Veliko ljudi verjame, da se po 30. ali 40. letu »ne da več spremeniti«. Da je način, kako doživljamo sebe, odnose in stres, dokončno oblikovan. Ta misel je razširjena – in pogosto zelo omejujoča.
Nova psihološka raziskava, ki so jo izvedli raziskovalci iz Nemčije in Švice, pa to predstavo postavlja pod vprašaj. Njeni izsledki kažejo, da se lahko tudi starejši odrasli (med 60. in 80. letom) enako uspešno učijo novih čustvenih in socialnih veščin kot mlajši.
Nova spoznanja dokazujejo, da se tudi v zrelih letih lahko učimo boljšega soočanja s stresom, uravnavanja čustev in odnosov – pogosto celo z večjo predanostjo kot mlajši.
Raziskavo je vodila ekipa pod vodstvom prof. dr. Cornelie Wrzus z Heidelberg University, objavljena pa je bila v znanstveni reviji Communications Psychology.
Kaj so raziskovalci preučevali
Raziskovalce je zanimalo, ali se lahko s treningom spremenijo t. i. socialne in čustvene lastnosti – predvsem:
- čustvena stabilnost (kako se odzivamo na stres),
- ekstravertnost (odprtost, vključenost v socialne situacije).
V raziskavi je sodelovalo 165 odraslih, razdeljenih v dve skupini: mlajši odrasli (pretežno v 20. letih) in starejši odrasli (med 60. in 80. letom).
Vsi so se udeležili 8-tedenskega programa, ki je vključeval:
- tedenska srečanja,
- vaje za vsakdanje življenje,
- učenje prepoznavanja, izražanja in uravnavanja čustev,
- strategije za soočanje s stresnimi in zahtevnimi socialnimi situacijami.
Učinke so spremljali pred, med in po programu, ter še 3 in 12 mesecev po zaključku.
Presenetljiv rezultat: starost ni bila ovira
Rezultati raziskave so presenetili in bili jasni:
- napredek v čustveni stabilnosti in ekstravertnosti je bil pri starejših in mlajših zelo podoben,
- pozitivne spremembe so bile zaznavne še leto po koncu programa.
Za raziskovalce je bil to presenetljiv izid, saj pogosto predpostavljamo, da se starejši težje učijo novih veščin. Še več: starejši udeleženci so se izkazali kot bolj zavzeti. Pogosteje so opravljali vaje, se poglabljali v naloge in ostajali dosledni.
Raziskovalci sklepajo, da je motivacija pomembnejša od starosti.
Čustvena plastičnost možganov traja dlje, kot smo mislili
Študija s tem postavlja pod vprašaj dolgo prevladujoče prepričanje, da se osebnost po koncu razvoja le še minimalno spreminja. Čeprav se nekatere kognitivne sposobnosti z leti res lahko zmanjšujejo, socialno-čustveni sistemi ostajajo presenetljivo prilagodljivi.
To pomeni:
- da se lahko tudi v poznejših letih naučimo bolje regulirati stres,
- da se lahko spremenijo naši vzorci odzivanja v odnosih,
- da nismo »obsojeni« na stare načine čustvovanja.
Kaj to pomeni za vsakdanje življenje
Ugotovitve so pomembne za mnoge:
- za ljudi, ki razmišljajo o izobraževanju, osebnem razvoju ali terapiji, a menijo, da so »prestari«,
- za svojce starejših, ki opažajo čustveno stisko,
- za vse, ki se z leti ne počutijo bolj umirjeni, ampak bolj obremenjeni.
Raziskava sporoča:
Zmožnost čustvene rasti ni vezana na leta, ampak na možnost učenja in podporno okolje.
Dobra novica za starajočo se družbo
Avtorica raziskave prof. dr. Cornelia Wrzus poudarja, da rezultati spodkopavajo znani rek, da »starega psa ne moreš naučiti novih trikov«. Ko imajo ljudje priložnost in motivacijo, ostajajo zmožni spremembe tudi v starosti. To je dobra novica ne le za posameznike, temveč tudi za družbo, ki se stara – saj kaže, da vlaganje v čustvene in socialne programe za starejše ni zaman.
Osebnost ni fiksna lastnost, temveč proces.
In ta proces se ne konča z mladostjo.
Možgani se morda starajo, a čustveni razvoj ima daljši rok trajanja, kot smo si mislili.
Vir:
https://neurosciencenews.com/personality-psychology-aging-growth-30136/, zadnji dostop februar 226
