Primeri iz psihiatrične in psihoterapevtske ambulante.
Anže je prišel zaradi paničnih napadov.
O alkoholu sprva ni govoril. Opisoval je pritisk v prsih, občutek izgube nadzora, strah, da se bo zadušil, da bo umrl… Star je 43 let, uspešen, odgovoren, razgledan. Navzven deluje stabilno, celo nekoliko pretirano kontrolirano.
Šele po nekaj srečanjih je omenil, da zvečer pije. Vsak dan. Da lažje zaspi.
Čez dan deluje funkcionalno in zanesljivo. Ko pride domov, pije, dokler ne zaspi. Ne zaradi družbe ali razpoloženja, temveč zato, ker se napetost do večera preprosto nabere.
Postopoma je postajalo jasno, da panični napadi niso začetek zgodbe in da alkohol ni njen vzrok. Od otroštva je živel z notranjo napetostjo, ki je ni znal poimenovati. Hrup ga je izčrpal. Socialne situacije so ga obremenjevale bolj, kot je kazal navzven. Spremembe so ga destabilizirale. To je dolgo kompenziral z nadzorom, rutino in visoko delovno učinkovitostjo. Počutil pa se je vedno drugačnega.
Kasneje se je pokazala verjetnost dolgo neprepoznane motnje avtističnega spektra. Alkohol v tem kontekstu ni bil upor ali hedonizem. Bil je način regulacije.
Takšne zgodbe v klinični praksi niso redke. Uporaba alkohola ali drugih substanc pogosto ni začetek problema, temveč poskus regulacije sistema, ki je že dolgo pod pritiskom.
Uporaba substanc je v takšnih primerih pogosto poskus uravnavanja notranjega stanja. Ne gre za iskanje omame, temveč za zmanjševanje preplavljenosti. Substanca postane orodje, ki začasno zniža napetost ali omogoči umiritev sistema, ki je dalj časa deloval pod previsokim pritiskom.
Darko (32 let) je prišel zaradi kokaina.
Govori o izgubi nadzora, o sramu, o strahu, da si uničuje življenje. O občutku manjvrednosti, da izgublja čas, dokler si sovrstniki gradijo kariere in ustvarjajo družine.
Ko pa opisuje, kako se počuti brez kokaina, postane slika bolj kompleksna: izrazit notranji nemir, težave s koncentracijo, občutek razpršenosti in kroničnega zaostajanja za zahtevami okolja.
Kokain mu je omogočil nekaj, česar sicer ni zmogel: fokus, jasnost, občutek učinkovitosti. Sicer za kratek čas, ampak tisti čas se je počutil »normalnega«.
V nadaljnji obravnavi se je pokazala motnja pozornosti in hiperaktivnosti, ki ni bila prepoznana v otroštvu.
Tudi tu substanca ni bila primarno iskanje užitka. Bila je poskus samoregulacije.
Pri posameznikih z ADHD ali drugimi oblikami nevrodivergence substanca pogosto deluje kot oblika samomedikacije. Organizacija pozornosti, znižanje notranjega nemira ali občutek učinkovitosti niso naključni učinki, temveč regulacijski.
V članku sta predstavljena primera uporabe psihoaktivnih substanc, kot sta alkohol ali kokain. V strokovnem jeziku se za takšne snovi uporablja izraz substanca, saj vplivajo na delovanje živčnega sistema, razpoloženje in vedenje.
Pomembno pa je poudariti, da podobni mehanizmi regulacije pogosto stojijo tudi za nekemičnimi zasvojenostmi – na primer pri igrah na srečo, pretirani rabi zaslonov, delu ali nakupovanju. V vseh teh primerih lahko vedenje postane način, kako posameznik poskuša uravnavati notranjo napetost, preplavljenost ali občutek praznine.
Izguba nadzora, volje in odgovornosti
V razpravah o uporabi substanc pogosto izhajamo iz vprašanja nadzora, volje in odgovornosti. V klinični praksi pa se vedno znova pokaže, da ima uporaba skoraj vedno določeno funkcijo.
Substanca ali navada pogosto ni začetek težave. Pogosto je prvi vidni znak, da je sistem že dolgo pod preobremenitvijo.
Živčni sistem, ki je dalj časa pod pritiskom, išče ravnovesje. Če je notranja napetost previsoka ali če je stimulacije kronično preveč ali premalo, se poveča potreba po regulaciji. Pri dolgotrajni obremenitvi organizem poseže po rešitvah, ki učinkujejo, tudi če so kratkoročne in dolgoročno škodljive.
Paradoks je, da substanca ali vedenje delujeta. Prav zato ju je težko opustiti.
Če zdravljenje ostane omejeno na abstinenco, lahko odstranimo vedenje, ne da bi naslovili prave vzroke. V takšnih primerih se lahko po prenehanju uporabe povečajo tesnoba, impulzivnost ali občutek praznine. Sistem še vedno išče način stabilizacije.
Ključno vprašanje zato ni le, kako ustaviti uporabo, temveč kako okrepiti sposobnost čustvene regulacije.
- Ali posameznik prepozna, kaj čuti?
- Ali zna razlikovati med tesnobo, sramom, praznino ali preobremenjenostjo?
- Ali ima na voljo druge načine umirjanja ali aktivacije svojega sistema?
Brez teh kapacitet abstinenca pogosto pomeni le to, da ostane človek sam s preplavljajočim stanjem in tveganje za ponovitev uporabe ostaja visoko.
Pri uporabi substanc je skoraj vedno prisoten tudi sram.
Sram, da »bi moral znati drugače«.
Sram, da drugi zmorejo brez tega.
Sram, da si šibek ali neodgovoren.
Sram ne pomaga ustaviti zasvojenosti – pogosto jo še poglobi.
Obrambni mehanizmi kot sredstvo za dodaten zaplet
V takšnih trenutkih se pogosto pojavijo obrambni mehanizmi.
Ne zato, ker bi posameznik želel zavajati druge, temveč zato, ker skuša zaščititi sebe pred premočnim občutkom sramu ali izgube nadzora.
Najpogostejši so:
– minimalizacija: »To sta samo dve ali tri pivi.«
– racionalizacija: »Vino je zdravo za srce.« »Konoplja je naravna.«
– primerjanje z drugimi: »Nisem kot tisti, ki pijejo že zjutraj.«
– zanikanje: »Nimam težave.«
Ti odzivi niso znak slabega značaja, temveč način, kako se človek poskuša zaščititi pred pretežkimi občutki.
S takšnimi odzivi pogosto zmanjšajo notranjo napetost za kratek čas. A hkrati podaljšujejo obdobje, v katerem posameznik ostaja sam s težavo. Sram je sam po sebi močno disregulirajoče čustvo. Kadar ga ne zmoremo zdržati, lahko prav on postane sprožilec ponovne uporabe.
Sprejeti, da imamo težavo, ne pomeni priznati poraza. Pomeni priznati, da način regulacije, ki je nekoč deloval, danes povzroča več škode kot koristi.
To ne pomeni »opravičevanja« zlorabe substanc. Pomeni pa razumevanje konteksta. Disregulacija ni moralna kategorija, temveč stanje organizma, ki je dalj časa deloval pod prevelikim pritiskom. V ozadju so lahko neprepoznana nevrodivergenca, kronični stres, dolgotrajno maskiranje ali neustrezno obravnavane razvojne posebnosti.
Kako sta se odvila zgodbi Anžeta in Darka?
Danes Anže že dalj časa abstinira. Postopoma se uči uravnavati svoj živčni sistem na drugačne načine: z jasnejšimi mejami, bolj strukturiranim dnevom in zmanjševanjem senzorične preobremenjenosti. Panični napadi so redkejši. Izzivi, povezani z motnjo avtističnega spektra, ostajajo, vendar jih razume drugače kot prej. Regulacija zanj ni enkratna odločitev, temveč dolgoročen proces.
Darkova pot je manj stabilna. Ima daljša obdobja abstinence, nato ponovno zdrsne. Njegova motnja pozornosti mu otežuje učenje in utrjevanje novih veščin regulacije. Ko popusti zunanja struktura, se poveča tveganje za impulzivne odločitve. Ob postavitvi diagnoze ADHD se je odzval z izrazitim olajšanjem, prvič je dobil razlago, ki je bila smiselna in ni temeljila le na očitku pomanjkanja volje.
Danes imamo na voljo različne možnosti zdravljenja. Psihoterapevtske pristope, ki krepijo regulacijske veščine. Farmakološko zdravljenje, ki lahko zmanjša osnovno disregulacijo pozornosti, razpoloženja ali anksioznosti. Tudi različne oblike nevromodulacije, ki podpirajo stabilizacijo živčnega sistema, kadar je ta dolgotrajno porušena.
Učinkovito zdravljenje je praviloma večosno – hkrati naslavlja nevrobiološko podlago, čustveno dinamiko, odnosne vzorce in aktualne življenjske obremenitve. Šele takrat se substanca pokaže kot simptom in ne kot jedro problema.
Diagnoza nevrodivergence v odraslosti je velikokrat pozna, vendar nikoli nepotrebna. Omogoča razumevanje in usmerjeno zdravljenje.
Substanca običajno ni začetek težave. Pogosto je prvi vidni znak, da je sistem že dalj časa pod preobremenitvijo. Ko to razumemo, se spremeni tudi način obravnave.
Namesto vprašanja »zakaj se nekdo ne ustavi«, postane pomembnejše vprašanje: kaj v njegovem sistemu že dolgo potrebuje regulacijo.
