deluje kot izjemno aktiven organ, ki vso vsebino neprekinjeno gnete, drobi in spaja z prebavnimi sokovi. Po pojasnilih Inštituta za nutricionistiko v tem procesu nastane gosta, kašasta zmes (himus), ki jo želodec postopoma potiska naprej v tanko črevo.
Vsebina se torej ne razporeja v plasti glede na to, kaj ste pojedli najprej in kaj na koncu, temveč jo želodec med prebavo aktivno meša.
Kaj pa sladkorji v sadju – ali lahko fermentirajo?
Fermentacija v prebavilih res poteka, vendar to ni isto kot gnitje sadja v želodcu. Večina prebavljivih ogljikovih hidratov se razgradi in absorbira že v tankem črevesu. V debelo črevo pa pridejo predvsem snovi, ki jih pred tem nismo prebavili in absorbirali, med njimi prehranske vlaknine. Del teh lahko fermentirajo črevesne bakterije.
Zakaj sadje v želodcu ne začne gniti?
Okolje v želodcu ni primerljivo s kosom sadja, ki ga pustimo ležati na kuhinjskem pultu. Želodec vsebuje klorovodikovo kislino in ima zelo kislo okolje. Kot pojasnjujejo na Inštitutu za nutricionistiko, želodčna kislina sodeluje pri prebavi, hkrati pa predstavlja pomembno zaščito pred mikroorganizmi, saj številne zaužite mikroorganizme uniči ali zavre njihovo rast. Predstava o sadju, ki po večerji več ur nedotaknjeno čaka v želodcu in začne gniti, zato ne ustreza dogajanju v prebavilih.
Ali moramo sadje jesti le na prazen želodec?
Ne. Kot poudarjajo na Inštitutu za nutricionistiko, pri zdravem človeku ni fiziološkega razloga, da bi moral sadje uživati izključno na prazen želodec zato, da bi preprečil njegovo domnevno gnitje. Sadje lahko zaužijemo samostojno kot malico, kot del obroka, skupaj z jogurtom ali kosmiči ali kot sladico po obroku.
Tudi ura na steni ne spremeni osnovnega poteka prebave. Kot so jedrnato povzeli na Inštitutu za nutricionistiko: “Ura 20.00 zato sadja ne spremeni v nekaj, kar bi začelo gniti v želodcu.“
Če si torej zvečer zaželite jabolko ali pest jagodičevja, se vam zaradi mita o gnitju sadja v želodcu ni treba obremenjevati.
In moje fige? Naslednjič se jih zvečer ne bom več bala pojesti samo zato, ker je ura že čez osem.
