V tem članku boste prebrali:
- Partnerjeva stiska še ne pomeni, da ste odgovorni za njeno ali njegovo počutje.
- Postavljanje meja in upoštevanje lastnih potreb ni sebičnost, temveč pomemben del zdravega partnerstva.
- Empatija ne pomeni prevzemanja odgovornosti za partnerjeva čustva, ampak sposobnost, da ga slišimo in razumemo, ne da bi pri tem izgubili sebe.
Mnogi ljudje v partnerstvu nosijo občutek, da so odgovorni za partnerjevo srečo, zadovoljstvo in čustveno stanje. Še posebej pogosto se s tem srečujejo moški, ki se ob partnerkini stiski hitro znajdejo v vlogi krivca. Toda kje je meja med empatijo in prevzemanjem odgovornosti za nekaj, kar ni naše?
Ko partnerjeva stiska postane naša krivda
Predstavljajte si naslednjo situacijo.
Moški je na službeni poti. Zvečer pokliče partnerko, pogovarjata se približno dvajset minut. Po dolgem dnevu se mu zdi to dovolj. Vesel je, da je doma vse v redu, in potrebuje še nekaj časa zase.
Naslednje jutro ga partnerka pokliče razburjena. Jezna je ali v solzah. Očita mu, da je bil hladen, da mu ni mar zanjo in da si zanjo ni vzel dovolj časa.
Ker mu ni vseeno, se začne spraševati:
»Zakaj si nisem vzel več časa?«
»Res sem sebičen.«
»Očitno se ob meni ne počuti dobro.«
In tako hitro prevzame odgovornost za nekaj, kar morda sploh ni njegova odgovornost.
Kdaj smo nehali poslušati sebe?
V pogovorih z moškimi Nace Janežič, ustanovitelj skupnosti Jutori, pogosto postavi preprosto vprašanje: »Ali si v tistem primeru večer ravnal v skladu s sabo, s tem, kar si potreboval in zmogel?« Pravi, da je odgovor največkrat pritrdilen. In prav tu se pokaže zanimiv paradoks. Moški je ravnal v skladu s svojimi občutki in potrebami, vendar se zaradi tega počuti krivega – kot da je poslušati sebe nekaj napačnega.
Vzorec, ki ga mnogi moški sploh ne opazijo
Številni moški so bili vzgojeni v prepričanju, da morajo biti močni, prilagodljivi in vedno na voljo drugim. Njihove potrebe naj bi bile manj pomembne od potreb drugih. Če se postavijo zase, jih hitro spremlja občutek krivde. Če ne ugajajo, imajo občutek, da so nekoga razočarali. Če ne poskrbijo za dobro počutje drugih, se počutijo odgovorne za njihovo stisko. Sčasoma tak način razmišljanja postane tako samoumeven, da ga sploh ne opazijo več.
Lahko upoštevate sebe, ne da bi zavrnili partnerja
Nace Janežič pojasnjuje, da postaviti mejo ne pomeni, da partnerja ignorirate. Pomeni, da ga slišite, razumete in njegove občutke vzamete resno, hkrati pa ostanete zvesti sebi.
Pravi, da lahko rečete: »Razumem, da te je prizadelo. Slišim, da bi ti veliko pomenilo, če bi si vzel več časa. Danes tega ne zmorem. Če bi to naredil, bi šel preko sebe. Zato tega ne bom storil, čeprav vem, da ti ni lahko.«
Takšen odziv ni hladen, je iskren in in predvsem odgovoren.
Čigava odgovornost so v resnici občutki?
V zdravem partnerstvu sta pomembni dve stvari. Prva je, da partnerja slišimo, razumemo in se zanimamo za njegovo doživljanje. Druga pa je, da ne prevzamemo odgovornosti za njegove občutke. Vsak odrasel človek nosi odgovornost za svoje doživljanje, svoje odzive in svoje načine soočanja s stisko. To ne pomeni brezbrižnosti. Pomeni spoštovanje meja med »jaz« in »ti«.
Ko začnemo spoštovati sebe
Mnogi ljudje ugotovijo, da se njihovo samospoštovanje bistveno okrepi, ko začnejo upoštevati tudi svoje potrebe. Ne zato, ker bi postali bolj sebični. Ampak zato, ker nehajo živeti izključno za zadovoljstvo drugih, po svojih izkušnjah pojasnjuje Nace Janežič in dodaja:
“Partnerstvo ne temelji na tem, da eden skrbi za čustveno stanje drugega. Temelji na tem, da se dva odrasla človeka srečata, slišita in spoštujeta – tudi takrat, ko njune potrebe niso enake.”
