Pride čas, ko starši, ki so nekoč skrbeli za nas, začnejo potrebovati našo pomoč. Sprva gre za drobne stvari, nato pa lahko skrb postopoma postane pomemben del našega vsakdana. Kako jim stati ob strani, ne da bi jim odvzeli samostojnost – in kako ob tem poskrbeti tudi zase?
Spremembe se pogosto začnejo skoraj neopazno. Mama nas prosi, naj ji pomagamo razumeti navodila za uporabo novega telefona. Oče pozabi na dogovorjeni pregled pri zdravniku. Nakupovalne vrečke, ki sta jih nekoč brez težav prinesla domov, postajajo pretežke.
Postopoma prihaja obdobje, ko starši potrebujejo vedno več naše pomoči. Z njim pa tudi spoznanje, da se življenjske vloge počasi spreminjajo.
Od otroka do skrbnika
Večina nas je odraščala z občutkom, da so starši tisti, ki bodo vedno poskrbeli za vse. Bili so naša opora, vir varnosti in ljudje, ki so sprejemali pomembne odločitve.
Ko se začnejo starati, se dinamika odnosa postopoma spreminja. Počasi postanemo mi tisti, ki organiziramo prevoze, spremljamo zdravstveno stanje, pomagamo pri urejanju dokumentov ali preverjamo, ali je doma vse v redu.
Prehod iz vloge otroka v vlogo skrbnika ni preprost. Pogosto ga spremljajo zelo različni občutki: ljubezen in hvaležnost, pa tudi utrujenost, negotovost, žalost in včasih jeza.
Mnogi se ob tem znajdejo med več zahtevnimi vlogami hkrati. Stojijo ob strani svojim že skoraj odraslim otrokom, skušajo ostati uspešni v službi in obenem skrbijo za starše, ki izgubljajo del nekdanje samostojnosti.
Skrb za starše lahko izhaja iz ljubezni, vendar je zato nič manj zahtevna.
Pomoč ne sme pomeniti odvzema samostojnosti
Staranje prinaša spremembe, ki lahko pomembno vplivajo na vsakodnevno življenje. Zmanjšata se telesna moč in vzdržljivost, okrevanje po bolezni lahko traja dlje, pogosteje se pojavijo težave z vidom, sluhom ali ravnotežjem.
Nekateri ljudje ostanejo samostojni zelo dolgo, drugi začnejo pomoč potrebovati prej. Pri tem je ključno razlikovati med podporo in odvzemom samostojnosti.
Tudi kadar starši potrebujejo pomoč, si večinoma želijo ohraniti dostojanstvo, možnost odločanja in občutek, da imajo nadzor nad svojim življenjem. Naloga odraslih otrok zato ni, da prevzamejo vse odločitve, ampak da pomagajo tam, kjer je to potrebno in sprejemljivo.
Kako ponuditi pomoč, ne da bi prizadeli ponos
Mnogi se težko sprijaznijo z dejstvom, da ne zmorejo več vsega sami. Zato je način, kako pomoč ponudimo, pogosto pomembnejši od same pomoči.
Namesto ukazov in opozoril je bolje odpreti pogovor. Namesto:
»Tega ne smeš več početi sam.«
lahko vprašamo:
»Kako bi lahko to uredili skupaj?«
Takšen pristop zmanjšuje občutek nemoči in staršem omogoča, da ostanejo vključeni v odločitve, ki zadevajo njihovo življenje.
Seveda pa spoštovanje samostojnosti ne pomeni, da spregledamo resno ogroženost. Kadar opazimo, da starš ne zmore več varno skrbeti zase, je potreben jasen, vendar še vedno spoštljiv pogovor o dodatni pomoči.
Včasih najbolj potrebujejo naš čas
Skrb za starše ni samo organizacija obiskov pri zdravniku, nakupovanje ali urejanje vsakodnevnih opravil. Pogosto je njihova največja potreba preprosto občutek povezanosti.
V hitrem tempu življenja zlahka pozabimo, kako dragoceni so pogovor ob skodelici čaja, skupen sprehod ali poslušanje zgodbe, ki smo jo morda slišali že velikokrat.
Ko ljudje ne zmorejo več živeti tako dejavno kot nekoč, se lahko njihova socialna mreža začne krčiti. Redni stiki, zanimanje za njihovo počutje in vključevanje v družinsko življenje zato pomembno prispevajo k občutku, da so še vedno del skupnosti in družine.
Pri tem pa ni nujno, da je vsak obisk dolg ali popoln. Včasih največ pomeni kratek telefonski klic, skupen obrok ali občutek, da se lahko na nekoga zanesejo.
Ko skrb postane pretežka
Skrb za starše je lahko zelo zahtevna, še posebej pri kroničnih boleznih, demenci ali večji odvisnosti od pomoči drugih.
Svojci ob tem pogosto občutijo izčrpanost in hkrati krivdo. Menijo, da bi morali zmogli sami, narediti še več in pomoči ne prositi, saj bi to lahko razumeli kot lasten neuspeh.
Toda skrb za bližnjega je dolgoročen proces. Če skrbnik popolnoma zanemari svoje zdravje, odnose in počitek, sčasoma težje ponuja potrpežljivost, empatijo in varno oporo.
Sprejemanje pomoči drugih družinskih članov, prijateljev, patronažne službe, pomoči na domu ali drugih strokovnih oblik podpore zato ni znak šibkosti, ampak odgovorno ravnanje.
Pomembno je, da si skrbnik dovoli priznati:
- da je utrujen,
- da ne more vsega opraviti sam,
- da ima tudi sam pravico do počitka in svojega življenja.
Ko domača oskrba ni več dovolj
Kljub ljubezni, predanosti in velikemu trudu lahko pride trenutek, ko staršu doma ne moremo več zagotavljati varne in ustrezne podpore.
Odločanje o selitvi v dom starejših občanov je za večino družin težko. Spremljajo ga lahko žalost, občutek krivde, negotovost in vprašanje, ali smo naredili dovolj. Tudi starš selitve morda ne doživlja kot olajšanja, ampak kot izgubo domačega okolja, navad in samostojnosti.
Zato je pomembno, da se o možnostih pogovarjamo dovolj zgodaj, kadar je to mogoče, ter v odločanje vključimo tudi starša. Smiselno je preveriti različne oblike pomoči: pomoč na domu, dnevno varstvo, prilagoditve stanovanja, podporo svojcem in institucionalno oskrbo.
Kadar dom postane najprimernejša možnost, selitev ne pomeni, da je odnos s staršem končan ali da smo ga zapustili. Spremeni se predvsem narava skrbi.
Strokovno osebje prevzame zdravstveno nego, pomoč pri vsakodnevnih opravilih in zagotavljanje varnosti, svojci pa lahko ponovno več časa namenijo odnosu. Obiski niso več nujno zapolnjeni le z opravki, nego in preverjanjem zdravil, ampak lahko postanejo prostor za pogovor, bližino in skupne trenutke.
Domovi starejšim omogočajo tudi družbo in organizirane dejavnosti, vendar se ljudje na novo okolje odzivajo različno. Nekateri se vključijo hitro, drugi potrebujejo več časa in podpore svojcev. Pomembno je, da ostanemo prisotni tudi po selitvi in spremljamo, kako se starš počuti.
Predaja dela oskrbe strokovnjakom ne pomeni, da smo prenehali skrbeti. Pomeni, da skrb dobi drugačno obliko.
Darilo, ki ga lahko vrnemo – vendar ne dolg
Ko skrbimo za starše, jim pogosto vračamo del tistega, kar so nekoč dajali nam. Vendar skrb ne bi smela temeljiti na občutku dolga, ki ga moramo odplačati za vsako ceno.
Vsak družinski odnos je drugačen. Tudi vsi starši svojim otrokom niso mogli ponuditi varnosti, bližine ali podpore. Zato ni mogoče pričakovati, da bo vsak odrasli otrok skrb doživljal enako ali da bo lahko prevzel enako veliko odgovornost.
Kjer je odnos varen in ljubeč, se lahko skrb izrazi v potrpežljivosti, pomoči pri vsakodnevnih opravilih in prisotnosti. Kjer so odnosi bolj zapleteni, pa je pomembno poiskati način podpore, ki ne ogroža zdravja in meja odraslega otroka.
Vloge se z leti res začnejo spreminjati, vendar starši tudi takrat ostajajo naši starši. Čeprav to obdobje prinaša številne izzive, lahko ponudi tudi priložnost za nove spomine, iskrene pogovore in drugačno obliko bližine.
Najpomembneje je, da staršem pokažemo, da na tem delu življenjske poti niso sami – ob tem pa ne pozabimo, da tudi tisti, ki skrbi, potrebuje podporo.
Povzetek v treh alinejah
- Ko se starši starajo, odrasli otroci pogosto postopoma prevzemajo več organizacijskih, praktičnih in čustvenih nalog.
- Pomembno je pomagati tako, da staršem ne odvzamemo dostojanstva, možnosti odločanja in preostale samostojnosti.
- Kadar skrb postane pretežka, vključitev zunanje pomoči ali selitev v dom ne pomeni neuspeha, temveč iskanje varne in dolgoročno vzdržne rešitve.
