Zdrava prehrana je danes ena najbolj perečih javnih tem. Med množico nasprotujočih se informacij se hitro zabriše meja med miti in znanstvenimi dejstvi. Kaj o prehrani v resnici vemo — in kje odgovorov še nimamo?
O tem smo se pogovarjali z neodvisnim strokovnjakom za prehransko znanost, prof. dr. Samom Kreftom. V pogovoru pojasnjuje, kako nastajajo nacionalne prehranske smernice, kdo jih oblikuje in kako močni so dokazi, na katerih temeljijo. Razkriva tudi, kaj se je v zadnjih letih na področju prehrane dejansko spremenilo in kaj pravzaprav ostaja enako.
Ena najnevarnejših zmot, je trditev, da je najbolj zdrava “domača mešana prehrana, kjer je vsega po malo”.
prof. dr. Samo Kreft
Kaj je najpogostejše zmotno prepričanje o zdravi prehrani?
»Po mojem mnenju je ena najnevarnejših zmot trditev, da je najbolj zdrava “domača mešana prehrana, kjer je vsega po malo”. Nevarna je prav zato, ker zveni razumno in blizu resnici, hkrati pa je tako nedorečena, da v praksi pogosto postane izgovor za nezdrave izbire.
Kaj sploh pomeni “vsega” in kaj pomeni “po malo”? V praksi “vsega po malo” pogosto pomeni predvsem malo vsega mesnega: malo klobas, slanine, pršuta ali sira. Tako se hitro zgodi, da je krožnik poln energijsko gostih živil, za zelenjavo in polnozrnata žita pa ostane zelo malo prostora. Podobno je s pojmom “po malo”: za nekoga je “majhen zrezek” tak, ki pokrije “le” polovico krožnika. Slogan zato sam po sebi ne pove ničesar o ravnovesju prehrane.
Pri praksi “vsega po malo” je opaziti še nekaj – stročnice so skoraj odsotne. Pri stročnicah to geslo “vsega po malo” kar naenkrat spregledamo – fižol se morda pojavi občasno, čičerika, leča ali soja pa velikokrat sploh ne. Iz obrokov tako torej izpadejo ravno dobre sestavine in skoraj v celoti hranila, ki so bogata z vlakninami«, odgovarja dr. Samo Kreft.
Prof. dr. Samo Kreft je neodvisni strokovnjak s področja zdravilnih rastlin, prehrane in javnega zdravja, ki se ukvarja z analizo znanstvenih dokazov ter sodeluje pri oblikovanju in presoji prehranskih priporočil, tudi novih nacionalnih smernic.
Kako ločiti prehranske mite od znanstveno podprtih dejstev?
»Pri prehrani, kakor tudi sicer v znanosti, ne iščemo ene “čudežne” študije, ampak gledamo celoto dokazov. Randomizirane kontrolirane raziskave nam dajo natančen vpogled v vzrok in posledico, velike dolgoročne študije pa pokažejo, kaj se dogaja v resničnem življenju. Ko se ugotovitve obeh ujemajo, smo na trdnih tleh.
Dejstvo pomeni, da je nekaj velja, ker je dokazljivo oziroma smo to potrdili v različnih raziskavah. Miti pa običajno nastanejo takrat, ko iz ene zgodbe ali enega argumenta naredimo splošen sklep – brez širše potrditve v različnih raziskavah.«
Kako poteka proces oblikovanja nacionalnih smernic zdrave prehrane?
»Proces oblikovanja nacionalnih prehranskih smernic je lahko zelo različen. Prejšnje slovenske smernice iz leta 2009 je napisal en sam avtor, pregledal en recenzent in obsegajo le sedem strani z 12 referencami. Tokrat pa je Ministrstvo za zdravje izbralo bistveno bolj temeljit pristop. Smernice je pripravljala 10-članska strokovna skupina, ki se je približno leto dni sestajala tedensko in svoje delo predstavila tudi na strokovnih simpozijih NIJZ in WHO.«
Kdo vse sodeluje pri pripravi smernic – in kako uskladite različna mnenja?
»Po pripravi osnutka je sledila obsežna recenzija. Ministrica za zdravje je imenovala 33 slovenskih in 6 mednarodnih strokovnjakov, ki so smernice pregledali in nanje podali pripombe. Te so bile včasih tudi povsem nasprotujoče: nekateri so menili, da so smernice predolge, drugi, da prekratke; eni, da preveč poudarjajo okoljski vidik, drugi, da premalo.
Ožja strokovna skupina je pripombe, kjer je bilo to mogoče, upoštevala, nato pa smernice uskladila, potrdila in jih predala ministrstvu. Kako bo potekal nadaljnji postopek potrjevanja, mi ni znano.«
Kako uravnotežite znanstveno idealne smernice z realnimi prehranskimi navadami ljudi?
»Prehranske smernice so strokovni dokument: povedo, kaj je najboljše za zdravje ljudi in vse bolj tudi za zdravje planeta, hkrati pa dajejo, kolikor je mogoče možnost izbire posamezniku. Pri priporočilih, kot so npr. stročnice, zato nismo izhajali iz trenutnih zmožnosti kmetijstva, ampak iz količin, ki so najboljše za zdravje – ob pričakovanju, da se lahko tudi kmetijstvo sčasoma in ob primerni podpori prilagodi večjemu povpraševanju.«
Informacije o količinah posameznih skupin živil, ki jih priporočajo nove smernice, v primerjavi s prejšnjimi smernicami in v primerjavi z dejanskimi količinami, ki jih v Sloveniji zaužijemo, si lahko pogledate na tej povezavi.
Ali se smernice prilagajajo različnim starostnim skupinam, socialnim razmeram in kulturnim navadam?
»Smernice so namenjene zdravim odraslim, ki ne potrebujejo klinične prehrane; na njihovi osnovi je mogoče pripraviti tudi priporočila za otroke, mladostnike in bolnike. Socialni vidik smo upoštevali kolikor je bilo mogoče – številna priporočena živila, kot so stročnice, žita in sezonska zelenjava, so tudi cenovno dostopna.«
Kako pogosto bi bilo treba smernice posodabljati?
»Smernice bi bilo smiselno posodabljati približno enkrat na deset let. Velikih vsebinskih preobratov sicer ne pričakujem, bolj gre za manjše popravke.«
Katera prehranska priporočila so se v zadnjih 10 letih najbolj spremenila – in zakaj?
»V resnici ni kakšnih dramatičnih preobratov, kot se včasih zdi iz medijev. Osnovno sporočilo ostaja podobno. Tudi starejše smernice (npr. slovenske iz 2009) so poudarjale več zelenjave in stročnic, manj rdečega in predelanega mesa.
Kar se je res spremenilo, je to, da smo danes bolj konkretni. Ne govorimo več samo “manj mesa” ali “več zelenjave”, ampak skušamo povedati koliko: kako pogosto in v kakšnih porcijah.
Druga zgodba so primeri, kjer so smernice rezultat političnih kompromisov in zato postanejo notranje nekonsistentne. Na primer nove ameriške smernice, ki opozarjajo na nizek vnos nasičenih maščob, hkrati pa priporočajo polnomastne mlečne izdelke in večje količine mesa – kar se pravzaprav izključuje. Tudi polnozrnata žita se v tekstovnem delu teh priporočajo za pogosto uživanje, v slikovnem delu pa so narisane le v ozkem delu piramide… «, poudari dr. Kreft.
Opazen premik je pri uživanju alkohola. Včasih se je poudarjalo, do kje so “sprejemljive meje”, danes pa je sporočilo precej bolj jasno: z vidika zdravja velja, da je manj bolje – idealno kar nič. To niso modne muhe, glavni razlog za te premike je večja količina podatkov iz velikih dolgoročnih študij in boljše razumevanje tveganj, povezanih z uživanjem alkoholnih pijač.
Kako močni so dokazi za povezavo med prehrano in duševnim zdravjem?
»Dokazano je, da je prehrana lahko pomemben dejavnik duševnega zdravja. Prehranski vzorci z veliko zelenjave, sadja, polnozrnatih žit, stročnic, oreščkov in rib so povezani z manjšim tveganjem za depresijo, vendar dokazi še niso tako močni, kot so pri povezavi hrane s srčnožilnimi boleznimi, sladkorno boleznijo ali rakom.«
Kje so trenutno največje “bele lise” v raziskovanju prehrane?
»Belih lis v prehranski znanosti je še veliko, zato raziskovalcem dela ne bo zmanjkalo. Vendar te neznanke praviloma ne spreminjajo temeljnih priporočil, ki ostajajo že desetletja enaka.
Veliko večji od razhajanj med preteklimi, sedanjimi in prihodnjimi priporočili je razkorak med tem, kar priporočila svetujejo, in tem, kako se, tudi v Sloveniji, dejansko prehranjujemo.«
Katera tri živila bi morali jesti vsak dan in katera le enkrat na teden?
»Vsekakor bi morali vsak dan uživati stročnice, polnozrnata žita in zelenjavo in sicer pripravljeno na tak način, da v jedeh uživamo. Priporočljivo je tudi, da naše malice sestavljajo oreščki in sadje.
Manj priporočljivo je uživanje predelanih živil z visoko vsebnostjo soli in nasičenih maščob. Enkrat na teden pa si lahko privoščimo karkoli nas osrečuje, za nekoga bo to torta, za drugega čips, za tretjega slanina«, sklene dr. Kreft.
