“Včasih si želim, da bi bilo konec.” Resnica o demenci, o kateri vsi molčijo

Vedno poudarjam: svojci nosijo največjo težo.

Ura je 2:37 zjutraj. Mama že tretjič vstane. Prepričana je, da mora v službo. Ne prepozna spalnice. Ne prepozna ure. Primete jo za roko. Govorite mirno, a v vas vre. Ko jo končno spravite nazaj v posteljo, vas pogleda in reče: “Nikoli nisi bila sposobna ničesar narediti prav.”

Ta stavek ni nov. Poznate ga že od takrat, ko ste imeli osem let. Ko ste polili mleko. Ko ste prinesli slabšo oceno. Ko ste se trudili in ni bilo dovolj. Mislili ste, da ste to pustili za sabo. Da ste odrasli. Da ste si ustvarili svoje življenje. Zdaj pa to slišite znova. Vsak dan. Iz ust osebe, ki je bolna. In boli enako kot takrat.

Ne reagirate samo kot odrasla hči. Reagirate tudi kot tisti otrok. In potem greste v kopalnico. Zaprete vrata. In skozi vas švigne misel: “Ne zmorem več. Naj bo že konec.”

V isti sekundi vas stisne v prsih. Krivda. Sram. Groza nad sabo. “Kakšen človek sploh sem? Slaba hči sem.”

Resnica je neprijetna.

Stiske, ki se poglabljajo

Skrb za starša z demenco ni samo skrb. Je srečanje z vajino zgodovino. Demenca ne izbriše preteklosti. Včasih jo celo poveča.

Če ste se morali vedno dokazovati, vas bo kritika zlomila hitreje. Če nikoli niste dobili potrditve, jo boste morda še danes tiho iskali. Če ste morali biti močni, si težko priznate, da ne zmorete.

To ni slab značaj. To je človeška zgodba.

Vaši starši so reagirali, kot so zmogli. Imeli so svoje rane in svoje omejitve. To ni opravičilo za hude stvari, je pa razlaga.
In tudi vi danes reagirate, kot zmorete. Ampak tukaj je meja.
Vaša bolečina iz preteklosti ni dovoljenje, da ranite nekoga, ki je zdaj nemočen. In njena bolezen ni razlog, da uničite sebe.
Oba potrebujeta zaščito.

Skrb ni sterilna. Ni samo ljubezen. Je mešanica ljubezni, dolžnosti, utrujenosti, jeze, žalosti in starih zamer.

Lahko imate mamo radi in vas hkrati izčrpava. Lahko skrbite zanjo in ste jezni nanjo iz preteklosti. Lahko si želite, da bi bilo drugače, in vas je sram, da to sploh mislite. To je resnica dolgotrajne skrbi.

Veliko svojcev si nikoli ne upa na glas izgovoriti: “Včasih si želim, da bi bilo konec.“

Ne zato, ker bi si želeli smrti. Ampak zato, ker si želijo konca trpljenja, konca napetosti, konca noči brez spanja in konca občutka, da so sami.
In potem jih ubije krivda.

Ker družba pravi, da mora biti ljubezen do staršev čista, brezpogojna in neskončno potrpežljiva. Da so starši skrbeli za nas.
Ampak vi niste robot. Ste človek z mejo.

Kaj lahko naredite zase?

• Najprej si nekaj priznajte. Na glas. “Jezen sem.” “Utrujena sem.” “Strah me je.” Ko to izgovorite, ne bežite več pred sabo. In to že nekaj spremeni.
• Vsak dan si vzemite vsaj malo časa, ko niste skrbnik. Ne mama. Ne hči. Ne odgovorni. Samo človek. Tudi 20-30 minut brez reševanja sveta je nuja, ne razvajanje.
• Ko vas zaboli nekaj starega, si recite: “To je preteklost. Danes nisem več otrok.” Stare rane si zaslužijo prostor, vendar ne ob dveh zjutraj, ko ste izčrpani.
• Če čutite, da boste nekoga ranili, se umaknite. Ne zato, ker ste slabi, ampak zato, ker želite zaščititi sebe in nekoga, ki je zdaj bolj ranljiv.
• Ko vas preplavi čustvo, se za trenutek ustavite. Spustite ramena. Eno roko položite na prsni koš, drugo na trebuh. Petkrat počasi izdihnite, daljše, kot vdihnete. Vaše telo mora najprej dobiti signal, da ni ogroženo. Šele potem si recite: “To je njena bolezen. To ni napad name.”

Prava hčerinska ali sinovska ljubezen ni v žrtvovanju do izčrpanosti. Temveč v tem, da skrbite brez izgube sebe.

Demenca odpira stare rane. Toda razumevanje lahko zapira nove.

Ta zapis je namenjen tudi temu, da si nekdo upa priznati: “Nisem slab človek. Samo zelo utrujen sem.”