»Danes na področju hematologije in onkologije doživljamo tak napredek v načinih diagnostike in zdravljenja, da rak že dolgo ni več bolezen, zaradi katere bi zgolj umirali. Postal je kronična bolezen, mnoge rakave bolezni pa tudi pozdravimo. Raziskovanja na molekularno-genetski ravni odpirajo nova spoznanja in omogočajo prihod vedno boljših, na žalost tudi dražjih zdravil, ki podaljšujejo življenje in izboljšajo njegovo kakovost,«
pravi doc. dr. Irena Preložnik Zupan, specialistka hematologije na Kliničnem oddelku za hematologijo UKC Ljubljana. Tam dela od leta 1993 in kljub temu, da so jo kolegi na začetku opozarjali, da je to eden najtežjih oddelkov, svoje izbire nikoli ni obžalovala.
»Da bom zdravnica, sem se odločila pri desetih letih, ko je moja babica umirala za karcinomom želodca. Doživljanje njenega zdravljenja in predvsem odnos, ki so ga imeli nekateri takrat v bolnišnicah do umirajočih bolnikov, sta me prepričala, da je vredno, da poskusim in nekoč bolnikom izkažem boljšega. Nikoli nisem pozabila tistega občutka stiske, ki smo ga takrat doživljali njeni najbližji,«
pripoveduje.
Preporod oddelka
Klinični oddelek za hematologijo v ljubljanskem UKC je v zadnjem letu in pol doživel popolni preporod. Preselili so se v nove, obnovljene prostore v 
pritličju Kliničnega centra, ki končno ustrezajo potrebnim merilom zdravljenja za najtežje bolnike s krvnim rakom. Ta prizadene imunski sistem, še dodatno ga oslabijo z intenzivno kemoterapijo in presaditvijo krvotvornih matičnih celic, ko želijo uničiti čim več rakavih celic v telesu in omogočiti razvoj zdravih. Bolniki zato potrebujejo v času intenzivnega zdravljenja nekaj tednov ali mesecev izolacijo in prečiščevanje zraka. Na oddelku najpogosteje zdravijo akutne in kronične levkemije, limfome, diseminirane plazmocitome, mielodisplastične sindrome in še nekatere druge bolezni. Preložnik-Zupanova in drugi zdravniki z oddelka pa opozarjajo tudi na pomen izobraževanja splošnih zdravnikov po zdravstvenih domovih in na raznih srečanjih, s ciljem večje prepoznavnosti krvnih bolezni. Tako imajo organizirano tudi 24-urno telefonsko dosegljivost hematologa, ki je na razpolago vsem slovenskim zdravnikom v primeru težav s hematološkimi bolniki. Dr. Preložnik-Zupanova pa dodaja, da je velika prednost pri zdravljenju teh najtežjih bolezni tudi majhnost Slovenije, saj se vsi hematologi med seboj poznajo, dobro sodelujemo in takoj organizirajo ustrezno pomoč in premestitev bolnikov.
Dnevna bolnišnica
Doc. dr. Irena Preložnik Zupan je vodja dnevne bolnišnice in ambulante Kliničnega oddelka za hematologijo na Polikliniki. Dnevna bolnišnica predstavlja podaljšek, mnogokrat tudi nadomestek bolnišničnega zdravljenja hematoloških bolnikov. Večkrat pa bolniku omogoči, da pride pravočasno do potrebnega zdravljenja. Glede na vedno prisotno pomanjkanje prostih bolniških postelj na Kliničnem oddelku za hematologijo je bil pred leti to izhod v sili, danes pa je to zelo zaželen način zdravljenja (če bolezen to dopušča), saj bolniki preživijo v dnevni bolnišnici le nekaj ur, preostanek pa v krogu svoje družine. Vsak delovni dan obravnavajo v dnevni bolnišnici vsaj 20 do 30 bolnikov. Ob tem v dnevni bolnišnici v dveh ali treh vzporednih hematoloških ambulantah vsak dan pregledajo še več kot 100 hematoloških bolnikov. Osebje, ki ga imajo (zdravniki, sestre, administratorji, laboratorijski tehnik in kurirka), je, kot pravi Preložnik-Zupanova, nenadomestljivo.
»Požrtvovalno, prijazno in sočutno. Mnogi nam to zavidajo. Še vedno pa nas je premalo, kar bo verjetno privedlo do podaljšanja čakalnih dob za ambulantni pregled. Tukaj je še kako na mestu izobraževanje osebnih zdravnikov, da bo nepotrebnih napotitev v hematološko ambulanto manj.«
Celostna obravnava bolnika
Skozi leta klinične prakse, svoje lastne življenjske izkušnje in po vsem izobraževanju meni, da rak ne pomeni le bolezen nekaj genov ali kromosomov ali delčka telesa, temveč bolezen vsega telesa in duše. Bolniki zato potrebujejo celostno obravnavo, česar na žalost medicinska fakulteta še ne uči. Vendar premiki so.
»Ni samo rak bolezen, ki potrebuje celosten pristop. Sem sodijo sodobne bolezni, kot so kardiovaskularne, avtoimunske, sladkorna bolezen… Seveda moraš biti kot zdravnik in človek dojemljiv za tovrsten pristop do bolnika in sočloveka. Bolniku moramo dati čas (sedem minut na žalost ni dovolj!), da pojasni svoje težave, strahove, želje, razmišljanja, in potem skupaj napraviti načrt, kako naprej. Kljub smernicam in priporočilom, ki jih imamo za različne bolezni, je vsak bolnik drugačen in potrebuje svojo, specifično obravnavo. Na žalost vsega v knjigah ne piše,«
pravi zdravnica in doda, da tudi zdravniki v osebnem življenju doživljajo take in drugačne preizkušnje:
»Dostikrat se šele takrat zaveš, kaj bolnik res potrebuje. Pomembna sta odnos in zaupanje, ki ga vzpostavita zdravnik in bolnik, saj so potem tudi rezultati zdravljenja ugodnejši. Tukaj igrajo pomembno vlogo tudi mediji, ki v zadnjih letih napišejo več negativnih kot pozitivnih novic o zdravstvu. Če bi pretehtali realno življenje, to ne drži.«
»Te dni sem poslušala predavanja ameriških zdravnikov z ene najbolj znanih hematoonkoloških klinik na svetu, M. D. Anderson Cancer Center iz Teksasa v Houstonu, na temo levkemij in limfomov. Jasno so povedali, da v Ameriki 60 odstotkov bolnikov z levkemijo ne pride do ustreznega zdravljenja. Ob tem pa vrhunska medicinska raziskovanja potekajo na molekularni, genetski ravni, so pa to metode, ki nam jih nikoli ne bo uspelo prenesti v klinično prakso. Izredno zanimivo poslušanje, vendar daleč stran od realnega sveta in celostne obravnave bolnika,«
pojasnjuje Preložnik-Zupanova in dodaja, kako smo lahko v Sloveniji veseli, da imamo še vedno zdravstveni sistem, ki večini omogoča pristop do zdravljenja.
Predaja pomeni izgubljeni boj
»Za bolnika kot posameznika je najboljša novica, ko po končanem zdravljenju pregledamo kostni mozeg, kjer se rojevajo krvne celice, in lahko ugotovimo, da so zdrave. Ali ko preslikamo bolnikovo telo in ugotovimo, da limfoma ni več. To je najlepši trenutek v bolnikovem življenje in vsakič znova veliko veselje tudi v zdravnikovem. Seveda pa ni vedno mogoče deliti le dobrih novic. V resnici nikoli ne vemo, kako se bo resna bolezen na koncu izšla. Lahko vsi prognostični kazalniki kažejo dobro, pa se hudo zaplete. Zato je pomembno, da pot k cilju, k ozdravitvi, gradimo počasi, po majhnih in zanesljivih korakih,«
razlaga zdravnica, ki je med bolniki posebej poznana po svoji tenkočutnosti. In kako ona odgovarja na vprašanje, kako bolniku povedati, da ima levkemijo, limfom, da ima raka?
»To ni lahko. Naučila sem se, da bolniku in svojcem vedno povem realno stanje. Vendar tega ne počnem vsiljivo, saj nekateri vse resnice preprosto ne želijo poznati. Najteže je, kadar se bolnik, ko izve, kakšno bolezen ima, niti trenutek več ne poskuša boriti za ozdravitev. Takrat tudi ti sam že na začetku izgubiš boj.«
Dr. Irena Preložnik Zupan:
»Pomembno je, da pot k cilju, k ozdravitvi, gradimo počasi, po majhnih in zanesljivih korakih,«
Po izboru uredništva
