Kristijanu Tramtetu ni bilo usojeno umreti, čeprav je v letih, ko njegovi vrstniki šele zares začenjajo odkrivati življenje, naredil vse, da bi svojega končal. Smrt je iskal večkrat in na načine, ob katerih se danes tudi sam sprašuje, kako je mogoče, da je še tukaj. A je.
Danes, sedem let kasneje, bi težko verjeli, da je to isti človek. Svoj smisel je našel v športu, kmalu pa ga v Kolumbiji čaka prav poseben izziv.
Kristijan, kako se spominjaš svojega življenja pred zadnjim poskusom samomora?
Uh, vse je bilo drugače. Življenje je bilo temno in žalostno. Zdelo se mi je, da mi gre vse po zlu. Česarkoli sem se lotil, je šlo narobe – od šole do vsega drugega. Do sebe sem bil zelo kritičen. Če sem videl, da nečesa ne bom dosegel, ker nimam nekih predispozicij, me je to zelo prizadelo. In potem nisem videl smisla, zakaj bi živel in se trudil dalje.
Se je staršem kdaj zazdelo, da razmišljaš o samomoru?
Ne. Za prejšnje poskuse niso vedeli. Šele po skoku pred vlak sem jim moral povedati – takrat ni šlo drugače, saj je bilo zelo očitno. (smeh) In takrat sem jim tudi povedal za vse prejšnje poskuse samomora, o katerih se jim prej ni sanjalo. Prvič sem jim napisal pismo in se obesil. Ampak ni uspelo, vrv se je strgala. Pismo sem zato zmečkal in ga vrgel v smeti. Drugič sem pojedel 56 protibolečinskih tablet. Dobil sem jih od stare mame, ki jih je imela na zalogi – za spanje in podobne stvari. Nabral sem si jih in zbasal vase. Smrt naj bi nastopila že po 45 tabletah, jaz sem za vsak slučaj vzel še dobrih deset več – da bi zagotovo umrl. Pa spet nisem – tudi to sem preživel. Ni bilo pravega učinka, le naslednji dan se mi je malce vrtelo.
In nato je prišel usodni 11. marec …
Ja. Pri svojih 17. letih sem na tisti dan skočil pred 175-tonski vlak. In tudi to preživel. Tokrat sem utrpel posledice. Najprej težke, kasneje lepe.
Kako se spominjaš tistega dne?
Ko se je zgodilo, sem kljub veliki izgubi krvi ostal pri zavesti. Prvi je k meni planil strojevodja. Jokal je in vzklikal, kaj mi je bilo tega treba … Spomnim se še zdravnice in sprevodnika. Vsem sem vztrajno in hladnokrvno ponavljal, naj me pustijo, ker hočem umreti. Vse do bolnišnice sem govoril z njimi. Potem so me uspavali.
Nato je za Kristijana nastopil dan, ko je on nekomu rešil življenje. To je bil tudi dan, ko se je zaljubil v tek. Več o tem si lahko preberete na tej povezavi.
