Poletja je konec, vendar se sezona nabiranja divjih rastlin še zdaleč ni zaključila. Jesenske mejice, gozdni robovi in grmišča so polni rdečih, modrih in skoraj črnih plodov. Med njimi so dobro znani šipek, trnulje in glog, pa tudi nekoliko bolj pozabljeni mokovec in češmin.
Prav jesen je zato dober čas, da pogledamo, kaj raste okoli nas. Pri nabiranju pa velja osnovno pravilo: ploda ne določamo samo po barvi. Preden ga naberemo, moramo zanesljivo prepoznati celotno rastlino.
Med številnimi jesenskimi vrstami je naslednjih pet še posebej zanimivih.
Šipek: divji plod, ki ga pozna skoraj vsak
Šipek je verjetno eden najbolj prepoznavnih jesenskih plodov. Pod tem imenom poznamo plodove različnih vrst divjih vrtnic (Rosa spp.), med katerimi je najbolj znan navadni šipek (Rosa canina).
Plodovi zorijo od poznega poletja in lahko na grmih ostanejo globoko v jesen. Nabiramo jih lahko še čvrste, po mrazu pa se zmehčajo. Iz njih pripravljamo čaje, sirupe, marmelade, sadne namaze in druge izdelke.
Šipek pogosto omenjamo predvsem zaradi vitamina C. Upravičeno – plodovi različnih vrst vrtnic ga lahko vsebujejo veliko, vendar se količine med vrstami, rastišči in različnimi stopnjami zrelosti precej razlikujejo. Na vsebnost vpliva tudi predelava. Poleg vitamina C šipek vsebuje še karotenoide, fenolne spojine in druge rastlinske snovi.
Pri uporabi šipka je dobro poznati še eno posebnost. V notranjosti plodu so semena, obdana z drobnimi dlačicami, ki nas lahko ob zaužitju dražile. Pri pripravi marmelad in podobnih izdelkov zato maso dobro pretlačimo in precedimo. Pri sušenju za čaj, pa lahko pousušimo kar cel plod in se tako izognemo motečim dlačicam v čaju.
Mokovec: skoraj pozabljeni plod, ki je nekoč bogatil kruh
Če je šipek skoraj splošno znan, je mokovec (Sorbus aria) precej bolj zapostavljen. Mnogi ga srečujejo v naravi, ne da bi vedeli, da ima njegova uporaba v prehrani dolgo zgodovino.
Mokovec prepoznamo po značilnih listih, katerih spodnja stran je svetla oziroma belkasto polstena. Jeseni razvije rdečkaste do oranžnordeče plodove.
Danes jih v prehrani skoraj ne uporabljamo več, nekoč pa je bilo drugače. Slovenska etnobotanična raziskava navaja zgodovinsko uporabo mokovčevih plodov kot dodatka pri peki kruha, posebej v obdobjih pomanjkanja na Notranjskem. Zabeležena je tudi uporaba plodov za pripravo marmelad.
Plodovi so čvrsti in nekoliko trpki. Z zorenjem in mehčanjem postanejo prijetnejšega okusa. Uporabimo jih lahko za marmelade in druge sadne pripravke, ali pa tudi kot prigrizek med sprehodom.
Črni trn: trnulje so slajše, ko jih oplazi slana
Črni trn (Prunus spinosa) jeseni nosi modre do modročrne plodove z značilnim poprhom. Imenujemo jih trnulje.
Če svežo trnuljo ugriznemo zgodaj jeseni, nas hitro preseneti njen močno trpek okus. Po slani oziroma zamrzovanju postanejo prijetnejše in primernejše za predelavo. Iz njih pripravljamo predvsem marmelade, sirupe, likerje in druge napitke.
Črni trn je gosto razrasel grm z dolgimi trni. Plodovi so koščičasti, podobno kot pri njegovi sorodnici slivi, in praviloma rastejo posamično oziroma v manjšem številu ob vejicah.
Pri nabiranju pa previdnost ni odveč. Podobne modročrne plodove imajo tudi nekatere druge, neužitne grmovnice:
- Rdeči dren (Cornus sanguinea) ima modročrne plodove v izrazitih skupkih, prepoznamo pa ga tudi po nasprotno nameščenih listih z značilno lokasto ukrivljenimi žilami.
- Navadna krhlika (Frangula alnus) razvije manjše plodove, ki med zorenjem prehajajo od zelene prek rdeče do črne barve, zato lahko na isti rastlini pogosto vidimo plodove različnih barv; njene veje niso trnate.
- Čistilna kozja češnja (Rhamnus cathartica) ima prav tako črne plodove in lahko tudi trnasto končane poganjke, zato je nekoliko bolj podobna črnemu trnu, vendar so njeni plodovi manjši, črni in bleščeči ter nimajo značilnega modrikastega poprha trnulj
Našteli smo le nekaj vrst, katerih plodovi so podobni trnuljam, vendar niso primerni za uživanje oziroma so lahko škodljivi. Zato pri nabiranju ni dovolj, da prepoznamo le temen plod – vedno moramo zanesljivo določiti celotno rastlino.
Glog: rdeči plodovi z dolgo zgodovino uporabe
Glog (Crataegus spp.) je trnat grm, ki ga pogosto srečujemo na gozdnih robovih, v živih mejah in grmiščih. Spomladi ga prepoznamo po množici belih cvetov, jeseni pa po drobnih rdečih plodovih, ki lahko na vejah ostanejo še dolgo v hladnejši del leta.
Tudi glogovi plodovi imajo pri nas tradicijo prehranske uporabe. Uporabljali so jih v marmeladah in drugih sadnih jedeh po vsej Sloveniji. Plodovi so precej moknate teksture in blagega okusa, zato so primernejši za predelavo kot za uživanje neposredno z grma. Uporabimo jih lahko za marmelade, sadne kaše in želeje, ali jih kombiniramo z bolj sočnimi in aromatičnimi jesenskimi plodovi.
Glog poznamo tudi iz fitoterapije. Za tradicionalno uporabo se uporabljajo predvsem listi in cvetovi, ki jih nabiramo spomladi, ne jesenski plodovi. Evropska agencija za zdravila pripravke iz glogovega lista in cveta navaja pri nekaterih blagih, prehodnih srčnih težavah, povezanih z nervozo, vendar šele po tem, ko so resnejši vzroki izključeni.
Češmin: domači grm in njegov invazivni sorodnik
Navadni češmin (Berberis vulgaris) jeseni razvije podolgovate rdeče plodove izrazito kislega okusa. V kuhinji jih lahko uporabimo tam, kjer želimo poudariti kislost – v sadnih pripravkih, sirupih, omakah ali kot dodatek različnim jedem.
Ko spoznamo češmin, pa se hitro odpre še ena pomembna tema: tujerodne vrste.
V vrtovih in živih mejah lahko srečamo Thunbergov češmin (Berberis thunbergii), okrasni grm, ki izvira iz vzhodne Azije. V Sloveniji je problematičen kot invazivna tujerodna vrsta. Ptice se prehranjujejo z njegovimi plodovi in raznašajo semena, rastlina pa se lahko iz vrtov razširi v naravo in se tam ustali. Slovenske državne smernice zato med drugim odsvetujejo njegovo uporabo za nove žive meje.
Tako lahko preko nabiralništva ne le nabiramo užitno, temveč tudi spoznavamo katere vrste rastejo okoli nas, od kod so prišle in kakšen vpliv imajo na naravno okolje.
Jesenska košarica se začne z dobrim poznavanjem rastlin
Šipek, mokovec, trnulje, glog in češmin so le nekateri od mnogih plodov, ki jih lahko jeseni opazimo v naravi. Nekateri so še vedno del našega vsakdanjega znanja, drugi počasi izginjajo iz kolektivnega spomina.
Morda zato prvi korak sploh ni, da se domov vrnemo s polno košaro. Za začetek je dovolj, da na sprehodu izberemo eno rastlino, jo dobro pogledamo, preverimo obliko listov, vej, trnov, plodov in rastišče ter se jo naučimo zanesljivo prepoznati.
Naslednjič lahko spoznamo drugo.
Tako nabiralništvo iz iskanja »nečesa užitnega« postopoma postane način opazovanja pokrajine – in pogosto tudi odkrivanja znanja, ki so ga generacije pred nami poznale veliko bolje.
Program: Partnerstvo za globalne cilje
Članek je nastal v okviru projekta Partnerstvo za globalne cilje.
Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Več o projektu.
Vsebina članka izraža mnenje avtorja in ne predstavljajo uradnega stališča MNZJU.
